Zanimivo je stanje mamice, ko nosi v sebi otroka. Seveda se sveti, če skozi njo sveti otrokova duša, kako pa ne. Mora si pripraviti svoje bivališče, mora si pripraviti teren za svojo usodo, da bi se lahko zgodilo. Seveda se mora roditi ali ne, in to ni pogojeno z mamico. No, malo že, a vse je vnaprej določeno.
Otroška duša si je izbrala mamico, ki je primerna, da bo lahko privekal na svet, kot otrok z vsemi potenciali, ki jih potrebuje za svoje materialno potovanje, ali ne. In zakaj ne? No, ker se morda njegovo potovanje zaključi še preden se je rodil.
Ni namreč pot vsakega otroka ista. Nekateri se pač ne rodijo, ker je to njihova izkušnja. Izbral je izkušnjo, ki jo vsak od nas izbere. In njegova je bila inkarnacija in potem smrt, v temi. Tudi za to moraš imeti pogum, saj nekateri otroci samo pridejo, da mamicam izboljšajo njihovo življenje.
Pa da ne bo pomote, s svojo dušno energijo požgejo, kar so pač prišli požgat, mamico podpret pri njenem nadaljnjem potovanju, potem pa gredo naprej. Nobene želje nimajo po življenju v inkarnaciji, če je taka njihova pot in nobene želje po nadaljevanju trpljenja.
Saj veste, življenje je trpljenje.
In tisti, ki so ostali, ki so prišli z namenom, da bodo živi, no oni so prišli najprej s svojo dušno energijo podpret mamice, da bodo lažje izvrševale svoje poslanstvo ali ne. In zakaj ne? Ker so nekateri samo prišli, da jih podprejo s tem kar so in ne s svojo prisotnostjo.
Zakaj je dušna prisotnost tako pomembna?
To je dušni ogenj, ki se vidi. Zaradi tega se mamice bleščijo, zaradi otrokovega ognja. In med tem, ko se bleščijo, ga tudi nekaj prevzamejo, če so dovolj pozorne na to, kar jim otrok daje.
Biti pozoren na to, kar ti otrok daje ni le verbalna, fizična izkušnja, še manj samo čustvena. Če natanko prisluhnemo in smo pozorni, se iz naših teles veje nek tok, neka tiha, umirjena prisotnost, ki prežema vse naše bitje, ne samo mamice, otroke in očete, temveč tudi vse ostale.
In bolj jih prisluhnemo, bolj jo čutimo. Seveda se o tem ne govori, kajti če bi se bi bili že vsi ob rojstvu odrasli.
A bolje je tako, saj smo sem prišli izkušat, a ne na tak način, kot si to milijo mnogi.
Nismo prišli okušat sadov materialnega življenja, čeprav tudi, temveč tistega, kar leži onstran njega. Prišli smo okušat dušno energijo. In bolj se izurimo v tem, boljši smo kot človek, bolj se vemo znajti, bolje nam deluje intuicija, kajti prav poslušanje dušnega aspekta je intuicija.
Intuicija pride skozi dušo kot dušni impulz, ki nas navda z nečim novim, lepim, pomaga nam. Intuicija so dušni impulzi, ki nas vodijo, ne kar nekaj.
DA bi lahko bili zmožni zaznavati te impulze, je za mamico zelo dobro, da je zelo ponižna še pred rojstvo otroka. Ne žura, ne pije, ne kadi, skratka ne počne ničesar kar bi lahko otroku omamljalo in pacalo čute in čutenja.
Vem, da je to za marsikatero težko, a taka je narava duše.
Bolj ji namreč preprečujemo, da bi zasijala, bolj se umika. In na koncu, ko je že preveč zamašena, ko je v človeškem organizmu preveč občutkov, ki izvirajo iz čustev, misli…, potem duša preprosto preneha sijati skozi.
Otroci imajo še ta aspekt, ko so majhni.
Nekatere mamice to, celo zaznajo, še ko je otrok v maternici.
Mnogi otroci so zelo brihtni, se spominjajo preteklih življenj ipd., a samo tako dolgo, dokler ni njihov organizem preobremenjen s tem, kar čutijo.
Če želite, da vaši otroci ostanejo brihtni, da se svetijo, da so razigrani, veseli, potem jih učite, kako oni niso telo, ne da jih prepričujete, da je pomembno, da to kar čutijo povežejo s svojim telesom, kajti bolj to počnejo, bolj bodo začeli pozabljati in bolj bodo pozabili.
Skrbite prosim za svoje otroke še preden privekajo na ta svet, skrbite za njih še preden odrastejo. Ne silite jih v čutenje tega, kar želite sprojicirati na njih, kot svojo jezo, žalost ipd. Učite jih, da niso to, kar se čuti v telesu.
