Amma o nesebični ljubezni, predanosti in sočutju

“Obstajata ljubezen in Ljubezen. Rad imaš svojo družino — svojega očeta, mater, sestro, brata, moža, ženo, itd. Ne maraš pa svojega soseda. Rad imaš svojega sina ali hčer, ne maraš pa vseh otrok. Rad imaš svojega očeta in mater, ne maraš pa vsakogar enako kot njiju. Rad imaš svojo religijo, ne pa vseh religij.  

Prav tako čutiš ljubezen do svoje domovine, vendar ne maraš vseh dežel. Zato to ni Ljubezen; to je le ljubezen. Preobrazba te ljubezni v Ljubezen je cilj duhovnosti. Ljubezen vzcveti v vsej svoji polnosti v čudovito, dišečo cvetlico sočutja.”

“Ljubezen lahko doseže čisto vse. Ljubezen lahko ozdravi bolezni. Ljubezen lahko pozdravi ranjena srca in preobrazi človeški um. Skozi ljubezen lahko človek premaga vse ovire. Ljubezen nam lahko pomaga odpraviti vse fizične, mentalne in intelektualne napetosti ter nam tako prinese mir in srečo.”

“Če globoko prodremo v vse aspekte in na vsa področja življenja, bomo spoznali, da se za vsem skriva ljubezen. Odkrili bomo, da je ljubezen sila, moč in navdih v ozadju vsake besede in vsakega dejanja. To se nanaša na vse ljudi, ne glede na raso, kasto, veroizpoved, versko ločino, religijo ali vrsto dela, ki ga opravljajo.”

“Z vsem svojim srcem opravljaj svoje delo in izpolnjuj svoje dolžnosti. Skušaj delati nesebično, z ljubeznijo. Izlij se v vse, kar počneš. Potem boš na vseh področjih dela začutil ter izkusil lepoto in ljubezen. Ljubezen in lepota sta v tebi. Skušaj ju izražati skozi svoja dejanja in zagotovo se boš dotaknil pravega izvora blaženosti.”

“Navadno pravimo: ‘Ljubim te.’ Toda namesto: ‘Ljubim te,’ bi bilo bolje reči: ‘Jaz sem ljubezen — jaz sem utelešenje čiste ljubezni.’ Odstrani ‘jaz’ in ‘ti’ in spoznal boš, da obstaja samo ljubezen. To je, kot bi bila ljubezen ujeta med ‘jaz’ in ‘ti’. Odstrani ‘jaz’ in ‘ti’, kajti to dvoje je neresnično; sta sámovsiljeni steni, ki ne obstajata. Prepad med ‘jaz’ in ‘ti’ je ego. Ko ega ni več, razdalja izgine in s tem izgineta tudi ‘jaz’ in ‘ti’. Spojita se, da bi postala eno — in to je ljubezen. Ti jima daješ resničnost. Umakni svojo podporo in izginili bosta. Potem boš spoznal, ne to, da ‘te ljubim,’ temveč to, da ‘sem jaz ta vseobjemajoča ljubezen.'”

“Čista ljubezen presega telo. Ta je med srci. Ničesar nima opraviti s telesi.”

“Bhakti je ljubezen — ljubeč Bog, ljubeč tvoj lastni notranji Jaz, in ljubeča vsa bitja. Majhno srce bi moralo postajati vse večje in nazadnje popolnoma razsežno. Iskra lahko postane gozdni požar. Torej, le iskra je dovolj, kajti tudi iskra je ogenj. Pihaj vanjo, neti jo. Prej ali slej bo zagorela kot gozdni požar in razširila svoje dolge jezike plamenov.”

“Ljubezen se kar zgodi. Nihče ne razmišlja o tem, kako ljubiti ali kdaj in kje ljubiti. Nihče ni razsoden glede ljubezni. Razumna misel ljubezen ovira. Ljubezen je nenaden dvig v srcu. Ljubezen je neizbežno, neovirano hrepenenje po enosti. V tem ni nobene logike. Je onkraj logike. Torej, glede ljubezni ne skušaj biti racionalen. To je tako, kot bi skušal navesti razloge, zakaj teče reka, zakaj je vetrič hladen in blag, zakaj sije luna, zakaj je nebo tako razsežno, zakaj je ocean tako prostran in globok ali zakaj je cvetlica tako dišeča in lepa.
Racionaliziranje ubije lepoto in čar teh stvari. Te so zato, da v njih uživamo, jih izkusimo, ljubimo in občutimo. Če razumsko razmišljaš o njih, zgrešiš lepoto in čar ter občutke, ki jih izzovejo. Sêdi na obalo. Glej morje. Občuti njegovo prostranost. Začuti dviganje in spuščanje valov. Občuti in naj te presuni ob stvarstvu in stvarniku takšne lepote. V čem je korist razumskega razlaganja oceana?”

*****
Vprašanje: Amma, ali sta ljubezen in sočutje ena in ista stvar, ali pa sta to dve različni zadevi?

Amma: Ko ljubezen postane božanska ljubezen, napolni srce tudi sočutje. Ljubezen je notranji občutek, sočutje pa je njen izraz. Sočutje izraža tvojo iskreno skrb do nekoga — do trpečega človeškega bitja. Zato sta ljubezen in sočutje dve plati istega kovanca; soobstajata.

“Pravo čaščenje Boga je nudenje pomoči tistim, ki trpijo.”

“Na tem svetu so trije tipi ljudi. To so tisti, ki nimajo ničesar; potem tisti, ki le s težavo kaj napraskajo skupaj; in tretji tip so tisti, ki imajo precej več kot potrebujejo. Torej, če tisti, ki spadajo v tretjo kategorijo ne storijo ničesar za pomoč ljudem iz prvih dveh kategorij, potem bi Amma rekla, da so tisti, ki sodijo v tretjo kategorijo, ki so tako rečeno bogati, v resnici najbolj revni od revnih. Tisti, ki imajo precej več kot potrebujejo, bi morali imeti oči, s katerimi bi videli trpljenje drugih; bi morali imeti ušesa, s katerimi bi slišali obupane klice na pomoč; bi morali imeti ljubeče srce, s katerim bi čutili sočutje do tistih, ki trpijo in morali bi imeti voljne roke, s katerimi bi nudili svojo pomoč pomoči potrebnim.”

“Sočutje je Zavest izražena skozi tvoja dejanja in besede. Sočutje je umetnost ne prizadeti drugih. Sočutje ne more prizadeti. Sočutje nikogar ne more prizadeti, ker je sočutje manifestirana Zavest. Zavest pa nikogar ne more prizadeti. Tako kot nebo ne more prizadeti nikogar in vesolje ne more prizadeti nikogar, tudi manifestacija Zavesti, sočutje, ne more prizadeti nikogar. Kdor ima sočutje, je lahko le sočuten.”

“Sočutje ne vidi napak drugih. Ne vidi slabosti ljudi. Ne dela razlik med dobrimi in slabimi ljudmi. Sočutje ne more zarisati meje med dvema državama, med dvema verama ali dvema religijama. Sočutje nima ega; tako v njem ni strahu, poželenja ali strasti. Sočutje preprosto odpusti in pozabi. Sočutje je kot prehod. Vse prehaja skozenj. Nič ne more ostati v njem. Sočutje je ljubezen izražena v vsej svoji polnosti.”

“Da bi se bili zmožni postaviti v položaj nekoga drugega, da bi bili zmožni videti in čutiti kot vidi in čuti nekdo drug, to je izjemen dar resnega duhovnega iskalca.”

“Duhovna oseba najde srečo v tem, da je ljubeča in sočutna do vsakogar, celó do tistih, ki so proti njej. Je kot drevo, ki daje senco tudi tistim, ki ga sekajo.”

“Obstaja razlika med tem, če kupimo zdravilo za rano na svoji roki ali če gremo po zdravilo zaradi bolečine nekoga drugega. Slednje kaže, da ima tak človek ljubeče srce. To je tisto, kar potrebuje duhovni iskalec; to je tisto, za kar opravlja svoje duhovne vaje. Sadhane ne bi smeli izvajati zavoljo svoje lastne osvoboditve, temveč zato, da bi postali ljubeči, sočutni in dovolj razumevajoči za odstranjevanje trpljenja iz sveta. Nobene koristi ne moremo pridobiti od zgolj sedenja nekje z zaprtimi očmi in poleg tega ničesar drugega početi. Postati moramo tako širokosrčni, da bomo izkusili trpljenje drugih kot svoje lastno in si prizadevali za ublažitev njihovega trpljenja.”

Prema Bhakti
“Vsak, ki je okusil prema bhakti — predanost z najvišjo ljubeznijo — čeprav le za trenutek, ne bo nikoli zavil s te poti. Toda takšna predanost se ne dvigne v vsakomur. Tudi na loteriji ne zadane vsakdo prvega dobitka. Tega dobi le ena oseba izmed milijonov. Prava predanost je prav takšna; izkusil jo bo le eden izmed milijonov.”

“Strah bo izginil šele, ko je ljubezen navzoča v vsej svoji polnosti. To vrsto ljubezni je mogoče najti le v častilcu, ki se je popolnoma predal Bogu. Takšen častilec živi v ljubezni; potopljen je v ocean ljubezni. Povsem prežet z božansko ljubeznijo je njegov individualni obstoj izgubljen, kajti spojil se je s celoto ljubezni. Postal je ljubezen. Postal je darovanje svojemu Gospodu. Tako kot kapljica vode, ki pade v morje in se zlije z njegovo brezkončno prostranostjo, se častilec potopi v ocean blaženosti, ko se daruje bivanju. V tem stanju vsi strahovi, vse skrbi, vse navezanosti in bridkosti izginejo.”

Prava Ljubezen

“Prava ljubezen je popolna odsotnost vseh negativnih čustev do vsakogar.”

“Pravo ljubezen izkusimo, ko ne postavljamo nobenih pogojev. Imeti pogoje pomeni siliti. Toda, kjer je navzoča ljubezen, ne more biti prisile. Pogoji obstajajo le, kjer je ločenost. Prisila je tam, kjer je dvojnost, občutka ‘ti in jaz.’ Siliš zato, ker drugega dojemaš kot različnega od sebe. Toda za prisilo ni prostora, ko obstaja le eno. V tem stanju ideja prisile izgine. Potem preprosto si. Univerzalna življenjska sila teče skozi tebe; postaneš odprt prehod. Najvišji Zavesti dovoliš, da te napolnjuje. Odstraniš vse, kar blokira pretok; odstraniš nasip, ki si ga ustvaril in dovoliš reki vseobjemajoče ljubezni, da teče svojo pot.”

Pot Ljubezni

“Duh posvetne ljubezni ni trajen. Njegov ritem valovi; pride in gre. Začetek je vedno čudovit in razburljiv, toda počasi postaja vse manj čudovit in manj vznemirljiv, dokler se ne konča kot zelo plitev. V večini primerov se nazadnje konča v prepiru, sovraštvu in globoki žalosti. Duhovna ljubezen je drugačna. Začetek je čudovit in umirjen. Kmalu po tem mirnem začetku nastopi agonija hrepenenja. V srednjem obdobju bo agonija le še rasla in rasla ter postajala vse bolj neznosna. Sledila bo mučna bolečina in ta bolečina ljubezni bo prevladovala vse do združitve z ljubljenim. Ta združitev je čudovita, celó bolj neizrazljivo čudovita kot sam začetek ljubezni. Lepota in mir te združitve v ljubezni ostane za vselej. Takšna ljubezen nikoli ne usahne ali se zmanjša. Vedno živa, tako znotraj kot zunaj, je trajna in vsak trenutek živiš v ljubezni. Ljubezen te bo pogoltnila; te do konca pojedla, dokler ne bo več ‘tebe,’ bo samo še ljubezen. Vse tvoje bitje bo preobraženo v ljubezen. Duhovna ljubezen doseže vrhunec v enosti, v poistenju. Če je čist, lahko včasih odnos med dvema človekoma doseže to enost.”

Ljubimec in Ljubljeni

V najvišjem stanju enosti, tudi če ljubimec in ljubljeni obdržita svoji telesi, to je, četudi obstajata kot dve telesi, sta globoko v globinah svoje ljubezni ena sama celota. To je tako kot bregova reke. Bregova sta različna; sta dva, kot ju vidimo od zunaj, toda globoko spodaj sta eno, združena v globinah. Enako je s pravima ljubimcema. Čeprav sta na zunaj videti kot dve osebi, sta globoko znotraj eno, združena v ljubezni.”

“Na končni stopnji ljubezni ljubimec in ljubljeni postaneta eno. Onkraj tega pa je celó stanje, kjer ni več niti ljubezni niti ljubimca niti ljubljenega. To stanje je onkraj besed. V tem stanju te končno Mojster vzame.”

“V čisti ljubezni ni nobenega bremena. Za čisto brezželjno ljubezen nič ne more biti breme. Prava ljubezen lahko nosi vse vesolje brez kakršnegakoli občutka teže. Sočutje si lahko naprti trpljenje vsega sveta brez najmanjšega občutka bolečine.”

“Le oseba, ki je povsem nenavezana, lahko ljubi druge brez kakršnihkoli pričakovanj. Navezanost ni aspekt prave ljubezni. V pravi ljubezni ne bodo združena le telesa, temveč tudi duše. Vselej bo obstajalo znanje o spreminjajoči ali minljivi naravi telesa in večni naravi notranjega Jaza. Navezanost veže in uničuje osebo, ki je navezana, in tudi osebo, na katero je navezana. Zaradi takšne navezanosti primanjkuje razlikovanja in ni discipline.”

“Ali je ljubezen, ki jo prejmemo od svojih sorodnikov, žene, moža ali otrok pristna? Mar moški ne ljubi ženske in ženska ne ljubi moškega le zato, da bi izpolnil-a svoje sebične koristi? Kaj bi se zgodilo, če bi ona ali on zbežala z drugim moškim ali žensko? Potem bi se njegov ali njen odnos povsem spremenil. Pripravljen-a bi jo ali ga bil-a celó ubiti. Je to ljubezen?”

“Nihče nikogar ne ljubi bolj kot ljubi samega sebe. Za ljubeznijo vsakogar je sebično iskanje njegove lastne sreče. Ko od prijatelja ne dobimo sreče, ki jo od njega pričakujemo, postane naš prijatelj naš sovražnik. To je tisto, kar lahko vidimo v svetu.

“Vsa iskanja posvetne ljubezni se končajo v solzah. Takšne so zgodbe današnjega življenja. Prave ljubezni ni mogoče najti nikjer; obstaja le zlagana ljubezen. Ta je kot luči, ki jih uporabljajo ribiči. Ribič vrže mrežo, prižge močno luč in čaka. Priplava riba, ker jo je pritegnila luč. Kmalu je mreža polna in ribič napolni svojo košaro. Vsakdo ljubi drugega iz sebičnega vidika.”

“Ljubezen ne more vsebovati dveh. Vsebuje lahko le enega. Ljubezen je purnam; je celota.
V nenehnem in predanem spominjanju na ljubljenega, se ‘ti’ in ‘jaz’ raztopita in izgineta. Ostane samo ljubezen. V tej čisti in nedeljeni ljubezni je vsebovano celotno vesolje. Ljubezen je neskončna; ničesar ni moč izključiti iz nje. Ljubezen je vseprežemajoča.”

“Ljubezen in svoboda nista dvoje; sta eno. Sta medsebojno odvisni. Brez ljubezni ne more biti svobode; in brez svobode ne more biti ljubezni. Do večne svobode lahko pride šele, ko bodo izkoreninjene vse tvoje negativnosti. Čudovita, dišeča cvetlica svobode in najvišje blaženosti bo razprostrla svoje cvetne liste in vzcvetela šele v stanju ljubezni.”

“Ljudje so omejeni s preteklostjo in prihodnostjo; zato je v svetu tako težko najti pravo ljubezen.”

“Pravi odnos ali prava ljubezen temelji na intenzivnosti poistovetenja z nekom. Toda to ni nekaj, kar bi lahko merili, kajti to je globok občutek, nekaj, kar se zgodi znotraj. S tem ko se poistovetenje krepi, ta občutek enosti postaja vse bolj viden tudi na zunaj. Tvoje srce prekipeva od ljubezni in ta se izraža skozi tvoje besede in dejanja. Na vrhuncu si bodo postala zelo podobna celó vaša telesa. To se v posvetnih odnosih zgodi redko. V duhovnem odnosu pa se to zgodi na jasen, korenit način. To se zgodi, na primer, učencu, ki se je popolnoma predal svojemu duhovnemu Mojstru in katerega srce je napolnjeno z ljubeznijo in predanostjo do njegovega Učitelja.”

»Poslušajte obupane klice na pomoč! Nikogaršnja bolečina ni nepomembna. Da bi resnično lahko slišali njihove besede trpljenja, morate imeti sočutno srce, srce, ki vam omogoča videti in čutiti bolečino drugih kot bi bila vaša lastna. Skušajte se spustiti na njihovo raven in začutite vibracije njihovega bolečega srca. Če tega ne zmorete storiti, potem so vse duhovne vaje, ki jih delate, nekoristna izguba časa.«

“Kadarkoli se v življenju prebijate skozi težke čase, si mislite: ‘Od drugih ne pričakujem nobene ljubezni, ker nisem nekdo, ki potrebuje biti ljubljen od drugih. Jaz sem ljubezen sama. Jaz sem neizčrpen vir ljubezni, ki bo vedno dajal ljubezen in nič drugega kot ljubezen, vsakomur, ki pride k meni.”

»Ljubiti bi morali vse. Šele potem bo Bog ljubil vas. Pravi Bog je stanje enakosti.«

»Če zalivamo drevo pri koreninah, bo voda dosegla vse veje. Če pa zalivamo veje, drevesu nič ne koristi in naš trud je zaman. Če ljubimo Boga, je enako, kot če ljubimo vsakogar. To koristi vsakomur, kajti isti Bog prebiva v vsakomer. Skozi ljubezen do Njega, ljubimo vse. Oblikovanje vezi samo s posamezniki pa vodi le v žalost.«

»Nihče razen Boga te ne ljubi nesebično. Čvrsto se Ga drži. To ne pomeni, da ne bi smel ljubiti drugih. Glej Boga v vsakomer in ljubi tega Boga. Potem ne boš podlegel žalosti, če ljubezen nekoga izgine.«

“Sposobni moramo biti ljubiti brez pričakovanj česarkoli od kogarkoli.”

»Sedaj je ljubezen kot iskra znotraj nas. Nenehno pihaj vanjo s pahljačo božanskega imena, džape in meditacije. Morda se boš znojil, kihal in kašljal, toda ne prenehaj. Morda bo tvoje telo postalo vroče; lahko ti oči napolnijo solze; morda boš izgubljal pogum. Toda ne prenehaj. Tudi če se znojiš, kihaš in kašljaš, vztrajaj v svojih naporih in bodi prepričan, da si na poti proti cilju. Kmalu boš postal ljubezen sama. To je nagrada tvoje ljubezni.«

»Bog nam je dal potrebne sposobnosti, da postanemo takšni kot je On. Ljubezen, lepota in vse božanske lastnosti so v nas. Svoje sposobnosti bi morali izkoristiti tako, da bi te božanske lastnosti izražali v svojem življenju. Ne bodite leni. Ne zapravljajte svojega časa. Življenje je dragoceno darilo. To človeško telo je izjemno darilo. Delajte z ljubeznijo, dokler ste še zdravi. Ne bodite breme drugim. Morda vas Bog ni oskrbel z denarjem, a če ste obdarovani z zdravim telesom, delajte, in to z vsem svojim srcem.«

»Če kot svoj cilj izberete ljubezen in nesebičnost, morate biti pazljivi. Nenehno opazujte svoj um, ker vam um ne bo dovolil ničesar početi nesebično. Um ne želi, da ste nesebični— njegov edini cilj je, da vas vodi po poti sebičnosti, ker je um sebičen. Dokler prebivaš v umu, si lahko le sebičen. Da bi bil nesebičen, moraš biti osvobojen uma.«

»Sposobnost rasti v ljubezni in sočutju je bila skoraj pozabljena. Če ne izkoristiš tega izjemnega darila, odklanjaš Boga, si proti Bogu in se odrečeš Njegovemu darilu. To je najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi.«

www.amma.si