OGLAS

Dale Wimbow – Človek v ogledalu

Ko dosežeš cilj, za katerega si se boril,
in te svet za en dan okrona za kralja,
stopi k ogledalu in se poglej
in vprašaj, kaj ti oznanja človek v njem.

Ni pomembno, kako sodijo o tebi
oče, mama, žena, v življenju
je najpomembneje mnenje spremljevalca,
ki strmi vate iz ogledala.

Nekateri mislijo, da si pošten,
ta čudoviti fant, dekle ti pravijo,
toda človek v ogledalu ostaja nem,
če ga ne moreš pogledati iz oči v oči.

Ne oziraj se na druge, glej, da boš njemu všeč,
kajti on bo s teboj prav do konca,
uspešno si opravil najtežji preizkus,
če ti je on iz ogledala prijatelj.

Vse ljudi lahko vlečeš za nos,
Mogoče boš celo v svetu priznan,
toda tvoja končna nagrada bodo solze in bolno srce,
če boš ogoljufal človeka v ogledalu.

Človek v ogledalu smo seveda mi sami. Lahko slepimo vse ljudi okrog sebe, non stop, vsak dan, ob vsaki priliki, a sami sebe ne moremo. Lahko delamo vse proti sebi, da so drugi ”srečni” in da mi izpademo ”dobri”. Lahko vedno rečemo ”da”, tudi ko mislimo ”ne”. Lahko smo vedno ustrežljivi, tudi ko nekaj ne čutimo, da bi mogli reči, dati, narediti.

A glas v nas bo postajal čedalje bolj tih. Preglasilo ga je vse drugo. Preglasilo ga je to, da mu ne prisluhnemo.

In nekega dne… Ugotovimo, da se ne poznamo več. Da pravzaprav nismo srečni in tudi to, da smo tako zelo ”dobri” si ne mislimo o sebi. Ampak se počutimo pravzaprav kar zelo izigrane. Sprašujemo se, kje po poti smo se izgubili? Kje smo nehali biti mi – mi? Kdaj? Zakaj?

Je bila kriva okolica? Partner? Družina? Družba? Mogoče celo prijatelji? Seveda imajo vse te stvari kar velik vpliv na nas, ampak nikogar ni za kriviti. Pustili smo nenazadnje mi, da je šlo tako daleč.

Dobra stvar je, da se vedno da popraviti in obrniti nazaj. Si prisluhniti, si dati veljavo, slediti samemu sebi. Samo želiti si moramo vzpostaviti nazaj stik. Ker naša dušica nas potrpežljivo in z vso ljubeznijo čaka. In ko se vrnemo domov, nas je zelo zelo vesela. In tako, korak za korakom, dan za dnevom, situacija za situacijo, nam je le-ta vse bližje in vse lažje. In ko enkrat pademo tako zelo daleč, se naučimo, da čez sebe in proti sebi več ne delamo. Edini človek smo, ki je, bo in je bil celo življenje ob nas. Lahko to rečemo za partnerja, prijatelje, celo tudi družino? Ne. Vsi enkrat gredo. Vsi nas nekoč zapustijo. Eni zavedno, drugi nezavedno. Zato pa lepo se imejmo, radi se imejmo. Pocartajmo se kdaj, razvajajmo in preprosto uživajmo ko smo sami s sabo. <3