Če niste med tistimi srečneži, ki jim gre v življenju vse kot po maslu, najbrž poznate frustracije, ki jih čutimo, kadar se nam kakšna zadeva nikakor ne poklopi, ne glede na to, kako se trudimo, kaj naredimo in kako si (jo) želimo. Potem nam za piko na i še kdo pametno pripomni, da se vse zgodi ob pravem času. Kako me je včasih pojezil ta stavek! Ker potrpežljivost nekoč pač ni bila moja vrlina. Potem pa me je življenje obrusilo. In zdaj razumem.
V resnici se vse, kar nam je namenjeno, zgodi ob pravem času. Vendar ta čas nima nobene veze z našim časovnim metrom (urami, dnevi, tedni, meseci, leti …). To, čemur mi pogovorno rečemo »pravi čas«, je v resnici alkimija, združitev naših notranjih vibracij z vibracijo naše uresničene želje oziroma namere. Na tistih področjih, kjer v življenju nimamo težav, se nam to dogaja spontano, naravno, ker so naše notranje in zunanje vibracije na nezavedni ravni že integrirane. To ne pomeni, da se vse zgodi samo od sebe, pomeni pa, da se gibljemo v določenem območju vibracij, kjer se stvari LAHKO zgodijo, če se pač malo potrudimo, naredimo vse potrebne korake …
Tam, kjer imamo večje in običajno tudi ponavljajoče se težave, pa pomeni, da se gibljemo v takšnem območju vibracij, kjer se stvari NE MOREJO zgoditi, ker so naše notranje vibracije na drugem nivoju, kot so vibracije naše uresničene želje. Lahko rečemo, da mi in naša uresničena želja obstajamo v različnih realnostih. V prispodobi povedano je to tako, kot da mi živimo v prvem nadstropju in se samo po tem nadstropju tudi gibamo, naša uresničena želja pa biva v drugem, tretjem ali sedmem nadstropju. Kar pomeni, če se hočemo »srečati«, se moramo tudi mi premakniti v drugo, tretje ali sedmo nadstropje. In zdaj se najbrž pojavi najbolj logično vprašanje: »Kako?«
“Tam, kjer imamo večje in običajno tudi ponavljajoče se težave, pomeni, da se gibljemo v območju vibracij, kjer se stvari ne morejo zgoditi, ker so naše notranje vibracije na drugem nivoju, kot so vibracije naše uresničene želje.”
Odgovor je v bistvu enostaven. Z razširjenjem naše zavesti. Kar v prenesenem pomenu pomeni prav to, da se vzpenjamo po stopnicah našega notranjega nebotičnika in z doseganjem vsakega novega nadstropja vidimo, vemo, razumemo več. Verjetno si lahko predstavljate, da skozi okno prvega nadstropja vidimo popolnoma drugačno obzorje, kot ga lahko odpre pogled iz dvanajstega, a ne? In ja, včasih je nekomu iz pritličja težko razložiti, da se za sosedovo ograjo razprostira veliko mesto. Ker ga on iz svojega okna ne more videti. Ampak vrnimo se nazaj na vprašanje, kako. Kako se premakniti iz enega nadstropja v drugega, kako torej dvigniti svojo vibracijo?
Najprej poglejmo, kaj naša vibracija, ki jo oddajamo, ne glede na to, ali se tega zavedamo, ali ne, sploh je. Naša vibracija, oziroma naša stopnja zavesti je poenostavljeno povedano skupek naših (p)odpornih prepričanj, našega (ne)zdravega čustvenega stanja in naših (ne)ustreznih načinov delovanja. Naša zavest se širi, ko začnemo zavestno spreminjati prepričanja, ki nas omejujejo, ko začnemo zdraviti naša potlačena bolečinska jedra in ko začnemo zavestno spreminjati naša dejanja. Neumno je namreč ves čas nekaj delati na isti način in pričakovati drugačen rezultat. Kar je ugotovil že Einstein, ko je rekel, da nobene težave ni možno rešiti z isto zavestjo, ki jo je ustvarila. In to drži!
Vsaka sprememba naše vibracije, naše zavesti pa se najprej začne z odločitvijo, da želimo iti v drugo (tretje ali sedmo) nadstropje. Da smo sploh pripravljeni stopiti na prvo stopnico. Da smo se pripravljeni premakniti iz cone znanega in udobnega v cono neznanega, kar naše premikanje v druga nadstropja v resnici je. Da smo na tem stopnišču pripravljeni odpreti vsa notranja vrata, srečati vse svoje notranje pošasti, ki so nas že tolikokrat ustavile, in da smo odločeni, da jih tokrat res osvobodimo. Prav z njihovim osvobajanjem se namreč vse bolj bližamo tistemu nadstropju, tistemu območju vibracij, kjer se naše želje LAHKO uresničijo.
Ja, tako preprosto je. V teoriji. Kar pa še ne pomeni, da je v praksi vselej tudi lahko. Vendar, ko enkrat dosežemo novo nadstropje in skozi novo perspektivo ugledamo širše obzorje, vedno ugotovimo, da je bilo vredno narediti vsak korak. Navznoter in navzven. In če smo se pri tem po našem notranjem stopnišču premikali zavestno, običajno takrat lahko tudi razumemo, zakaj se tisto – karkoli že – prej ni moglo zgoditi. Razumemo, zakaj je šele zdaj prišel “pravi čas”.
P. s. Včasih si že v prvem nadstropju želimo nekaj, kar obstaja v dvanajstem, česar seveda vnaprej ne vemo. V takšnem primeru naša pot zahteva večji preskok vibracij, še več stopnic, ki jih moramo prehoditi, kar lahko traja tudi zelo dolgo. Potrpežljivost, vztrajnost in zavestna doslednost pri vseh naših dejanjih so v takšnem primeru še toliko bolj pomembni. Ker bi bilo škoda odnehati in obstati na predzadnji stopnici, kajne?
