Čudež pozornosti

“Vsak dan smo del čudeža, ki ga niti ne prepoznamo:
modro nebo, beli oblaki, zeleno listje,
temne, radovedne oči otroka – naše lastne oči.
Vse je čudež.”
Thich Nhat Hanh

Čudež je hoditi po Zemlji

Allen je dejal, da ima »neomejeno časa«, odkar meni, da je čas za Joeyja in Sue njegov. Toda to morda drži le v teoriji. Zagotovo se namreč kdaj zgodi, da Allen, medtem ko s sinom pregleduje domačo nalogo, pozabi na čas z Joeyjem kot na svoj čas, in morda ta čas »izgubi«. Allen mogoče upa, da bi ta »izgubljeni čas« hitro minil, ali pa morda postane nestrpen, ker nima časa samo zase. Ker si resnično želi »neomejeno časa«, se bo moral, medtem ko se bo učil z Joeyjem, nenehno zavedati, da je to »njegov čas«.

Toda v takšnih trenutkih posameznikov um neizogibno zmotijo druge misli, zato se mora človek, če si resnično želi ohraniti budno zavedanje (v nadaljevanju bom za ohranjanje pozornega zavedanja v trenutni resničnosti uporabljal izraz pozornost), uriti v kateremkoli trenutku vsakdanjega življenja, ne le med meditacijo.

Pozornost lahko vadite, medtem ko pešačite. Če vadite pozornost med hojo po poti, obdani z zeleno travo, boste izkusili to pot, pot, ki morda vodi v kako vas.

Vadite z ohranjanjem naslednje misli: »Hodim po poti v vas.«

Obdržite to misel, naj bo zunaj sončno ali deževno, pot suha ali mokra – a ne le z avtomatičnim ponavljanjem. Avtomatično razmišljanje je nasprotje pozornosti.

OGLAS

Če smo med hojo resnično pozorni, potem se nam bo zdel vsak naš korak kot neskončen čudež; radost nam bo razprla srce kot cvet in nam omogočila vstopiti v svet resničnosti.

Rad se sam sprehajam po podeželskih poteh, z obeh strani obdanih z riževimi polji in divjimi travniki. Pozorno polagam stopala na zemljo, vedoč, da hodim po prečudoviti zemlji. V takšnih trenutkih je obstoj čudežna in skrivnostna resničnost.

Ljudje imajo ponavadi za čudež hojo po vodi ali zraku, sam pa mislim, da je resnični čudež hoja po zemlji. Vsak dan smo del čudeža, ki ga niti ne prepoznamo: modro nebo, beli oblaki, zeleno listje, temne, radovedne oči otroka – naše lastne oči. Vse je čudež.

Povzeto iz knjige Čudež pozornosti, Thich Nhat Hanh