Danes zvečer se vsi trije planeti poravnajo na isto stopinjo. Pomeni, da so si zelo blizu in zelo močno vplivajo eden na drugega. Luna, ki predstavlja čustvenost, občutljivost, mehkobo, materinskost se znajde v močnem primežu Saturna, kot brezkompromisnega učitelja, in Ketuja, kot nosilca pretekle karme.
V letošnjem letu je planetarno dogajanje obarvano s tesnim objemom Ketuja in Saturna (to pomeni, da stojita izjemno blizu in s tem močno vplivata eden na drugega), ki bo trajal ekstremno dolgo in tako precej zaznamuje leto pred nami, ali vsaj obdobje od pomladi do jeseni. To nenavadno dolgo druženje se je nazadnje pojavilo v zgodovini leta 1962 ter pred tem leta 1939. Svetovna dogajanja v tistem času ni potrebno poudarjati. Vseeno je kar nekaj pokazateljev, ki kažejo na dogajanja, ki bodo sicer močna, šokantna in bodo pretresala, vendar ne v tako destruktivno smer, kot je bilo to v času začetka 2. svetovne vojne. Kljub temu je resnost obdobja, senca tega objema zelo kritična.
Že od 21. 4. pa vse do 3. 5. sta oz. bosta Saturn in Ketu na isti stopinji (to se potem ponovno zgodi še konec junija in začetek julija ter konec septembra do začetka okrobra). To obdobje verjetno vsi precej občutimo, vsak na svoj način in na svojem področju. Verjetno pa nas večina opaža, da so energije okoli nas precej težke, depresivne, lahko tudi konfliktne in destruktivne. Če se uspemo umiriti, jih zaznamo tudi znotraj nas samih. Temu res tesnemu objemu se danes pridružuje še Luna, kar pomeni, da bodo naša čustva precej obremenjena, stisnjena, razburkana.
Skušajmo ohraniti to zavedanje, da so takšni astrološki premiki in dogajanja tu z razlogom. Predstavljajo namreč priložnost, da ozavestimo temnejše, manj ljube kotičke sebe, jih sprejmemo in prečistimo. Iz globin našega jaza lahko privrejo na plan dolgo zakopani vzorci, prepričanja, za katere je prišel čas, da se jih osvobodimo, preobrazimo, ozdravimo. A če vse to želimo, jih moramo najprej prepoznati, začutiti, ozavestiti, čutiti, sprejeti in nato spustiti. Težje in zahtevnejše kot so življenjske situacije, več nas lahko naučijo. Ob več ovir kot trčimo, več priložnosti za rast in razvoj se ustvarja. Ko je vse lepo in teče vse gladko, takrat večinoma ne čutimo potrebe po rasti, razvoju, napredku, spreminjanju.
Saturn ali Šani (sanskrtsko) je planet, ki velja za brezkompromisnega, lahko rečemo karmičnega učitelja. Njegovo delo je, da ustvarja red. Kjerkoli v življenju živimo v neravnovesju, tam Saturn (ko se aktivira) ustvarja red. Pravzaprav zahteva od nas, da se postavimo na svoje noge in tako nam odreže vse, na kar smo pretirano navezani. Zato se pod njegovim vplivom lahko srečujemo z omejitvami, ovirami, izgubami, ločenostjo, kar ljudje navadno povezujemo z žalostjo, trpljenjem, osamljenostjo ipd. A vendarle ko stojimo trdno na lastnih nogah, imamo moč, moč za soočanje z ovirami, imamo vzdržljivost, vztrajnost, odgovornost, ponižnost, skromnost, disciplino ipd.
Ketu ali Južni Lunin vozel pa je prazaprav senčni »planet«, nosilec karme, ki skupaj s Severnim Luninim vozlom tvori karmično os. Prinaša torej učenja vezana na karmične lekcije, ki smo si jih zadali. Velja za mističen »planet«, deluje skrivnostno, z naglimi in nepričakovanimi reakcijami in dogodki. Lahko nam pomaga do nenadnih večjih uspehov, a hkrati do ekstremnih padcev. Poudarjena je nenavadnost, čudnost, svojeglavost, lahko ustvarja dvom, jezo, kritičnost in nam predvsem kaže na področja, ki potrebujejo veliko potrpežljivosti in aktivnega dela oz. truda.
Ko se torej ta dva »zlohotna« planeta znajdeta tako blizu in svojimi značilnostmi vplivata na drugega, so rezultati precej nepredvidljivi. Ko se tem objemu znajde še Luna, nam je težko dolgčas. Še sreča, da je Luna izjemno hiter planet in bo v tej tesni bližini le nekaj ur. A vplive vseeno čutimo.
Vseskozi pa se moramo zavedati, da ko govorimo o planetih, pravzaprav govorimo o načelih, ki so v nas. O delčkih naše osebnosti, našega življenja, naših lekcij in učenj. Gre sicer za zelo poenostavljeno razlago, da lahko razumemo, da to niso zgolj neke »planetarne« sile, ki delujejo na nas, temveč, da smo to mi sami oz. vesolje v nas.
Trenutna kombinacija dogajanj nas sili, da se soočamo z ovirami vsakdana, ki jih v tem obdobju ne bo manjkalo, kljub temu, da bi včasih raje pobegnili. Še enkrat velja na tem mestu prizemljevanje in stvaren stik s sabo, zelo v principu tukaj in zdaj, torej duhovnost v praksi vsakdana, ne kot beg iz realnosti. V pomoč pri ohranjanju ravnovesja nam je lahko tudi delovanje in ukvarjanje z ranljivimi skupinami – starostniki, reveži, invalidi, brezdomci, pa tudi z živalmi, zlasti zapuščenimi, potepuškimi, bolnimi ipd.
Djotiš je tu z namenom, da osvetljuje temo. Da nam pomaga prepoznati ovire ob katere trkamo. Ko jih osvetlimo, se jih zavedamo, ni potrebe, da bi »na polno« in globoko padli, če se spotaknemo obnje. Tako pač vemo, kje moramo bolj previdno stopiti, kaj obhoditi, s čim se soočiti, kaj odstraniti, predrugačiti. A vedno najprej pri sebi …
