DIGITALNA PANDEMIJA
Globalna pandemija, ki jo povzroča virus Covid-19, je do skrajnosti izpostavila številne družbene probleme. En med njimi je nenavadna digitalna pandemija, ki se je potiho širila v zadnjih petih do desetih letih in je eksplodirala v začetku leta 2020. Uporaba družbenih omrežij (Facebook, Twitter, TikTok …), iskalnikov (YouTube, Google …), virtualnih komunikacijskih platform (Skype, Zoom …) in storitev sporočanja (WhatsApp, Telegram …) se je izjemno povečala in nadomestila neposredne človeške odnose. Mnogi ne odmaknejo pogleda od zaslona in to je danes postalo povsem “normalno” vedenje. Prekomerna uporaba teh aplikacij postaja vse večji problem, saj prodira v vse pore družbe. Izogniti se jim je skoraj nemogoče, saj danes večina ljudi uporablja “prednosti” družbenih omrežij, iskalnikov in virtualnih komunikacij. Vsakodnevno bombardiranje klasičnih medijev z ogromno količino raznolikih informacij na digitalnih platformah je preraslo v nenehno vznemirjenje.
Zaradi vsega tega je izjemno pomembno, da se zavedamo strategij in taktik, ki jih uporabljajo velika tehnološka podjetja prek svojih digitalnih platform. Strategije niso nove, vendar so tehnike postale tako izpopolnjene, da se večina ljudi v popolnosti ne zaveda, da problem sploh obstaja. To problematiko je zelo nazorno in resno obravnaval dokumentarni film The Social Dilemma. Glavni akterji so nekdanji vodilni razvojni inženirji in visoki menedžerji velikih tehnoloških podjetij, ki opozarjajo na nevarnosti “tehnik nagovarjanja”, pri katerih so sami neposredno sodelovali, pozneje pa se pokesali.
Kaj so “tehnike nagovarjanja” in zakaj so nevarne?
Trenutna digitalna situacija je paradoksalna. Po eni strani uporabljamo zelo učinkovita komunikacijska orodja, po drugi strani pa ta orodja motivira nekaj zelo drugačnega in celo nasprotnega od tistega, kar človeku prinaša dobro. Ta orodja niso običajno uporabna orodja, kot so kladiva ali kolesa. Kladivo in kolo “čakata”, da jih uporabimo, sodobne spletne platforme pa nas poleg tega, da so orodja za informacije in zabavo, nenehno spodbujajo k uporabi.
Glede na to, da ima skoraj vse človeštvo dostop do spletnih platform, so te postale poligon za digitalni marketing, ki je hkrati prispeval k razvoju teh istih platform. Podobne marketinške strategije so bile v preteklosti uporabljene za bolj tradicionalne industrije, kot sta živilska in tekstilna. Te industrije so uporabljale trende in modo za promocijo svojih izdelkov ne glede na dejanske potrebe. Namen marketinga je bil jasen že od začetka dvajsetega stoletja – potrošništvo kot način življenja, toda takrat je obstajal občutek, da ima človek še vedno nekaj nadzora nad tem, kar kupuje, neke vrste “svobodo”, da se ne ujame v marketinške pasti.
V virtualnem svetu so pasti veliko bolj skrite, možne posledice pa veliko bolj nevarne. Našo današnjo civilizacijo večinoma motivira dobiček. Zaslužek opravičuje tako sredstva kot načine njegovega uresničevanja, ki so zaradi nespoštovanja temeljnih človeških vrednot pogosto nenaravni in nehumani. Realnost se skoraj brez nadzora z vrtoglavo hitrostjo preoblikuje v virtualni svet. Zato vse več držav in organizacij opozarja na težave, ki nastanejo zaradi razvoja, ki poteka brez ustreznih predpisov in nadzora. Na primer, “splošno sprejeto” je, da lahko vsakdo piše na internetu kar želi, z malo ali brez pravnih ali moralnih posledic. Zelo zaskrbljujoča se je izkazala tudi hitrost širjenja lažnih novic. Algoritmi digitalnih platform nagrajujejo in spodbujajo njihovo širjenje do šestkrat hitreje kot širjenje resničnih novic. Zaradi tega je uporabnikom skoraj nemogoče razločiti, kaj je lažno in kaj resnično.
Kako delujejo?
Tehnike nagovarjanja, tako kot v alegoriji o Platonovi votlini, skušajo ljudi prikovati na zaslon. To dosežejo s “sodelovanjem” med superračunalniki s samoučečimi algoritmi (t. i. umetno inteligenco) ter aplikacijami na računalnikih in pametnih telefonih. S svojimi zabavnimi vsebinami poskušajo pritegniti in prevzeti pozornost uporabnikov ter jih z nenehno ponudbo novega in še bolj zanimivega prepričati, da jih še naprej uporabljajo.
Vsak spletni korak uporabnika se spremlja, meri in beleži. To vključuje našo lokacijo, gibanje, prijatelje, zanimanja … Medtem ko všečkamo objave, gledamo slike in videoposnetke, se meri čas. Tako se natančno ve, kaj gledamo in na kaj klikamo, algoritmi superračunalnikov pa nenehno preučujejo naše navade na podlagi vseh posnetih podatkov in gradijo modele, ki lahko napovedujejo naše vedenje. Algoritmi tako ustvarjajo profile uporabnikov, ki jih nato nenehno nadgrajujejo. Na podlagi te ogromne baze prikazujejo vsebine, ki so “popolnoma” prilagojene uporabniku, ki ga bodo prepričale, da ostane dlje na Facebooku, Googlu, YouTubu, TikToku … Tako povzročajo ustvarjanje navad, ki vodijo v odvisnost, ki je podobna igram na srečo. Vsakih nekaj sekund se vsebina osveži z novimi sporočili, slikami, video objavami. Glavni cilj algoritmov je interakcija s človeškimi nagoni in v večini primerov uporabnik tega ne opazi.
Ciljni “produkt” visokotehnoloških podjetij je naša lastna pozornost. Družbena omrežja so igralnice pozornosti in podobno kot prave igralnice vedno služijo denar. Naša pozornost je valuta. Uporabnikom se zdi, da je vse zastonj, a v svetu dobička nič ni zastonj, saj kot je pravilno oblikoval en od ustvarjalcev teh sistemov: “Če ne plačaš izdelka, si izdelek!” Človeška pozornost je postala proizvod, najboljši način, da pritegnemo pozornost, pa je vsebina, ki nam je všeč in s katero se strinjamo. Paradoksalno je, da vse te vsebine ustvarjajo uporabniki sami z deljenjem besedil, fotografij in videov s svojimi prijatelji, vendar tudi z algoritmi superračunalnikov, s čimer se je treba strinjati ob sami prijavi v aplikacije.
Velika tehnološka podjetja ustvarjajo velike dobičke s prodajo naše pasivizirane pozornosti in navad oglaševalcem. Svoje algoritme oddajajo vsem, ki lahko plačajo, od marketinških agencij do vplivnežev, blogerjev, do najrazličnejših družbenopolitičnih organizacij. Algoritmi, ki temeljijo na ustvarjenih profilih ljudi, zlahka najdejo tiste, ki jim je všeč vsebina, ki jo objavi oglaševalec, in jo umestijo v tisto, kar si trenutno ogledujejo. Pri vsem tem so superračunalniki na splošno boljši, ker uporabljajo naše navade, ki so pravzaprav naše Ahilove pete. Cilj tehnoloških podjetij je s tem dosežen: izdelki se bolje prodajajo, dobički rastejo v nebo in dosežejo neverjeten vpliv na družbo. Vsa ta “orodja” so razvita tako, da bi delovala avtonomno. Orodje je postalo gospodar. To je tudi razlog, da se lažne novice širijo do 6-krat hitreje kot karkoli drugega.
Algoritmi “umetne inteligence” niso programirani za etično vedenje, temveč za čim večji dobiček. Posledice Več je zaskrbljujočih posledic. Ena med njimi je, da so ustvarjene različne “realnosti” po meri posameznega uporabnika. Človek je že po naravi subjektiven, virtualni svet pa je lahko še veliko bolj subjektiven ali celo popolnoma ločen od realnosti. Če bi na primer dve osebi zamenjali pametne telefone, bi pri istem iskanju dobili različne rezultate. Vse to je povzročilo delitve in polarizacije na politični, umetniški, znanstveni in drugih ravneh.
Duševne težave in osebnostne motnje nenehno naraščajo. Tehnike nagovarjanja, ki temeljijo na največjem številu klikov, okrepijo prav tisto, kar je problematično v tkanju sodobne družbe. Generacija Z, ki je rojena v dobi interneta in je odraščala v dobi pametnih telefonov, kaže psihološke motnje, ki so povezane z učinki družbenih medijev. Digitalna demenca se pandemično širi. Zaradi informacij, s katerimi nas pametni telefoni nenehno vznemirjajo, se ljudje vse težje osredotočajo na karkoli. Podobo o sebi med mladimi, pa tudi odraslimi, krojijo “smeški” in število sledilcev na družbenih omrežjih.
Lažna identiteta milijonov ljudi je bila ustvarjena za manipulacijo.
Zaradi zasvojitvenega sistema družbenega odobravanja se otroci zaradi negativnega družbenega vpliva in celo nadlegovanja prek digitalnih platform počutijo negotovo tudi doma, kjer bi se morali počutiti zaščitene. Največji problem je, da nihče ne prevzame odgovornosti za to, kar napiše ali objavi. Z napredkom tehnologije bo postalo tehnično izvedljivo meriti psihosomatske reakcije ljudi s pametnimi telefoni, urami in pametnimi napravami nasploh, na primer med gledanjem določene vsebine bomo lahko merili razliko v krvnem tlaku ali telesni temperaturi. Mnogi že uporabljajo “storitve” teh prijavnih sistemov s prepoznavanjem svojih obrazov in prstnih odtisov, na angleško govorečih območjih pa je razširjena uporaba glasovnega prepoznavanja v komunikaciji z napravami za “lajšanje” iskanja, klicanja številke, iskanja navigacije, itd. Postalo je običajno, da bančno kartico zaupamo naši “pametni” napravi, ki nam tako “olajša” plačilo. Navsezadnje bodo stroji kmalu vedeli več o naših osebnih lastnostih kot mi sami.
Kaj lahko storimo?
Digitalna pandemija se očitno nenadzorovano širi. Naš prvi impulz je lahko, da se odklopimo od vseh teh platform, izbrišemo svoje profile itd. Vendar je to skoraj nemogoče prav zaradi načina življenja na vseh ravneh družbe, ki je v celoti digitalno omrežen. Tako kot nista kriva ne kladivo ne kolo, če se udarimo v prst ali pademo, ker ju uporabljamo neustrezno, se moramo tudi ta “orodja” naučiti uporabljati. Zakaj ne bi nadzirali in spreminjali svojih navad ter teh naprav uporabljali le takrat, ko jih res potrebujemo? To pomeni zavedati se, kdaj, kako in zakaj jih uporabiti. Ali ni bolj primerno, da se človek posveti dejavnostim, ki širijo zavest in razvijajo svobodno voljo in ustvarjalnost?
Vsako zgodovinsko obdobje ima svoje izzive, naša naloga pa vedno ostaja enaka: osvoboditi se spon navad, izstopiti iz “votline” pasivnega in nezavednega ter pomagati drugim, da storijo isto.
Avtor: Atila Barta
