Celični spomini se podedujejo

Nosilec informacije je DNK– genski zapis, ki se prenaša naprej. Spočetje je magični začetek novega življenja, ki je neponovljivo – združitev moške in ženske celice. Oče prispeva 23 kromosomov in mama prispeva 23 kromosomov. V trenutku spočetja se zapiše identiteta novega človeka, ki je neponovljiv. Novo bitje, ki nastaja, je neponovljivo, je enkratno – tako bitje še nikoli prej ni obstajalo in nikoli več ne bo obstajalo. V trenutku spočetja se določijo spol, barva oči, barva las, velikost noge; zapišejo se tudi čustvene lastnosti in celični spomini prednikov.

Vse se vidi že prej – če ima partnerjeva družina psihične težave, jih bodo lahko imeli tudi vaši otroci; če ima partner finančne težave, jih boste imeli tudi vi; če je partner odvisen od česarkoli, se bosta slej ko prej spopadla z zasvojenostjo; če je partner varal svojo ženo z vami, bo slej ko prej varal vas z drugo žensko … Vse se vidi že prej, vendar potrebujemo določene izkušnje v svojem življenju, ki nas učijo – in to so lekcije življenja.

In sedaj pobrskajte po zgodovini svoje in partnerjeve družine. Kaj so doživeli vaši starši, kaj so doživeli stari starši med odraščanjem? Do šestega leta otrokove starosti se dobesedno pišejo programi v podzavest; zapečatijo pa jih doživetja do 14 leta. To je tako, kot da bi zapekli podatke na disk.

OGLAS

Kako se znebiti dediščine družine in kako dekodirati podzavest v knjigi Ko ima življenje žur

Vzgoja in programi iz otroštva

Vzgoja, program iz otroštva, naj bomo pridni in naj si najdemo varno službo, nam vsekakor ne koristi, ker varnosti ni. Živimo v svetu, kjer se vse spreminja in bolj, kot se oklepamo navidezne varnosti, bolj nas je strah. Strah pred izgubo je eden od najhujših oblik strahu. Nič več ne delamo iz veselja in radosti, vse delamo, da ohranimo obstoječe.

Ko ljudje hočejo obdržati varnost, iz njih privre strah, ki se izraža skozi hudobijo in zlobo. Hočejo zaščititi sebe. V njih kriči strah pred preživetjem, ki izvabi na plano najslabše. To se kaže v službah, kjer strah pred izgubo iz ljudi potegne preračunljivost, zahrbtnost, manipulacijo, zlorabo informacij … To se kaže v partnerskem odnosu, kjer postane eden od partnerjev preračunljiv in žaljiv; hoče vam dati vedeti, da vi sami ne boste zmogli in da ga/jo nujno potrebujete za svoje preživetje.

Ljudje, ki so si nekoč pomagali, delali so kot ekipa, si sedaj nagajajo in eden pred drugim skrivajo podatke, včasih si podtikajo neresnice, govorijo eden čez drugega …, vse v želji, da bi sebe prikazali v lepši luči in imajo več možnosti, da obdržijo delovno mesto, ki jim predstavlja varnost preživetja. In tako se ujamejo v divji ples igre, kjer so vsi poraženci, kjer ni nihče zmagovalec in kjer ni nobenega napredka.

Ste se kdaj vprašali, od kod izvira ta grozni strah pred preživetjem?

To so programi družine, podzavestni strahovi, ki so se zarezali globoko v podzavest. Dediščina dveh svetovnih vojn – prve in druge, dediščina lakote, ki je bila na Slovenskem pogosto prisotna, se je zarezal v duše ljudi. Še ne tako dolgo nazaj so naše prednike oblegali Turki, dve stoletji nazaj so bili oblegani s strani Napoleona – vojne, strah, smrti, lakota – to so kode revščine in pomanjkanja.

Malo povprašajte svoje dedke in babice – ali so še živi; malo pobrskajte po zgodbah svojih prednikov … Kaj se je dogajalo v vaši družini med prvo in drugo svetovno vojno?

Vam povem zgodbo?

Družina, ki jo dobro poznam. Mama je odraščala na Štajerskem. Ko se je končevala druga svetovana vojna, so se okupatorji vračali preko Velenja, skozi Slovenj Gradec proti Avstriji. Ko se dolina razširi, so jih napadli partizani. Ljudje, ki se tega spominjajo, pravijo, da je bila reka Paka rdeča. Si predstavljate, koliko mrtvih je moralo biti, da je tekla rdeča reka? (Če so vaši predniki iz okolice Dražgoš, iz okolice Kočevja in Ribnice, če so vaši predniki iz okolice Bovca, kjer je med prvo svetovno vojno divjala Soška fronta, je zgodba zelo podobna.) To je bilo leta 1945. Mala punčka je bila takrat stara malo manj kot leto dni. Vse okrog je pokalo. Prestrašena družina se je skrila v klet – mama je najmlajšo hčerkico stiskala k sebi in ji pokrivala ušesa. Eden od Nemcev, ki je šel mimo hiše, je z mitraljezom spustil rafal v klet. Krogla je zadela mamo v nogo, padla je po tleh, mala deklica pa je odletela po zraku čez klet …

Si predstavljate otroka, ki se začne zavedati sveta okoli sebe in okoli njega divjata vojna in smrt? Si predstavljate pokanje? Verjetno si ne moremo niti zamisliti, kako bi se počutili. Strah, ki se je naselil v to deklico, jo je zaznamoval za celo življenje – strah pred preživetjem.

Od devetega meseca pa do enega leta otrok potrebuje popolno varnost. To je sicer moje opažanje pri mojih otrocih. Prišla sem do zaključka, da če otrok v tem obdobju, ko se začne zavedati sveta okoli sebe, ne dobi občutka varnosti, ga ne bo imel nikdar v življenju. Enako se zgodi otrokom, katerih mame gredo prav v tem obdobju nazaj v službo. Občutijo strah. Malček pristane v vrtcu, med neznanimi ljudmi … prestrašen.

Naj se vrnem k tej družini. Tudi po očetovi strani je vojna terjala svoj davek. Rodil se je leta 1942. Njegovega očeta so kmalu za tem odpeljali – ne ve se kdo – ta beli, ta rdeči, ta črni … ni pomembno … Ni se več vrnil. Grob so našli šele sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Bil je ubit. Mama se je po vojni še enkrat poročila – z alkoholikom. Kaj se je dogajalo tam, nihče ne ve. Njegova polsestra je naredila samomor že v odrasli dobi … gospod nikdar ne govori o tem …

Zato nasvet: Ne obsojajte ljudi. Vsak dela najbolje, kar zmore. Ne morete pričakovati, da bo riba plezala na drevo. Ne veste, kaj je kdo prehodil, ne veste, kaj je doživel, ne veste, kaj je dediščina njegove družine in kakšna je naloga njegove duše. Ukvarjate se s seboj in svojimi težavami in imeli boste vedno dovolj dela.