Dotik pride pred pogledom, pred govorom. Je prvi in zadnji jezik ter vedno pove resnico,« pravi znana kanadska pisateljica in pesnica, med drugim tudi avtorica romana Deklina zgodba, Margaret Atwood. Dotik je evolucijsko najstarejše čutilo, drug drugega pa se lahko prijetno dotikamo na tisoče načinov.
Dotik je čut bližine, zaupnosti, sprejemanja in ljubezni ter blagodejno vpliva na naše psihofizično počutje, poudarja psihoterapevtka Mateja Švetak. Vendar pa ga je v zahodni sodobni družbi preglasil vid, ob tem pa ga pred izzive postavlja še digitalna doba.
»Dotik je na neki način naš prvi stik s svetom in prek tega tudi oblikujemo občutek, ali je svet varen in ali je tam nekdo, ki nas sprejema. V otroštvu je zelo pomembno, koliko je dotikov, kako so ti pristni, kako nežni, podporni in spodbudni za otroka,« pojasnjuje sogovornica Mateja Švetak. Omeni tudi Evo Reich, ki je razvila terapijo Gentle Bioenergetics, imenovano tudi »masaža metulja«, pri kateri z zelo nežnimi dotiki vzpostavljamo stik otroka z drugo osebo.
»Starši se velikokrat bojijo, da bodo otroka razvadili, če se ga bodo dotikali, vendar to ne drži. S tem ga ne moreš razvaditi, lahko mu le pokažeš, da si tam zanj, da ga sprejemaš, da ga spoštuješ in da ti je prijetno v njegovi družbi,« pojasnjuje psihoterapevtka.
Tako se otroci naučijo biti nežni drug z drugim, pa tudi sami s seboj. Pri dojenčkih je dotik bistvenega pomena za njihovo psihično in fizično zdravje. Ob tem sogovornica navede raziskavo ameriškega psihologa Harryja Harlowa iz prejšnjega stoletja, ki je pokazala, kako so opičji mladiči potrebo po varnosti in toplini postavili pred fiziološke potrebe, v tem primeru hranjenja.
Mamo opičjih mladičev je eksperimentator nadomestil z žičnato podobo, ki je imela hrano, in drugo mehko figuro, kjer so se lahko ljubkovali, ni pa bilo hrane. Opičji mladiči so se večino časa zadrževali pri mehki nadomestni mami in na podlagi tega je ameriški psiholog sklepal, kako temeljna je potreba po varnosti, zavetju in nežnosti.
Družba podob in ne dotikov
Dotik oziroma tip je prvo od petih čutov, ki se razvije. Koža je naš najstarejši in najobčutljivejši organ, naše prvo komunikacijsko sredstvo in naše najučinkovitejše varovalo. Tip je tako naša prvenstvena čutna modaliteta, ki povezuje naše doživljanje sveta z doživljanjem nas samih, pa vendar ima v zahodni sodobni družbi med čuti prevlado vid. Njegov položaj so v današnjem času okrepili še tehnologija in neskončno množenje ter izdelovanje podob, ki smo jim priča. V vizualno naravnani družbeni resničnosti se soočamo s ploho podob, tehnološko razširjeno in vse močnejše oko pa danes globoko vdira v svet in posameznika.
Vodja Touch Research Institute pri Miller School of Medicine na univerzi v Miamiju Tiffany Field je z raziskavo na letališčih v ZDA ugotavljala, kako med ljudmi zaradi sodobne tehnologije primanjkuje oziroma ni dotikanja. »Vsi so na svojih pametnih telefonih, celo pari, ki očitno potujejo skupaj, kot tudi starši in otroci. Otroci so na pametnih telefonih in enako tudi njihovi starši, najmlajši, dvoletniki pa na ipadih,« so besede Tiffany Field iz intervjuja, objavljenega na spletni strani Greater Good Magazine. Raziskovalka še pravi, da so določeni otroci danes veliko bolj prikrajšani dotika, kot so bili v obdobju pred pojavom pametnih telefonov.
Filozof Levin je opozoril na samozadostnost in agresivnost vida, saj ima to močno voljo do moči, rad grabi in fiksira, konkretizira, dominira, varuje in nadzoruje. Ker smo ga tako na široko spodbujali, kot v svoji knjigi Oči kože: Arhitektura in čuti pokaže finski arhitekt Juhani Pallasmaa, je ta danes nesporno zavladal zahodni kulturi. Ujel se je z racionalnostjo naše družbe in vzpostavil okulacentričnost. Družba nadzora pa tako v nasprotju s tipom, čutom bližine, zaupnosti in ljubezni poveličuje organ distance in ločenosti. Oko je tisto, ki pregleduje, nadzoruje in raziskuje, tip pa se približa in boža, je o družbenem kontekstu v tem pogledu zapisal Pallasmaa.
Čuti namreč niso namenjeni le sprejemanju fizičnih lastnosti, temveč so tudi prenašalci osebnih in kulturnih informacij. Zaznavanje pa tako ne temelji le na možganski obdelavi podatkov, ki so jih prispevala čutila, temveč nanje vplivajo tudi spomini, izkustva, občutki, pričakovanja, domišljija, znanje o svetu … V tem pa se tako prepletajo osebne izkušnje in dojemanja ter družbeno-kulturni kontekst. Ob govoru o kulturnih dimenzijah čutov, v tem primeru dotikanja, se je mogoče spomniti na raziskavo iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so v primerjalni analizi med različnimi okolji opazovali pogostost dotikanja.
Ugotovili so, da se v Združenem kraljestvu prijatelja med kavo v 20 minutah nista dotaknila niti enkrat, v ZDA dvakrat, v Franciji približno 110-krat in v Portoriku 180-krat. Seveda pa je kulturni vidik dotika le eden od njegovih ravni, sogovornica Mateja Švetak ob družbenem poudarja predvsem osebno, psihološko raven.
Sporočilo, da smo sprejeti
»Dotik – enostaven stik človeka s človekom je znamenje sprejetosti, in ko imamo ta občutek, se za nas ustvari varno okolje, v katerem si lahko dovolimo, da pridejo na dan vsa čustva, ki jih lahko tudi resnično začutimo in o njih spregovorimo. S tem pa lahko začnemo resnično živeti,« je jasna sogovornica.
Drugega človeka pa se ne moremo dotakniti, ne da bi bili pri tem tudi sami dotaknjeni, še dodaja. Je pa dotik pomemben za vsakega od nas in v vseh obdobjih življenja. Že samo s stiskom roke ali objemom lahko marsikomu razblinimo stisko ali polepšamo dan ali vsaj trenutek.
»Pogosto se bojimo nekoga objeti ali prositi za objem, ko ga potrebujemo, vendar z nežnim dotikom ali poslušanjem svojega občutka za sočloveka lahko drug drugemu ponudimo to, kar v nekem trenutku potrebujemo. Pa naj bo to le nežen dotik, stisk roke ali močan objem,« je na svoji spletni strani zapisala psihoterapevtka Mateja Švetak. Ima pa dotik različne pomene in neverbalno izraža različna čustvena stanja.
Če govorimo o pozitivnem stiku človeka s človekom, je dotik lahko zelo podporen v času žalovanja, daje sporočilo o prisotnosti drugega, lahko je spodbuden v smislu, »zmogel oziroma zmogla boš«, lahko prizemljitveni, ko je nekoga strah ali je tesnoben. Lahko je izraz izkazovanja ljubezni in del seksualnosti v partnerskem odnosu, med prijatelji, sorojenci, otroki in starši pa je odsev nežnosti, povezanosti in zaupanja.
»Dotik izraža naš namen, torej zakaj smo z nekom naredili stik in odvisno od našega namena, pa je ta lahko prijeten, poln ljubezni in podpore ali pa neprijeten, celo boleč,« o sporočilnosti te geste še pravi sogovornica. Vendar ni nujno, da je »dotik vedno povezan z drugo osebo, temveč je to tudi dejanje nas samih s seboj. Pomembno je, da se znamo objeti tudi sami, se potolažiti, pobožati … Si torej dati neko toplino in zavetje. Mogoče se bo to marsikomu zdelo smešno, vendar si s tem, ko se sami objamemo, damo tudi sporočilo, da smo v redu in se sprejemamo.«
Zmanjševanje stresnih hormonov
Kot poudarjajo v psihologiji, je dotik povezan s splošnim boljšim počutjem in večjim zadovoljstvom. Otroci, ki se jih starši spontano večkrat dotaknejo, kažejo manjšo fizično in verbalno agresivnost. V družbah, kjer so zmanjšali pomen dotika ali ga celo tabuizirali, zaznavajo več nasilnosti. V že omenjenem intervjuju Tiffany Field navaja, da dotikanje pripomore tudi h krepitvi imunskega sistema. Tisti posamezniki, vključeni v raziskavo, ki so se več in pogosto objemali, so se bolje odzvali na prehlad.
Prav tako so študije tudi pokazale, da če se partnerja objameta pred kakšnim stresnim dogodkom, na primer pred javnim nastopom, bo to govorec izpeljal bolje. Prijeten dotik zmanjšuje stresni hormon (kortizol), krvni tlak in bolečino. Pri objemanju se sproščata dva hormona ugodja – oksitocin (hormon ljubezni, povezanosti in bližine) in serotonin (hormon sreče), ki vplivata na zmanjševanje občutkov izoliranosti, žalosti, osamljenosti in tesnobe ter tako pripomoreta k splošnemu občutku zadovoljstva. Prav tako ima dotik vlogo tudi pri razumevanju v partnerskem odnosu.
Ima pa dotik lahko tudi vpliv, v poslu na primer. Raziskave so pokazale, da zaposleni hitreje sprejmejo nalogo, če se jih nadrejeni med nalaganjem te tudi dotakne, seveda v okviru sprejemljivega in kulturnih pravil določenega okolja. Prav tako bo posameznik, ki se ga dotaknemo, prej privolil v sodelovanje v anketi, ki jo opravljamo recimo na cesti. Natakarji, ki se gosta dotaknejo znotraj meja navad, bodo dobili višjo napitnino. Več pa je tudi možnosti, da vam bo voznik avtobusa dovolil brezplačno vožnjo, če se ga boste med prošnjo rahlo dotaknili, so še nekateri izsledki o moči dotika.
Ne glede na naše kulturno okolje, kjer dotik z neznanci, v mimobežnih srečanjih ali v poslovnem okolju, razen stisk roke, ni ravno v navadi, pa so navedene ugotovitve dober prikaz pomena in dometa fizičnega stika.
Objemanje največ šteje
Ameriška raziskava je pokazala, da med neseksualnimi stiki kot pomembnimi vezmi med odraslimi najbolj zaleže objem. To je najboljša pot za spravo po prepiru. V poskusu so se ljudje, ki so se po prepiru objeli, hitreje pomirili in se znebili negativnih čustev. Vendar pa se vsi posamezniki ne dotikajo radi, nekaterim fizični stik z drugimi povzroča nelagodje. Profesorica Suzanne Deggers White z univerze v Severnem Illinoisu pravi, da je nagnjenost k dotiku, ne glede na to, ali gre za objem, božanje po glavi, hrbtu in ramenih ali celo rokovanje, v glavnem posledica izkušenj iz otroštva.
Odrasli z izkušnjo odraščanja v družini, kjer je primanjkovalo dotikanja, lahko ta vzorec prenesejo tudi na svoje otroke. Ali pa ima takšna izkušnja lahko nasprotni učinek in tako dotikanja »sestradani« tekom odraščanja pozneje v svojem življenju postanejo izjemno aktivni v fizičnih stikih z drugimi. Nobeno od njihovih srečanj s prijatelji tako ne mine brez objema ali vsaj dotika prek ramen, ponazori ameriška psihologinja v svojem zapisu v Psychology Today. Kar pospremi še z jasnim sporočilom, da nič ni narobe, če se ne želimo objemati z neznanci. Naša pravica je, da se odločamo, kaj se bo z našim telesom dogajalo in koga bomo spustili blizu.
Kot pravi sogovornica Mateja Švetak, med odraščanjem in v odraslosti ob različnih situacijah in ljudeh dotike doživljamo različno. Z nekaterimi so nam fizični stiki prijetni, z drugimi pač ne. Tako kot ameriška psihologinja Suzanne Degges White pa tudi Mateja Švetak poudarja, da je odpor do dotikov in objemanja, če si človek tega želi, mogoče tudi premagati.
Objem za večjo samozavest
Ugotovili so tudi, kot zapiše Suzanne Degges White, da so tisti, ki so bolj odprti za fizične stike z drugimi, bolj samozavestni. Nasprotno pa ljudje z višjo stopnjo socialne anksioznosti na splošno oklevajo pri dotikanju z drugimi, tudi s prijatelji. Prav tako so tudi posamezniki in posameznice, ki si ne morejo predstavljati, da bi jih dotikanje tudi v obliki masaže lahko globinsko sprostilo in imelo na njihovo telo ter mentalno sliko blagodejne učinke.
Lahko se sicer odločijo in dajo masaži priložnost, vendar so med to tako napeti, da skoraj ničesar ne čutijo, izkušnje nekaterih strne ameriška psihologinja. Obstajajo pa tudi tisti, ki se sicer dotiku izogibajo, a se vseeno opogumijo in poskusijo z masažo ter so nato zbegani, ko se na masažni mizi znajdejo premagani s čustvi in morda celo v nerazložljivem joku. Podobno se lahko zgodi tudi pri jogi, ko ljudje, ki se sicer izogibajo fizičnemu stiku, prvič resnično doživijo svoje telo oziroma se počutijo popolnoma »v« svojem telesu.
Nekaterim ljudem je to, da dovolijo dotik, nadaljuje Suzanne Degges White, lahko celo nekaj strašljivega in jih to, da se odprejo za doživljanje svojega telesa in da so v »stiku s seboj«, preseneti. Če ste bili vzgojeni, pojasnjuje psihologinja, da ste »grdi«, »debeli«, »umazani«, »nezaželeni«, »preveč (prazno izpolnite s svojimi izkušnjami) ali pa ne »dovolj (prazno zapolnite s svojimi izkušnjami)«, vas prvič, ko si dovolite, da ste odprto in odkrito v stiku s svojim telesom, pa naj bo to prek profesionalne masaže ali nežnega poučevanja učiteljice ali učitelja joge, torej ob podpornem in neobsojajočem dotiku nekoga drugega, ki mu je mar za vas, lahko premagajo občutki olajšanja, hvaležnosti, presenečenja in morda tudi obžalovanja, da ste si to odtegovali in bili pred tem tako dolgo zaprti.
Mateja Švetak, ki v svojo psihoterapijo vnaša tudi dotik, ki je uporabljen ob pravem trenutku, s pravim občutkom, z jasnimi mejami in soglasjem klienta, poudarja, da masaža in dotik rahljata napetosti in blokade v telesu, nas sproščata in postavljata nazaj v ravnotežje. Masaža prav tako krepi imunski sistem in je lahko tudi eden od odgovorov na pomanjkanje fizičnega stika z drugimi, recimo pri samskih osebah. Joga pa je, kot poudarja, Tiffany Field, oblika samodotika in samomasaže.
Pobožajmo se, ko gremo drug mimo drugega
Kot pravi Mateja Švetak, pa je dotik še posebej poudarjen ob rojstvu in ob koncu našega življenja, v starosti, ko se z dotikom lahko zahvalimo za vse doživeto. Vsekakor pa je s svojo nežnostjo in toplino pomemben v vseh obdobjih. Kar sogovornica ponazori s primerom družine, kjer naj starši brez slabe vesti objamejo otroka, primerom para, ki naj si vzame trenutek za to, da se poboža, ko gresta doma na hodniku drug mimo drugega, in med prijatelji, ki naj si z dotikom pokažejo podporo in sprejemanje. Fizična bližina je ta, ki šteje in ima moč ter nas povezuje.
Avtor: Neža Mrevlje
Vir: www.viva.si
