Disfunkcionalne družine – Nevaren kraj za odraščanje

Disfunkcionalne so vse družine, v katerih redno prihaja do konfliktov in zlorab, ki jih izvajajo posamezni družinski člani. Ti so pogosto posledica alkoholizma, zlorabljanja drog in drugih odvisnosti, pa tudi nezdravljenih osebnostnih motenj ali duševnih bolezni staršev. Za take družine so značilni nasilje in različne zlorabe.

Zmedenost

V takih družinah otroka naučijo, da je pomembno biti zmeden. Otroka ne naučijo jasnega, logičnega in racionalnega mišljenja, pač pa prav nasprotno, da imajo od zmedenih, nejasnih misli koristi in da so nasprotujoče si osebne ideje nekaj normalnega. Otrok se že zgodaj nauči, da ni treba, da so njegove misli skladne s stvarnostjo. Če mu to, kar se dogaja, ni bilo všeč, je prepričan, da to lahko odmisli z ignoriranjem ali izkrivljanjem videnega ali slišanega.

Popačeno zavedanje stvarnosti

V takih ljudeh ni ravnovesja med mišljenjem in čutenjem, ravnovesja med notranjim in zunanjim zavedanjem: notranji svet utegne prevladovati in onemogočati pravilno zavedanje zunanje stvarnosti – ali nasprotno. Konflikt med notranjim in zunanjim zavedanjem ustvarja nekoherenten in protisloven pogled nase, na druge ljudi in svet. Ti ljudje se počutijo izolirani, sami in ranljivi, prestrašeni so, v obrambni drži in v nenehnem stanju krize.

OGLAS

Disfunkcionalne družine oblikujejo ljudi, ki so nesposobni stvarnega ocenjevanja sebe, drugih in svojega položaja. Zato v svojih odnosih z drugimi in s svetom ustvarjajo neprimerne vloge, ki so toge, preživetvene vloge.

Strah pred slabimi občutji

Otrok se nauči, da so nekatera občutja dobra, druga slaba; dobra lahko izrazi, slabih pa se boji in jih zaradi strahu pred odzivom staršev preprosto zatre. Otrok se nauči blokirati zavedanje telesne in čustvene bolečine; ko trpi, občuti krivdo, sram in ponižanje. Svojo bolečino skriva pred drugimi, saj se boji, da se mu bo zgodilo kaj strašnega. Občutja veljajo za nekaj slabega ali nevarnega.

Ko otrok odraste, mu nekatera občutja govorijo, da je nevreden življenja in da je okvarjen; da mora nekatera občutja zatreti, se zanje ne zmeniti, o njih lagati. Ključno sporočilo se glasi: ne čuti.

Bolečina in težave niso nekaj normalnega

Zdrave družine učijo, da sta veselje in smisel nekaj normalnega, težave in bolečina pa začasne situacije, s katerimi se je treba spoprijeti.

Disfunkcionalne družine otroka učijo prav nasprotno: da so bolečina in težave nekaj normalnega, obdobja veselja in smisla pa začasna, na koncu pa bodo povzročila še več bolečine in težav. Prav zato bodo morali ljudje iz disfunkcionalnih družin zaradi svoje zasvojenosti izkušati več bolečine, preden bodo spoznali, da so bolni, saj so jih naučili, da je bolečina stvar normalnega življenja.

Zdravi temelji

V treznosti se ljudje vrnejo k svoji predzasvojenemu ravni življenjskih veščin. Ljudje iz disfunkcionalnih družin nimajo zdravih temeljev, na katerih bi gradili; tudi pred zasvojenostjo je bilo njihovo življenje serija globoko zasajenih samouničevalnih navad. Zato je ozdravitev težja in morajo bolj paziti na možnost vnovičnega zdrsa v odvisnost.

Vir: www.viva.si