Človek, imej se rad…!

Padec!! Tisti grozovit občutek, ki ti zamegli um in zastrupi še tisto zadnjo pozitivno misel, ki se je izgubila nekje med gnetenjem črnine in brezupa. A je sploh še smiselno?! Kdo sem…kam grem…je ta pot prava zame?! Da dragi moji, da življenje ni pravljica, so govorili že naši predniki. Vsi naši “programi”, ki smo jih prinesli na ta svet ali kot informacija iz prejšnjega življenja ali genetsko…pripomorejo k našemu delovanju. Zakaj že, je pomembno delo na sebi? Ko bomo pri sebi razrešili in počistili vse takšne in drugačne negativne vzorce, ki jih nezavedno prenašamo na potomce, bodo sledile spremembe. Otrok je nedolžno bitje, ki srka iz okolja vse ali  dobro ali slabo….vse!

Kaj počnemo narobe kot starši? Največje napake delamo predvsem skozi vzgojo, za katero pa ni pravega recepta. Poznati razvoj otroka in razumevanje njega je bistvenega pomena za nas. Največja zmota vzgoje je pasivnost. Otrok je bitje, ki se je rodilo brez izkušenj. Kar pomeni, da smo mi tisti  (naša obveza), ki imamo življenjske izkušnje in smo dolžni otroka opozarjati, kakšne posledice nosijo določena dejanja. To pa ne pomeni, da bomo vse naredilli namesto otroka…ne, lahko mu stojimo ob strani, mu svetujemo, vendar delovati bo moral sam…posledice nositi, bo moral sam. Tudi mi jih. Še kako važno je otroka v predšolskem obdobju seznaniti s pravili žiljenja. Dejstvo je, da se človeku klasična vest razvije do šestega leta starosti…a se vam ne zdi pomembno, da mu v tem obdobju privzgojimo nekakšna družbena pravila?! (Glede na stanje naše družbe, nujno potrebno!) Starši dan danes vidijo le svojega otroka (hvala bogu obstajajo tudi izjeme) in z izkazovanjem “opičje ljubezni” nekako kompenzirajo svoje nezadovoljstvo v navidezno zadovoljstvo otroka.

Človek, najprej se moraš imeti rad, da lahko pravilno vzgajaš otroka. Da mu vse dovoliš…to ni ljubezen! Takšnemu otroku je življenje še težje, kajti v družbi zunaj skupnosti njegovega doma, njegove potrebe ne bodo v ospredju. Otroke je potrebno učiti sožitja, delovanja v skupnosti. Učiti jih je potrebno, da se bo vsak ljubi dan vprašal kaj lahko ON da svetu in ne kaj lahko svet da njemu. Glede na izkušnje, ki sem jih pridobila v delovanju s starši in otroki so neprecenljive. Tudi starše je potrebno razumeti. Čisto vsak ima rad svojega otroka in se trudi po svojih najboljših močeh. Ne zna drugače. In tukaj nastopimo  vzgojitelji, da z znanjem in izkušnjami pomagamo prepoznati določene napake. Če to delaš s srcem ti ni  težko, ker čutiš ta poklic.

OGLAS

Nikar ne čakajmo, da nam življenje nenadoma kaj podari; sami moramo ustvarjati življenje.  (L. N. Tolstoj)

Ti, jaz, on…skupaj ustvarjamo prihodnost in čisto vsi smo odgovorni za stanje, ki nam trenutno vlada. Najlažje je gledati sosedu na dvorišče in se ukvarjati z njegovim življenjem, kot pa se zamisliti nad svojim delovanjem in vložiti energijo ter se soočiti s svojimi problemi. Lahko je biti pameten za drugega,  saj ne živiš njegovega življenja. Tako je pri vzgoji. Včasih kdo osebno vzame opozorilo, ki je dobronamerno zanj in otroka pa vseeno uspe pogledati preko svojega zakoreninjenega prepričanja in spregledati. To je zame uspeh. Vse v naše dobro. In zato je tako zelo pomembno delo na sebi. Biti odprt, željan novih znanj, le tako lahko dvigaš zavest, duhovno rasteš in napreduješ v žiljenju.

Čim obsežnejše je naše znanje o človeku, o nas, tem večja je naša notranja duševna svoboda, ki nam daje moč pozitivnega delovanja. Psihoterapevt dr.Košiček je tako lepo zapisal v eni od knjig, da nam osebno duševno svobodo  jemljejo z vsiljevanjem raznih političnih, verskih ideologij, ki so pogosto v nasprotju z bistvom življenja, so hinavske, saj služijo ljudem na oblasti, da lahko uspešno manipulirajo s človekovo zavestjo, ki so jo zasužnjili, sebi v prid.

Še citat nemškega soiologa in filozofa Ericha Fromma, ki nosi pomembno sporočilo:

” Pridobivanje svobode je mogoče le s pogojem, da se bo demokracija razvila v družbo, v kateri bo posameznik, njegov razvoj in sreča cilj in smoter kulture, v kateri ne bo potreben uspeh ali karkoli drugega kot opravičilo za življenje, in v kateri se posameznik ne bo podredil nobeni moči zunaj sebe. Ta moč ne bo manipulirala z njim, pa naj gre za državo ali za gospodarski stroj. To naj bi bila družba, v kateri posameznikova vest in ideali niso istenje z zunanjimi zahtevami, ampak so res njegovi in uresničujejo cilje, ki izhajajo iz posebnosti njegovega osebnega jaza.”

Torej vse se začne in konča pri “sebi”. Da dragi moji, vse je mogoče, če si le dovolimo pogledati malo širše. Biti starš ni nekaj, čemur se lahko odpoveš (no, tudi takšni obstajajo), kar jemlješ z levo roko….biti starš je predvsem delo na sebi in dovoliti, se učiti tudi preko otrok. Predšolsko obdobje je čas, ko se gradijo otrokovi temelji in ti morajo biti kar se da trdni za nadaljni razvoj. Otrok do šestega leta je predvsem emocionalno bitje kar pomeni, da ni zmožen realne presoje, ker ga vodijo čustva. Prav tako, kot otroci v puberteti. In če se vam bo otrok smilil, ko boste ukrepali, ker si je kazen prislužil, se vi njemu v času pubertete zagotovo ne boste. Zato je čas do šole, tako zelo pomemben in ko vam bo naslednjič vzgojiteljica ali učiteljica ali stari starši želela predstaviti drugo plat vašega otroka….prisluhnite jim…skupaj bomo pomagali tem nedolžnim bitjem odgovorno zakorakati na poti njihove usode. Skupaj jim bomo dali bogato popotnico, da ne bo izgubljen v svojem svetu in da bo na življenje gledal kot na izziv in ne breme.
Samo človek, ki je našel srečo v sebi, je zmožen deliti srečo z drugimi.
Naj bodo naša življenja prepletena med seboj in naj bo to bivanje v tej dimenziji, kar se da bogato za vsakega posebej. Otroci morajo spoznati temo, da bodo znali ceniti svetlobo; se morajo srečati s slabim, da bodo uživali v dobrem…spoznati morajo bolečino, da bodo sami delovali v svoje in dobro drugih…torej…človek, imej se rad, da boš lahko imel rad druge!