Disfunkcionalna družina: Kako deluje in 3 pravila, ki veljajo v njej

Velja nekakšno splošno prepričanje, da je disfunkcionalna družina le tista za katero se že na daleč vidi, da je destruktivna. Vendar pa veliko disfunkcionalnih dinamik najdemo tudi v družinah, ki na videz delujejo popolnoma v redu. Morda celo krasna družina. Disfunkcionalnosti so lahko spretno zakrite in na prvi pogled nevidne. Tako zelo, da se niti sami člani družine ne zavedajo, da so ujeti v močne disfunkcionalne družinske vzorce. Pogosto se to zgodi, ker se te dinamike, disfunkcionalni družinski vzorci prenašajo že več generacij in so se negativne ali celo škodljive dinamike „normalizirale“ postale so avtomatizem vsake naslednje generacije.

Na hipnoterapijah pogosto vidim, da so mnogi posamezniki tako ponotranjili destruktivne vzorce primarne disfunkcionalne družine, da sploh ne prepoznajo, da gre za disfunkcionalnost, ali celo zlorabo.

Zato se bomo danes potopili v dinamiko disfunkcionalnih družin. Da bomo lažje prepoznali disfunkcionalne vzorce in se jih lažje osvobodili ter na novo zgradili samozavest, izboljšali samopodobo in svoje bodoče odnose.

TOREJ, ZNOTRAJ DISFUNKCIONALNE DRUŽINE VELJAJO DOLOČENA TIHA PRAVILA.

Vsak novi član, če pride, jih prevzame in hkrati dobi svojo vlogo znotraj družine (ki seveda ni čustveno zdrava). S časoma se vse začne vrteti okoli ohranjanja statusa quo „disfunkcije“. Kot že omenjeno se razvijejo stroga družinska pravila in vloge – vse to pomaga ohranjati disfunkcionalni družinski sistem in hkrati omogoča, da se disfunkcionalnosti in/ali zlorabe nadaljujejo. Bistveno je, da se morajo vsi člani nekako odreči sebi in svoje čustvene potrebe in to, kar so potlačiti ter se prilagoditi disfunkcionalnim družinskim pravilom ter prevzeti disfunkcionalno vlogo. Na primer: da je eden izmed staršev alkoholik, ki zlorablja svoje bližnje – cel družinski sistem se vrti okoli alkoholika, bodisi se mu vsi prilagajajo, ugajajo, mu ustrezajo, se umikajo, žrtvujejo, ali pa se mu upirajo – v vsakem primeru prevzamejo prilagoditvene vloge, ki še naprej omogočajo, da se disfunkcije nadaljujejo.

OGLAS

KAJ JE DISFUNKCIONALNA DRUŽINA?

Obstaja sicer več ravni disfunkcionalnosti. Od milejših do hudih. V tem članku bom opisala disfunkcionalne družine, ki so članom družine povzročale ponavljajoče se doživljanje travme in stres. Na žalost je tega veliko. Saj je bilo (in je še) na našem področju prisotno veliko alkoholizma, različnih zlorab, ne-izražanje čustev in ne pozabimo vojne čase in vse to se v obliki stisk in neizrečenih čustvenih bolečin prenaša naprej.

V to definicijo disfunkcionalne družine sodijo fizična zloraba, spolna zloraba, čustvena zloraba, fizično in čustveno zanemarjanje, biti žrtev ali priča nasilja v družini, alkoholizem (ali druga podobna odvisnost) pri enem izmed staršev oz. bližnjem, duševna bolezen starša ali bližnjega, travmatične ločitve staršev itn.,

Potrebno je poudariti, da so predvsem čustvene in spolne zlorabe izjemno prikrite znotraj družine  (in jih je veliko). Pri odraslih pa tako močno potlačene v podzavesti, da se posameznik popolnoma nič ne spominja ničesar, zaradi obrambnega mehanizma idealizacije (družine ali člana, ki je zlorabljal, zanemarjal, manipuliral), pa je pogosto prisotno tudi močno zanikanje resnice. Zanikanje, idealizacija in potlačitev so v resnici edini možni načini za preživetje.

KAKO DELUJEJO DISFUNKCIONALNE DRUŽINE?

Da se otrok lahko razvije v čustveno zdravo, stabilno in samozavestno osebo, potrebuje občutek varnosti, ki mu ga lahko dajo le zanesljivi, stabilni in dosledni starši, ki prepoznavajo otrokove čustvene potrebe, ga slišijo in ustrezno usmerjajo. V disfunkcionalnih družinah pa starši niso zanesljivi, ne stabilni, ne dosledni, še manj čustveno zdravo povezani z otrokom, prav tako ga ne slišijo zares. Vzdušje je nepredvidljivo, kaotično, ni varno (čustveno, lahko tudi fizično ogrožajoče), kar je za otroka v resnici strašljivo. Zelo pogosto se tudi zgodi, da mora otrok že zgodaj prevzeti odgovornost za odrasle – otrok postane odgovoren, skrben, zanesljiv, ljubeč – namesto, da bi užival v tem, da je samo otrok. Otroci potrebujejo tudi strukturo in rutino, da se počutijo varne in da se lahko razvijajo; morajo vedeti, kaj lahko pričakujejo. Toda v disfunkcionalnih družinah so potrebe otrok pogosto zanemarjene ali neupoštevane in ni jasnih pravil ali realnih pričakovanj. Včasih obstajajo prestroga ali samovoljna pravila, ali pa ni popolnoma nič nadzora, pravil in zdravih smernic za otroke. Poleg tega otroci pogosto doživljajo vedenje staršev kot nepredvidljivo. Počutijo se, kot da morajo hoditi „po jajcih“ v lastnem domu, saj se bojijo, da bodo vznemirili svoje starše in s tem povzročili njihov bes in jih spodbudili k zlorabljanju.

Za disfunkcioanlne družine je značilno, da so odrasli tako preobremenjeni s svojimi problemi, stiskami in bolečino, da otrokom ne zmorejo dati tistega, kar potrebujejo in po čemer hrepenijo: doslednosti, varnosti, brezpogojno ljubezen, toplino itn.. Posledično so otroci nenehno pod stresom, tesnobni in se počutijo neljubljeno.

PRAVILA V DISFUNKCIONALNI DRUŽINI

Strokovnjaki pravijo, da disfunkcionalne družine sledijo tem neizrečenim pravilom:

NE GOVORI.

O svojih družinskih težavah ne govorimo drug z drugim ali s tujci. To pravilo je temelj za družinsko zanikanje zlorabe, zasvojenosti, bolezni itd.

Sporočilo: obnašajte se, kot da je vse v redu, in poskrbite, da bodo vsi drugi mislili, da smo popolnoma normalna družina. To otrokom prebuja veliko zmede, saj vedo, da je nekaj narobe, vendar nihče tega ne prizna. Tako otroci pogosto sklepajo, da so problem oni. In včasih jih znotraj družine tudi neposredno obtožijo, da so problematični in zato ponotranjijo občutek, da je z njimi nekaj narobe. Ker nihče ne sme govoriti o disfunkciji, družino pestijo skrivnosti in sram. Zlasti otroci se počutijo same, pogosto se utapljajo v brezupu in menijo, da to doživljajo samo oni. Pravilo „ne govori“ omogoča, da nihče ne prizna resničnega družinskega problema. In ko se korenina družinskih težav zanika, je ni mogoče rešiti.

NE ZAUPAJ.

Otroci so odvisni od svojih staršev, ki naj bi jih varovali, toda z odraščanjem v disfunkcionalni družini otroci ne morejo razviti zaupanja do svojih staršev in posledično ne do sveta. Staršev ne doživljajo kot zanesljive in zaupanja vredne, pogosto so tudi čustveno odsotni in nedosledni, zato ne razvijejo osnovnega občutka varnosti, prisotna je lahko nenehna tesnoba in težko zaupajo. Otroci se v disfunkcionalni družini naučijo, da bolje, da drugim ne zaupajo (niti svojim staršem), kar ni nenavadno, če jih tisti, ki naj bi jih varovali zlorabljajo in zanemarjajo. Težava je, da kasneje ne zaupajo drugim, izven družine – hromi jih strah, da se bo ponovilo, kar so doživljali celo otroštvo. Strahovi so seveda podzavestni.

NE ČUTI.

Zatiranje bolečih čustev je strategija – obrambni mehanizem, ki ga uporabljajo vsi v disfunkcionalni družini. Otroci v disfunkcionalnih družinah se hitro naučijo, ko opazujejo starše, kako že oni potlačijo čustva npr. z alkoholom, drogami, hrano, pornografijo in tehnologijo. Redko se čustva izražajo, še manj pa na zdrav in konstruktiven način. Otroci so lahko tudi priča izbruhom jeze in celo besa. Tudi otroci sami se naučijo, da bo izražanje čustev v najboljšem primeru pripeljalo do tega, da jih bodo starši ignorirali, v najslabšem pa do nove zlorabe in sramu. Otroci se torej naučijo zatirati svoja čustva, jih zamrzniti in najti način, kako se umakniti od stiske in bolečine.

OSVOBAJANJE OD OKOV DISFUNKCIONALNE DRUŽINE

Osvoboditev vsekakor je mogoča, vendar pa hitrih rešitev tukaj ni. Potrebno je predano in vztrajno delo na sebi. Terapevtsko delo. Osvobajanje namreč pomeni celjenje travm, ran in preseganje tihih pravil-vzorcev, ki smo jih prevzeli za ohranjanje stausa quo disfunkcionalne družinske. Potrebno je začeti govoriti in izražati svoja čustva, četudi so to sram, krivda, jeza, žalost itn. Potrebno je govoriti o občutkih, čustvih. Z deljenjem občutkov zaupanja vrednim ljudem (npr. terapevtom), lahko predelamo sram, krivdno in pozdravimo osamljenost. Priznavanje in prepoznavanje svojih vseh čustev in občutkov je nasprotje zanikanju in zato s tem odpremo vrata rešitvam in ozdravljenju. Prav tako se je zopet potrebno naučiti zaupanja (ta občutek namreč imamo v sebi), pa tudi postavljati meje.

Pri pisanju sem si pomagala z:  https://psychcentral.com/