Marjana Florjan, učiteljica energijskih veščin na poti samospoznavanja, stremi k temu, da je čez dan čim bolj zavestna vsega, kar se na energijski ravni dogaja z njo in okoli nje. Pri delu z ljudmi na delavnicah se opira na svoje notranje vodstvo, v pomoč pa so ji lastna spoznanja iz njenih ozaveščenih izkušenj.
Kaj ti je v življenju najbolj pomembno?
Največ mi pomeni to, da čutim sebe, kjer koli sem, da zmorem biti zavestna vsak trenutek in da lahko grem kamor koli in me pri tem ni strah, da bi izgubila samo sebe – da sem vedno jaz jaz. V bistvu duhovnost niso samo tehnike in meditacija, ampak je to življenje v celoti. Ko sem sama, mi je sicer lažje priti do sebe, koliko pri sebi naredim, pa vidim šele, ko sem v stiku z drugimi.
Kako se soočaš s težavami, težkimi življenjskimi situacijami?
(smeh) Ponavadi razsajam, bemtim, začne se z uporom, jezo ali pa pasivnostjo. Ker pa vem, da s tem ne bom nič naredila, je treba po šolsko: tehnike za sproščanje napetosti, sledijo tehnike za povezovanje s svojim višjim jazom, šele potem pride na vrsto meditacija, mirovanje in soočanje s samo seboj, z občutki, z ozadjem, in prespraševanje, zakaj sem se znašla v taki situaciji, da ugotovim, kje sem popustila, kaj sem spregledala, kje so moje šibke točke. Ko mi uspe to videti, potem tudi težava ni več tako velika, kot je bila prej. Je pa res, da so ene stvari bolj kompleksne, zato moraš dlje časa delati na njih, zbrati več energije, da prideš v globino. To je kot čebula: olupiš eno plast in se ti zdi vse jasno, potem ti situacija pokaže, da je za tem še nekaj, in je treba olupiti še drugo plast in tako naprej, dokler ne prideš do samega jedra.
Zakaj je potreben takšen načrt dela na sebi: tehnike, meditacija, soočanje?
Človek potrebuje tak način, načrt zato da sploh kam pride z delom na sebi. Vendar je to samo okvir, da si ´sfokusiraš´ težavo, da veš, kako in s čim delati, potem pa se ti med samim procesom toliko stvari spremeni, da zajameš zraven še veliko več, vidiš težave z drugega zornega kota, odpirajo se ti nove situacije, sestavljanka se sestavlja. In če imaš pravo orodje, če poznaš postopek, potem lahko svoje težave tudi razrešiš, če ne, pa vse samo potlačiš v podzavest. Duhovnost je brutalna. Ko misliš, da ti je že vse jasno, da vse obvladaš in razumeš, se izkaže, da to še ni to. In če je tvoja namera, da hočeš priti stvarem do dna, potem vztrajaš in nehaš gledati na čas …
Kaj ti predstavlja dobro in kaj slabo?
V resnici je težko deliti nekaj na dobro in slabo. Vse je eno, le naše dojemanje deli nekaj na dobro ali slabo. Če deluješ v skladu z notranjim vodstvom, če izhajaš iz samega sebe, je to širjenje, rast, če pa nisi pri sebi, je situacija, v kateri se nahajaš, lekcija, ki jo boleče ponavljaš tako dolgo, dokler je ne dojameš. In na koncu spoznaš, da tisto, kar se je na začetku zdelo slabo, sploh ni bilo slabo, ampak je bila samo stopnička na poti iz nezavednega k zavestnemu.
Kaj storiš, ko hočeš nekaj narediti, pa ni v skladu s pričakovanji drugih, okolice, družbenih norm?
Včasih tisto, kar je dobro zate, za nekoga drugega ni. Težava pri ljudeh nastane samo zaradi tega, ker ne sprejemamo drug drugega, ker ne sprejemamo, da nekdo drugače razmišlja, da ima drugačne poglede, želje, prioritete … Zaradi tega nesprejemanja potem pride do delitev, da je nekaj slabo in nekaj dobro. Zato nastane konflikt, obsodbe, vojne. Če bi sprejemali drug drugega, bi si lahko pomagali videti, kaj je tisto, kar tebi škoduje, kaj delaš proti sebi, namesto da smo v obrambi in raje sodimo druge kakšni so. Energija tako ne steče, nastaneta dva zidova in potem se začne bitka, kdo je dober, kdo slab in kdo ima prav, kdo narobe.
Kako lahko presežemo konflikte v sebi in konflikte v družbi, vojne, ki se dogajajo v svetu?
Recept je preprost: soočaj se s samim seboj (smeh). Ne ukvarjaj se z drugimi, ukvarjaj se s svojimi reakcijami, s svojimi občutki, s svojo energijo. Samo na tak način lahko kaj spremeniš v sebi in v svetu. Če boš ti v stiku s seboj, boš zgled drugim. Ker se energija širi, mogoče tvojemu zgledu sledi še kdo drug in tako naprej.
Kaj je tisto, kar te žene v to, da živiš tako, kot ti čutiš, da je prav?
Norost (smeh). Da se poglabljaš v svoje notranje bolečine, moraš biti res malo nor. Ampak ker sem v teh letih dojela, da ni druge poti kot ta, da podoživiš vse svoje travme, mi je to postalo v življenju izziv, kako daleč, kako globoko si upam iti vase, se razgaliti. In ker vem, kaj mi to prinaša, me to žene naprej. Ker več ko ozavestim, bolj ko se razgalim, več bolečine ko sprostim, bolj se v tem življenju počutim svobodno, ker mi ni treba več nositi čustvenega bremena in ga skrivati pred drugimi, da me ja ne bi videli, kakšna sem. Tako sem lahko to, kar v resnici sem.
Z Marjano se je pogovarjala Karmen Merlov
www.magicnost-gibanja.si
