O duhovnosti sem začela drugače razmišljati…
Nekaj stvari mi ne gre več v glavo. Npr.: Nikoli mi ni šlo zares v račun, da bi se nekaj dalo ustvariti takoj, v hipu. Da bi do rezultata prišli v zelo kratkem času (pa če pustimo čas ob strani, ki je tako ali tako relativen) in (predvsem) z zelo malo truda. Bi dejansko kdo cenil nekaj, do česar je prišel s skoraj nič truda?! Ampak ljudje še vedno nasedamo, da obstajajo učinkovite instant rešitve. In to celo v duhovnosti! Trud je cenjen malo ali skoraj nič. Nič, kar dejansko šteje in je vredno ni takoj. Saj tudi ne more biti, če dobro pomislimo. Ali pšenica zraste v enem dnevu, ko seme posadimo? Ali drevo zraste v enem mesecu do višine 3 m? Ali slon zraste v odraslega slona, težkega skoraj eno tono v parih mesecih? Tudi ljudje se razvijamo najprej 9 mesecev in potem še celo naše življenje, da ne rečem par življenj do evolucije naše duše… Tudi duhovni razvoj traja kar nekaj časa in zanj se nam pa res ne sme muditi nikamor.
Še ena stvar obstaja, ki mi glede na moje vedenje v srcu ni dala mira… Dostikrat slišim koga reči, da so nekateri “razsvetljeni”, v smislu, da so le-ti več kot ostali, ker meditirajo, hodijo na meditacije, ipd. Jaz osebno menim, da smo ljudje preveč povezani med sabo, da bi enim parim uspelo se dvigniti, ostalim pa ne. Mislim, da je bila to samo še ena od “for” kako razdeliti ljudi na “bele in črne”, kar pa je čista neumnost. Nihče ni več od ostalih. Nihče ni manj od ostalih.
Glede na popularnost duhovnosti je tukaj in zdaj bolj kot kdaj koli potrebno ohraniti zdravo pamet in vklopljeno srce, saj je duhovnost zelo intimno področje. Področje, kjer smo zelo ranljivi. Če nam nekaj da slab občutek, občutek manjvrednosti, občutek tekmovalnosti ali karkoli podobnega – le pot pod noge. Prava duhovnost, duhovnost iz srca nam takih občutkov ne bo dala. Ozaveščeni ljudje, ki predajajo svoje znanje naprej nas ne bodo zadrževali pri sebi, saj vedo, da odvisnost škodi obema stranema. Vedo, da mora človek najti več virov znanja, predvsem pa zaupati sebi. Prav tako jih ne bo strah (strah je odsotnost ljubezni in zaupanja), da ker bo “učenec” odšel, bo s tem odšel tudi “vir denarja”, ampak bodo zaupali Vesolju in se mu predali. Niti ne bodo gledali na človeka na ta način.
Za konec bloga bi rada delila še nekaj, zame zelo pomembnega in sporočilnega: Če te biti/družiti se/učiti se z nekom ne naredi boljše osebe je nekaj narobe. Prava oseba iz nas naredi nekaj več, kot smo si mislili, da smo.
VIR SLIKE: http://www.idlehearts.com/wp-content/uploads/2012/02/better-person.jpg
