BudizemFeaturedMenihovi zapisi

Budizem za radovedneže

Da je bralec sploh prišel do tega eseja, potem zagotovo že ima neko predstavo, kaj je budizem. Čeprav morda ravno ne razume nauka, potem vsaj zna povedati, da budistični menihi in nune hodijo naokrog v okrasto rjavih haljah in z obritimi glavami, ljudje izkazujejo spoštovanje kipom Bude in je neka miroljubna religija, ki govori o sočutju in meditaciji. To je že neko znanje (čestitke!), saj mnogo drugih ljudi vidijo Budo le kot lep okrasni material, ki res lepo paše k novim zavesam. Buda tudi ni bil ravno ljubitelj drog, diskov in da bi hvalil restavracijo s petimi zvezdicami, kot se bi morda nam zdelo, ko surfamo po svetu. Poleg tega, temelj budizma ni tako poduhovljen, »new-agevski« ali umetniški, kot ga amaterji radi prikazujejo. Pa da ne bi bili »telebani«, bom na enostaven način predstavil Budovo učenje, ki bi morda dalo neko razumevanje oz. bi morda vsaj spodbudilo k nadaljnjemu razmisleku.

Torej, je Buda bog in ustanovitelj svoje religije?

Ko slišimo za budizem, seveda hočemo to takoj primerjati z religijami, ki so blizu našemu okolju. Kako mi pojmujemo »religijo« je zelo pod vplivom kulture v kateri smo, to je Abrahamove kulture, v katero spadajo judovstvo, krščanstvo in islam. Zato pride kar hitro do zbeganosti, ko poslušamo razumeti Budovo učenje na »abrahamistični« način pojmovanja »religije«. Začnemo torej spraševati vprašanja, kot so: V kaj se veruje? Katere praznike se praznuje? Koliko se moli? Kaj je po smrti? Ali verujete v Boga? A iz budistične perspektive, so vse to irelevantna (če ne celo smrtno dolgočasna) vprašanja, saj budizem ni religija ali religiozni sistem, kot si mi mislimo, ampak je nekaj bolj osebnega, nekaj kar precej blizu tvojega doma, nekaj kar se dotika prav tvoje osebne eksistence. In to ni Bog. Pa naj zdaj to pojasnim.

Kaj je zdaj naša eksistenca? Naj vas spomnim, da se kdaj pa kdaj izgubite v čustvih: enkrat je jeza, potem sreča, žalost, depresija, ponos, dolgočasnost, muka, bolečina, užitek, nervoza, dvom, in tako naprej in počez. Kdaj pa kdaj seveda žalujemo, se počutimo izkoriščane, varane, ranjene; potem živimo v strahu, kako bomo šli naprej in kaj bomo še izgubili in če lahko komu sploh zaupamo. Taki in mnogobarvni problemi so ves čas v našem življenju, zato pa živimo v večnem in popolnoma stalnem iskanju potešitve želja, da se izognemo vseh problemom in neprijetnostim. Zato si prižgemo radio ali televizor, ali gremo v družbo, da se nasmejemo, ali spijemo alkohol ali celo vzamemo kake droge ali pa se zaposlimo, da ne bi preveč mislili o težavah. Iščemo smisel življenja v projektih, v tekmovanju, iskanju slave, bogastva, ljubezni in… no ja, lahko že sami nadaljujete s spiskom. To so načini pobega, ki jih poznamo. Toda problem je, če iščemo pobeg v zatočišču, ki je grajeno iz čutnosti, potem bo bolelo, saj na tak način ni možno, da bomo sploh našli mir v tem življenju ali celo po smrti (ne glede, kaj se bo zgodilo).

In tukaj zdaj pride zgodba o tistemu človeku, čigar kip ste morda videli v trgovskem centru, v oddelku za vrtnarijo. Buda pomeni dobesedno »budni«. Toda, tako so ga klicali šele potem, ko se je resnično prebudil od nevednosti svoje eksistence in plavanja po morju nevednosti. Njegovo ime je bilo Siddhartha (da, verjamem, da ste že slišali za to ime, ki je pritegnilo že veliko Slovencev) in je prihajal iz družine Gotama iz naroda Šakjanov v Indiji. Čeprav se je rodil skoraj 700 let pred Kristusom, še ne pomeni, da je živel med dinozavri. Človeštvo je bilo tudi takrat prav običajno, kot je dandanes pri nas. Res je, da so se takrat še pogovarjali v živo (facebook pride šele kasneje), ampak takratna eksistenčna vprašanja so bila čisto človeška:

Kaj je smisel življenja? Zakaj nemir v moji duši? Kako, da obstajam? Kaj je morala? Zakaj sem nesrečen?

Tudi Siddhartha je trpel, čutil tesnobo in nemir. Ker je pripadal premožnejši družini, mu ni bilo težko najti stvari, s katerimi bi lahko prekril temne kotičke: imel je lepo ženo, celo več žensk okrog sebe, ni imel veliko skrbi, pijača je bila na voljo in hrana kvalitetna, hiša luksuzna, oziroma več hiš za različne letne čase. Imel je tudi mnogo talentov, prijatelje in spoštovanje. A to ni bilo to.

On je bi drugačen. Kljub temu, da je imel vse, kar mu je srce poželelo, je znotraj sebe čutil, da nekaj še ni v redu, da je neki nemir še vedno stalno prisoten. In kljub temu, da je hotel zbežati od problema, je vedel, da beži zaradi problema, in tu ni bilo pobega. Tako je Siddhartha zapustil ženo in otroka (ki mu je dal ime Veriga, razumljivo) in starša ter odšel k drugim brezdomcem, ki so se tudi odrekli udobju, da bi iskali globljo resnico. Takrat so verjeli, da je razlog za nemir greh, ki ga je treba ritualno očistiti, ne glede ali je to mentalni ali telesni način ali oboje. Tako je tudi Siddhartha šel skozi mnogovrstne obrede in verovanja, veliko spraševal in celo trpinčil svoje telo: jedel je vedno manj, tako da je na koncu v svoj živi okostnjak dajal le enkrat na dan zrnce riža in hotel »jesti« le zrak. A do spoznanja ni prišel, smrt pa je bila le minutko daleč.

Nato je ugotovil, da je s temi religioznimi vadbami prišel v slepo ulico. To je bilo slepo verovanje, osnovano za očiščevanje telesa, ni pa spoznal resnice. Potem pa se je spomnil, da ko je bil še otrok, je doživel neko srečo in prijetnost, ki ni bila osnovana na čutnosti, ampak na enotnosti uma. Aha! Tako, je ugotovil, da pot ni v materializem in čutnost, niti v neke religiozne ideje in trpinčenje. Pot je v spoznanju prav tega, kar je že pred našim nosom, a tega še nismo uvideli. A to še ni bilo Prebujenje. To je bil le spoznanje, kako iskati resnico:

»Ne zanašajte se na to, kar ste slišali razglašeno, niti na navade, niti na govorice ali sklepe, niti na uveljavljena načela ali pametno razmišljanje, niti na priljubljene teorije. Naj vas ne prepriča zunanja inteligenca nekoga drugega niti spoštovanje do učitelja… Ko sami veste, kaj je napačno, neumno in neprimerno in kaj vam škoduje in vas vodi v nezadovoljstvo, to opustite… In ko sami spoznate, kaj je pravilno, to razvijajte.«

Seveda to ne pomeni, da zdaj sledite temu, kar vam paše, ampak da pot do spoznanja, kaj je napačno in kaj je dobro, še sledi s prebujenjem. To pa bo zahtevalo celotno vašo telo in dušo.

In kaj je to Prebujenje?

To, da nič več ne sanjamo, da nismo več odvisniki od čutnosti ali katerihkoli zunanjih dejavnikov, niti nismo več odvisni od svojih ustvarjenih (pa naj bodo še tako ljubljena) stališč. Prebujenje pomeni streznitev. Uvideli smo, da smo si za predolgo časa dovolili, da smo ovce, da smo sužnji ideologij, ki jih svet ponuja, pa naj bodo to religiozne, politične ali kakršnekoli. S spoznanjem postanemo resnično odrasli. Postanemo samozavestni: nič več ne iščemo smisla življenja, nič več se ne izgubljamo v dvomih in nikoli več ne bomo žalovali, ko kaj gre od nas ali umre – za nas so zdaj že vse stvari, kot da so že umrle. Strahu ni. Nemir utihne, sledi mir.

OK, ampak zame je to še vedno neko verovanje.
Na začetku pač začnemo tam, kjer smo: z vso svojo nevednostjo, dvomi in pogledi. Na začetku se izgubljamo, ker še ne vemo kako slediti nečemu, ki ne podpira slepe vere. Ampak neka vera je potrebna, vendar bolj v smislu zaupanja. Podobno je, kot da bi iskali zdravstveno pomoč: najprej moramo zaupati zdravniku in njegovemu nasvetu. Tudi Budi moramo zaupati in slediti njegovemu vodilu. Toda njegova vodila so le vodila. So koristna le do takrat, dokler sami ne postanemo prebujeni. Torej, to ni dogma v katero bi hoteli vse ljudi prepričati, ampak je bolj starševski nasvet, kako naj otrok odraste, da postane dober in samostojen. Tako je tudi Buda hotel, da spoznamo prav to, kar je on spoznal in ni hotel, da postanemo odvisni od njegove volje.

Buda je spoznal – in to tudi potem učil – štiri temeljne resnice naše eksistence.

1. Nemir je. Nekateri temu pravijo tudi nezadovoljstvo, trpljenje. To pomeni, da je podstat splošne eksistence prav nemir. Zaradi te neprijetnosti ves čas tavamo.

2. Nemir ima svoj začetek. Aha, to je nekaj novega. Torej ima nek vir. Budni nam pove, da so vir nemira želje (ali bolj dobesedno »žeja«). To so želje po obstoju: mi ves čas hočemo biti: biti prepoznavni, opaženi, ali da imamo občutek da smo z ustvarjanjem nečesa, s projekti ali s pridobivanjem materialnih dobrin. So tudi želje po neobstoju, ko se poskušamo izogniti vsemu, kar grozi naši identiteti: nočemo slišati graje, kritike ali čutiti bolečine in izgube. In tretje, želje po čutnosti: so vse stvari, ki jih hočemo videti, okušati, slišati, vonjati in otipati.

3. Nemir ima svoj konec. In to je dobra novica. Že sam razum nam pove, da če nekaj pride skupaj, potem ima naravo, da gre narazen. Enako je pri nemiru: če ima nemir začetek, potem mora imeti tudi konec. In Buda pravi, konec je prav tam, kjer je bil začetek – pri željah. S prenehanjem želja, nastane mir. Seveda, le kdo bi lahko kar z voljo iztrebil želje, zato sledi še ena resnica:

4. Osemčlena Pot, ki vodi h koncu nemira. To je način, ki nas izvleče iz živega peska. To ni neka psihoterapevtska pot, niti pop-duhovnost, niti nikoli ne bo priljubljena v družbi, ki ponavadi ceni vse, kar se hitro dobi in v tem uživa. To je pot, ki razvija vrlino, zbranost in modrost. Zato pa vadimo v disciplini, s potrpežljivostjo in z opuščanjem. Ti členi Poti so:

I. Pravilni pogled: to pomeni, da si nič več ne tajimo tega eksistenčnega problema saj zdaj vemo, da naši pogledi morda niso ravno pravi pogledi, ampak le neka samo-ustvarjena osebna utrdba, ki pa je vedno pripada naravi starosti in propada. Torej, prazno verovanje damo na stran (tudi ateizem je verovanje!) in začnemo opazovati svoj um in spoznati vse te stvari, ki jih je Buda učil.

II. Pravilni namen: misli, ki so podvržene čutnemu poželenju, jezi in zlobi, damo na stran in gojimo misli, ki so usmerjene k radodarnosti, prijaznosti in sočutju. To so misli, ki nočejo škoditi sebi in drugim, in razvijamo misli, ki so dobre za sebe in druge.

III. Pravilni govor: to je govor, ki ni lažniv, ki ne povzroča razdora in sporov, torej, ki ne obrekuje, ki ni krut in ki ni nesmiseln. Le zakaj bi zdaj spreminjali resnico? Z govorom več ne bomo hoteli škodovati drugim za neko osebno ugodnost.

IV. Pravilna dejanja: Fizična dejanja naj ne škodujejo: naj se ne ubija in ne krade. Poleg tega pa se naj spoštuje sočloveka, predvsem, pri spolnosti. Spolno nadlegovanje ni nikoli dobro in koristno dejanje.

V. Pravilni način življenja: Ko se odločamo, da si gradimo življenje, ne vplivamo na škodo ljudi, drugih bitij in okolja. Ne delujemo in ne trgujemo s stvarmi, ki so lahko škodljive, kot so sodelovanje v kriminalu, trgovanju z orožji, mamili in mesom ter organiziranje nelegalnih stvari. Delujemo v delih in službah, ki ne zavajajo drugih ljudi, ampak spoštujemo same sebe in druge ljudi. Tako postane naše življenje prosto slabe vesti.

VI. Pravilni napor: Trudimo se, da nam slabe stvari ne pridejo več v naše srce ter razvijamo dobre stvari. Trudimo se, da obdržimo dobre stvari in opustimo slabe stvari.

VII. Pravilna pozornost: Tu gre za čuječnost sedanjosti, ko smo pozorni na svoje telo, občutke, um in na vse stvari, ki so del uma. Tako vidimo stvari okoli sebe in v umu, take kot so.

VIII. Pravilna zbranost: Z meditacijo stopimo nazaj od čutnega sveta. Ker um ni več jezen ali čuten, niti ne nervozen ali len, niti ni izgubljen z mislimi, um postane enoten, srečen in prijeten. To je korak nazaj od eksistence in jasnost njene strukture je jasnejša.

In tu ni prostora za mistiko, niti ne za prazen razum. Kar pomeni, da Budovo učenje resnično ne moremo primerjati z religijo, znanostjo, niti z duhovnostjo, ki nam ponujajo raznovrstne mistične ideje, pa naj bodo to energije, angeli, sile, bogovi, drevesa, itd. Budni je poudaril: kaj jaz učim, je le to: nemir in konec nemira.

Ali menihi in nune ne izvajate ritualov?

Eni na žalost izvajajo veliko ritualov, eni manj, eni ne. Kljub temu, da je bilo rečeno, da Buda ni ustanovitelj neke religije, še ne pomeni, da ni danes budizem sprejet kot religija. To pa je pojav, ki se zgodi v vsaki družbi, ki zase vzame neke ideje in jih sprejme za svoje – religija je za družbeni red in ne za spoznanje resnice. Tako, da je res, da se dogajajo tudi v budizmu precej religioznih dejanj, za katere celo Buda ne bi vedel za kaj se gre. Kako se tej zadevi sledi, je odvisno od meniha do meniha in od ljudi do ljudi. So seveda ljudje, ki nimajo dovolj zaslug, da bi lahko spregledali svojo slepoto in videli, da njihov ritual ne bo odgnal nemir. So pa tudi ljudje, ki izvajajo rituale bolj kot geste spoštovanja do neke kulture, a hkrati tudi vedo ali tudi opozorijo, da ti rituali nimajo nadnaravnega vpliva.

V budizmu so neki dogovorjeni prazniki, ko se ljudje skupaj zberejo in si tako med seboj moralno pomagajo. Najbolj prepoznaven je Vesak, čas ko se spomnimo na Budovo rojstvo, prebujenje in prenehanje življenja. Ta dan je na polno luno v mesecu maju. Izkazovanje spoštovanje in hvaležnost za učenje, ki smo ga dobili, je enih najlepših vrlin, ki jih ljudje lahko razvijajo.

Zakaj potem menihi in nune sploh obstajate?

Če smo zdaj rekli, da je Buda spoznal naravo eksistence, vsega kar obstaja (tudi fenomena »Bog«), bi lahko rekli, da on dobro ve, kakšne so kvalitete prebujenega človeka. Buda je sam določil meniški pravilnik, toda ne zato, da bi otežil življenje, ampak zato, da bi živeli čim bolj v harmoniji s tistimi bitji, ki že imajo čisto vrlino. Torej, meniški pravilnik je za tiste, ki so še zbegani. Vodi pa k opuščanju, odrekanju, skromnosti, nenasilju in spolnemu omejevanju, torej k osvoboditvi, k prebujenju, k razbremenitvi.

Je potem prebujenje le za menihe in nune?

Prebujenje pomeni razbremenitev vseh bremen: totalno. In tu ni več ponovnega pojava teh bremen. Vsa praksa je v opuščanju. Če človek ne more opuščati materialnega udobja, čutnosti in navezovanja na družino in prijatelje, potem bo malo težje za človeka, da bi lahko spoznal naravo uma, ki je preko odvisnosti, kaj šele, da se bi tega lahko popolnoma osvobodil. Je pa res, da poznamo štiri stopnje prebujenosti in prve tri lahko dosežejo tudi laiki: oni lahko stopijo v tok, v katerem samozavestno plavajo nikamor drugam, kot do popolne prebuditve. Ti lahko spoznajo, da je njihova identiteta tudi tvorba in zato nezanesljiva, imajo neomajno zaupanje do Budovega učenja in tudi nič več ne verjamejo na slepo v kakršnekoli družbene norme in običaje, kaj je prav in kaj ni prav. Tako pridobijo popolno samozavest, strah se umiri, in že čutijo srečo te razbremenitve. Ko sledijo tem toku, se lahko tudi popolnoma razrešijo bremen čutnosti in odpora. Toda fragment ponosa »jaz, sem« bo treba še vedno izkoreniniti.

Biti menih ali nuna ne pomeni, da si potem avtomatično prebujen. To je pač okolje, ki ga je ustvaril Buda, v katerem lahko človek lažje spozna resnico. Biti menih ali nuna pomeni, slediti pot in da lahko že v tem življenju postane svetnik. Svoje znanje pa potem delijo z drugimi, tako da so menihi in nune na voljo, da odgovorijo na vprašanja, ki jih imajo ljudje. S tem pa pomagajo, da tudi drugi spoznajo resnico eksistence.

Lepota tega sistema je, da menihi in nune učijo tako, da ničesar ne zahtevajo niti ne pričakujejo kaj v zameno. Ti ne smejo trgovati na nobeni način. In hkrati, menihi in nune nimajo denarja, tako da ne morejo ničesar sami kupiti. Menihi in nune tudi ne morejo shranjevati hrane in kuhati! Tako so menihi in nune popolnoma odvisni od dobre volje ljudi. Ljudje oskrbijo menihe in nune z osnovno hrano, skromno obleko, streho nad glavo in zdravili (in dandanes seveda plačujejo položnice in davke, če menih živi v samostanu) ter jim tako pomagajo, da ti preživijo. V zameno mora menih ali nuna spoznati resnico, se prebuditi, da lahko potem pomaga drugim. A dokler nima sam znanja, potem ne bo mogel učiti.

To lahko pojasnim s primerjavo: če se dva človeka pogrezata v živem pesku, ne bo ravno dobra ideja, če bi si med seboj pomagala, saj se bi potem še bolj pogrezala v pesek. Ampak, le človek, ki se najprej sam reši iz tega, lahko potem da roko drugemu. Enako je tudi v tej eksistenci. Vsi se potapljamo v čutnosti, nevednosti in nemiru. Seveda si pomagamo z materialnimi dobrinami, a nobena pomoč, ki jo svet ponuja, lahko popolnoma razreši nemir. Pomoč drugemu le prekrije nemir. Tako se bo budizem vedno držal principa, da menihi in nune obstanejo, da se jih preživi, da ti postanejo prebujeni in učitelji, da lahko potem pomagajo tudi drugim pri prebuditvi. In to je nekaj, kar Zahod še ne more resnično dojeti.

Kako postati budist?

Zagotovo ne tako, kot bi pričakovali v Abrahamovih tradicijah. Tu ni krstov ali ritualov. So ljudje, ki zvesto in z zaupanjem sledijo Budovemu učenju in ponavadi to ne vidijo kot sprejetje neke nove identitete. Budovo učenje ni za neko religiozno skupino, ampak za človeka – za človeka, ki išče osvoboditev svojega notranjega nemira. Če ima zaupanje, da je Buda budni in da lahko pokaže pot, potem bi lahko že rekli, da je »budist«. Tako, za nas ni članstva ali pripadništva. Vsi smo ljudje, ločujemo pa se le po tem, kakšne zasluge smo si ustvarili: eni so bolj zaslepljeni, drugi manj; in to nima ničesar v zvezi z religijo.

Laiki imajo tudi vodila: ne ubijaj, ne kradi, ne škoduj s spolnim nadlegovanjem, ne govori neprimerno, in ne uživaj alkohola in drugih snovi, ki vodijo v nepazljivost. Ponovno, to niso zapovedi za neko religijo, ampak so vodila za človeštvo. Dobri človek bo vedno spodbujal drugega, naj ne škoduje sebi in drugim. Alkohola in drog pa se ne spodbuja zato, ker kdor je pod njihovim vplivom, izgubi občutek odgovornosti in lahko gre nasproti prvih štirim vodilom in tako škoduje sebi in drugim. Poleg tega pa te snovi zmanjšajo neodvisno samozavest, odvzame samospoštovanje in še povečajo zasužnjenost.

Kaj pa greh?

To je odvisno, kako posameznik razume to besedo. Ko pravimo, da je um odvisen od stvari, to pomeni, da ima madež: lahko bi temu rekli »greh«, če že kdo hoče. Ampak, tega »greha« se ne da odrešiti s spovedjo, niti ni mogoče, da nas kakšen zunanji dejavnik odreši. Bistvo je, da smo mi sami odgovorni prav za vsa svoja dejanja in zato je le od nas odvisno, če se bomo odrešili. Odrešitev pa je z osvoboditvijo nevednosti. Buda pravi, da nam bo prav nevednost povzročala temačne in pekoče izkušnje. To je podobno, kot da bi delali z zasvojencem. Nobeden ne more od nekoga odvzeti zasvojenosti, lahko pa mu pomaga v besedi in dejanju in kaže pot. Tudi Buda je rekel, da on ne more odrešiti nobenega na tem svetu, on lahko le pokaže pot, prehoditi pa jo moramo sami.

Zaključek

Spoznali smo, da Buda ni bog, se spoštuje bolj kot bog/ove, da je učil Dhammo, oz. resnico eksistence in ne neke »posebne« izkušnje, in da je osnoval meniški red, ki je »bližnjica« do miru in ne »policija morale«. To ni religija, ampak je osebna odgovornost. Budizem vas ne poskuša narediti mirne, ampak Budovi učenci poskušajo najprej spoznati nepogojen mir in šele potem učiti tiste, ki hočejo vedeti kaj več o tem. Torej, tu ni ambicije, da bi morali vsi biti pod isto ideologijo, ampak je učenje, kako iti preko vseh ideologij, kar pa seveda velika večina ljudi ne bo hotela. To je izobraževalni sistem, ki vas nauči kako živeti v 100% miru in to brez članarine, nekih substanc in drobnega tiska.

O Častiti Bhikkhu Hiriko

Je trenutno edini slovenski budistični menih v theravadski tradiciji. Rojen je v Ljubljani leta 1985. Zaobljubo anagarike (postulant) je sprejel v Italiji v Santacittarama Monastero Buddhista v avgustu 2004. Še istega leta je odšel v Anglijo, kjer je oktobra 2005 postal samanera (novinec) in leto dni kasneje bhikkhu (popolnoma posvečen menih).

Moja spletna stran
Vsi članki

E-Novičke

Naroči se na naše E-novičke.

Veseli smo, da si se nam pridružil-a

Nekaj je šlo narobe

Tagi
Pokaži več

Sorodne objave

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Close

Deli to s prijateljem

NAROČI SE
NA NAŠE E-NOVIČKE ;)
zanimivo bo
Bodi med prvimi obveščen(a) o novostih, ugodnostih in akcijah. Pripravljamo pa tudi veliko novosti, katere ti bodo zagotovo všeč.
Naroči se: