Izraz duhovnost izvira iz besede »duh« (pneuma, spiritus), ki označuje nematerialno, živo in ustvarjalno načelo, ki je v nasprotju z materijo. Platon ga je pojmoval kozmološko – kot večno samoopazovanje večnega, kot samo sebe mislečo misel.
Različne filozofije pojmujejo in definirajo duha in duhovnost različno, vendar se na neki točki strinjajo: gre za nekaj, kar je diametralno nasprotje materije, torej bi lahko dejali, da je duhovnost sfera duha – v nasprotju z materialno realnostjo. Duhovni aspekt človeka presega čutne zaznave, saj z našimi petimi čutili težko opredeljujemo duhovnost.
Seveda pa se duhovnost in materialni aspekt prepletata in pogojujeta, čeprav danes lahko govorimo bolj o tem, da zavest pogojuje in ustvarja materijo (sodobna znanost) in ne obratno (stoletna prepričanja). Človekov namen in bistvo obstoja je evolucija duše, torej je življenje poligon duhovnega razvoja in ne namenjeno samemu sebi – obstoju zaradi sebe samega. Mi ne živimo zato, da živimo, temveč zato, da si skozi materialno sfero nabiramo izkušnje, ki jih integriramo v vsebino duše. Vsako življenje je dokaj pestro in ima tudi vsako svoje želje, namene in cilje, vendar je v vsej svoji ustvarjalnosti le del razvoja duše in ni namenjeno razvoju odvisnosti od materialnega ali na kratko: krepitvi zavestnega ega. Ta je nujno potreben, da sploh lahko izrazimo sami sebe v materialni realnosti – da v njej sploh lahko eksistiramo, vendar ni končni cilj človeka. Življenje samo po sebi je del duhovnosti, vendar ni duhovnost sama, ki je v biti – bit obstoja. Duhovnost je področje, ki je človeku najmanj dosegljivo, otipljivo ali uresničljivo v realizaciji. Po drugi strani pa ves razvoj človeka skozi življenje – materialno realnost pelje natanko v duhovnost – v duhovni svet, svet duše človeka, ki obstaja tudi, ko homo sapiens razpade v nedoločljivo energijo. Duša je tista, ki fizičnemu človeku vdahne življenje, in ko se poslovi od njega, telo umre.
Duša – duhovna sfera je v človeku ves čas njegovega bivanja prisotna, vendar se izraža – manifestira na višjih ali subtilnejših nivojih, ki presegajo omejenost pravil materialnega sveta. Duhovnost je tisto najgloblje ali najvišje v človeku. K temu aspektu vse življenje podzavestno stremi, vendar ga življenjske preizkušnje vodijo po ovinkih in skozi različne izkušnje, ki ga v veliki ali manjši meri oddaljujejo od njegovega cilja – realizaciji duše. To niti ni pomembno, saj obstajajo reinkarnacije – ponovna rojstva v drugih telesih in nove preizkušnje, ki počasi zapolnjujejo mozaik izkustvene vsebine duše. In ko je ta mozaik »izdelan«, se duša realizira v vsem svojem pomenu, seveda v univerzalni sferi.
Vsak človek ima svobodno voljo in izbiro, ki poleg različnih prepričanj (iz različnih virov) odreja njegovo delovanje v posameznem življenju. To delovanje pa izzove reakcije v obliki preizkušenj, prijetnih in slabih, ki tvorijo določene izkušnje. Temu rečemo karma, ki govori o vzroku, dejanju in posledici. Kako se bo posameznik razvijal, deloval in realiziral svoje potenciale pa v največji meri bistveno odreja izkustvena vsebina duše, ki jo lahko imenujemo tudi zavest duše – transcendentna zavest. Ta je specifična za vsakogar in se spreminja (dviga) v odvisnosti od izkušenj, skozi katere gre posameznik med posamezno samsaro – ciklusom rojstva, življenja in smrti. Z do sedaj napisanim – upam, da sem dovolj nazorno razložil konkretni pomen duhovnosti, o čemer pišem v tem prispevku.
Duhovnost danes ni popolnoma nič drugačna kot je bila pred stoletji ali tisočletji. Ljudje imamo sicer spremenjeno stanje zavesti (v večji meri izraženo beta stanje možganskega valovanja), kar izraža naše bistveno bolj razumsko opredelitev kot nekoč; imamo zlahka dosegljivo široko znanje, kako se duhovno razvijati (razvoj zavesti), ki je v preteklosti bilo za navadne smrtnike nedosegljivo; komunikacijsko smo bistveno bolj povezani kot v preteklosti; skratka – imamo mnogo večje možnosti za dosego teoretičnega znanja o modrostih, ki govorijo o namenu obstoja posameznika. Seveda pa ima vsako od zgoraj naštetih dejstev tudi slabe strani. Človek se je bistveno oddaljil od narave, delovne navade so bistveno slabše (vsaj kadar govorimo o neoprijemljivih stvareh kot je duhovnost), zmanjšala se je stopnja potrpežljivosti, natančnosti in sistematičnosti pri človeku glede učenja naravnih zakonov, ki so obenem tudi smernice za učenje duše – razvoj transcendentne zavesti. Stara znanja se poenostavljajo, saj »sodobni« (predvsem zahodni) človek ni več pripravljen potrpežljivo nabirati znanja, ga združevati z izkušnjami, in se na ta način duhovno razvijati, temveč je ujet v vse bolj »materialni« materializem in pravila, ki vladajo v svetu ortodoksnega materializma.
O duhovnosti se govori mnogo več kot nekoč, saj ljudje podzavestno čutimo, da to, v kar smo ujeti – ni bistvo našega obstoja – bivanja, ali če poenostavljeno povem: to nismo »resnični« mi.
Vendar je ta »moderna« – novodobna duhovnost spremenila mehanizme svojega delovanja, učenja in celo namena. Današnja zavest sprejema preprostost, ne da bi se zavedala, da gre za poenostavljanje, ki obenem pomeni tudi spremenjene možnosti realizacije. Pri duhovnosti (zanimivo) gre v največji meri za odpravljanje fizioloških težav (bolezni, bolečine, travme), s čemer se je fokus (namen) duhovnosti povsem preusmeril in izkrivil v nekaj, kar nima nobene povezave (ali bolj majhno) z duhovnostjo. Seveda ni s tem nič narobe, gre le za to, da se pojavlja izrabljanje pojma in pojmovanja duhovnosti v namenih, ki s tem človekovim aspektom nimajo nikakršne zveze. Duhovnost je danes spremenjena v poslovno idejo – tržno nišo, ki jo marsikdo veselo in brez zadržkov uporablja za realizacijo lastnega (prekomernega) hlepenja po denarju. Pa ne gre za preživetje, temveč za izkoriščanje duhovne sfere in posledično človeške stiske z namenom bogatenja. O tem – koliko ima skupnega duhovnost z denarjem (posedovanjem materialnih dobrin), ne bom razpredal, saj sem že na začetku sestavka opredelil, o čem pišem.
Duhovni učitelji so ljudje, katerih zavest duše naj bi bila na določenem nivoju, ki bi jim dala možnost pomagati drugim ljudem pri svojem osebnostnem razvoju v trenutnem življenju in evoluciji duše nasploh. Pojem duhovnega učitelja je morda res lahko stvar osebne presoje, vendar gre za »učenje« in »pomoč« v povezavi z duhovnostjo, kakor koli že razumeli ta naziv. Duhovni učitelj ni nikakršno vzvišeno bitje, je le človek, ki ima potrebno znanje, izkušnje (kar oblikuje njegovo zavest duše), da skozi ljubezen, sprejemanje in razumevanje podaja svoje znanje ostalim ljudem, s čemer jim pomaga pri duhovnem razvoju, kar se navsezadnje realizira tudi na fizičnem nivoju – v materialnem življenju. Takšen naj bi bil človek, ki opravlja zgoraj naštete dejavnosti, v realnosti pa je precej drugače.
Danes so t.i. duhovni učitelji večinoma spretni podjetniki in trgovci, ki pa žal ne trgujejo s »predmeti«, temveč imajo opravka z ljudmi, z dušami in človeškimi težavami. Očitno pa se velika večina tega sploh ne zaveda, oziroma jim je vseeno za osnoven občutek človečnosti.
»Duhovnost« v današnji dobi prinaša ogromen kapital, s katerim se okoriščajo posamezniki, skupine in množice spretnih manipulantov. Poglejmo si samo primere nekaterih Indijskih gurujev, ki bogatijo na račun naivnosti množic, katere bi želele »srečati« (se zavedati) dušo v sebi. To ni le primer »daljnega« vzhoda, še več je takšnih »posvečenih« ljudi v sodobni – zahodni družbi. Očiten je primer Erica Pearla, ki je »ponesel« v svet Reconnection, »zdravljenje« s skalarno energijo. Povedal je, da je prejel to energijo z namenom, da jo razširi med ljudi in jim s tem pomaga. Po skoraj dvajsetih letih je cena njegovih seminarjev še vedno cca 1000 € in to kljub neverjetnemu zaslužku nekaj milijonov dolarjev mesečno. Ima vso pravico postavljati ceno »svojega« izdelka pa lastni presoji, vendar potem naj ne govori o Bogu itd., ker Bog in denar v obliki kopičenja – bogatenja, ne gresta skupaj.
Hočem reči, da je popoln nesmisel še nadaljnje bogatenje, saj so z denarjem njegovih seminarjev hipotetično preskrbljeni vsi njegovi možni potomci daleč v prihodnost. Kaj žene takšne ljudi? Osebno sem mnenja, da obremenitev z materialno realnostjo, vezanostjo na materialne vrednote. Ali je to duhovnost? Vsekakor ne.
Ko prebiram cene različnih delavnic, predavanj in terapij, se včasih resnično nasmejim … Ali ti ljudje, ki govorijo o duhovnosti sploh verjamejo v dušo, ali verjamejo v reinkarnacijo, ali verjamejo v Boga, ali verjamejo v Enost in večnost, ali sploh verjamejo v to, o čemer govorijo in učijo ljudi. Če bi verjeli, bi verjetno tudi vedeli, da denarja in ničesar od materiala, na katerega so navezani, ne bodo odnesli s seboj. Duša ne bo imela petih bančnih kartic in torbe denarja, ne ogromne hiše in najnovejšega avtomobila, ko bo zapuščala trenutno telo. Ali se ne zavedajo, da duša v človeku mnogo bolj potrebuje ljubezen, varnost, sočutje in mir, kot pa ves denar in material tega sveta? Ali ne vedo, da je dovolj, da živijo v razmerju, kar potrebujejo, in ne v tem, kar je možno imeti – in ne potrebujejo? Ali ne vedo, da »učijo« natanko tisto, kar je njim samim nedosegljivo, in da bi sami bili potrebni prisluhniti lastnim besedam.
Zanimivi so mehanizmi in pravila, ki so jih »izumili« za te primere. V prvi vrsti gre za idejo prepričanja. Znana je dokaj sodobna (Vianna Stibal) teorija o NEGATIVNEM prepričanju: »Brez denarja sem bliže Bogu.« Negativno? Zakaj le? Seveda gre takoj za »stvaritev« POZITIVNEGA prepričanja: »Kljub temu, da sem bogat, sem blizu Boga«. Ta in podobne ideje so pravzaprav opravičilo bogatenja posameznikov, ki opravljajo naloge duhovnega učitelja, ki uči, kaj je prav, in kaj ne. S tem hočem povedati, da je prav, če si bogat. Je to res?
Kadar govorimo o duhovnosti – ne more biti prav. Vemo, da je namen človeka evolucija duše. Vemo, da ta pot – razvoj poteka od najnižje točke materialnega aspekta, ki ga posameznik v določenem trenutku razvoja zavesti združi (v času telesnega bivanja) z duhovnim konceptom človeka. In ta duhovni koncept, to duhovno v človeku potrebuje za obstoj materialnega aspekta – telesa – le toliko, kolikor je nujno potrebno za eksistenco in nič več. Sam duhovni aspekt človeka – duša, ne potrebuje nikakršnega denarja, ne novega avtomobila, treh ljubic ali petih hiš z marmornim podom, temveč je zadovoljna sama s seboj – združena v »morju« univerzuma – Enosti. Seveda pa v času tuzemeljskega življenja telo potrebuje hrano in ostale dajatve materialni družbi, za kar pa ni potrebno kopičenje materialne oblike, saj zadošča le toliko, kolikor potrebujemo za preživetje in tisto, kar pomaga pri razvoju duše. Morda so to knjige, morda potovanja, morda športni rekviziti, morda računalnik ali avtomobil, vendar gre za materialne dobrine, ki nam prinašajo potrebne izkušnje, in ki nam odpirajo pot razvoja. Nikakor pa ne predmeti in denar, ki je namen samemu sebi. In če se tega človek ne zaveda, naj ne bi učil druge »duhovnosti«, niti kako naj živijo, da bodo realizirali sami sebe.
Zanimivo je, da se v duhovnosti mnogo pogovarjamo o tematiki strahov, negativnih čustvenih in miselnih vzorcev, o negativnih prepričanjih. Strahovi nastajajo na podlagi negativnih izkušenj, ponavljajočih se negativnih vedenjskih vzorcev, kar je izraz določenega prepričanja. In zanimivo je, da mnogo duhovnih učiteljev, ki učijo različnih transformacij negativnih vzorcev in prepričanj v pozitivna, ima te strahove in vzorce v samem sebi. Duhovni učitelj, ki hlepi za denarjem, ki se žene za njim, ima zanesljivo strah, ki je značilen za 2. čakro – strah za preživetje. In v kolikor je ta strah prisoten, je takšna oseba popolnoma neprimerna za vlogo, da uči ali pomaga drugim, saj govori o nečemu, česar niti sama ne zna realizirati.
Teoretično bi naj duhovni učitelj bil na stopnji zavesti srca, kar bi se manifestiralo kot sočutje, ljubezen in integriranje materialnega aspekta bivanja v duhovni koncept, kar bi mu dalo razumevanje lastnega namena obstoja – šele nato bi lahko ta svoja spoznanja posredoval kot pomoč drugim. To se lepo kaže v primeru, če je človek pripravljen pomagati zastonj, brez plačila za svoje delo, če je pripravljen nekomu izvesti terapijo ali mu omogočiti obisk delavnice, ne da bi človek (v primeru, da pač nima denarja) za to plačal. Seveda naj bi človek tudi preživel, vendar kot sem že dejal – obstaja meja – kaj potrebujemo in kar presega tisto, kar potrebujemo. In tak duhovni učitelj ne bo zavrnil nikogar, ki ga bo prosil za pomoč in ne bo imel sredstev za plačilo te pomoči. To velja za zdravljenja ali pa poučevanje. Človek, ki tega ni pripravljen storiti (pa je naprošen za to), je povsem jasno, da ni niti najmanj primeren, da bi pomagal sočloveku na takšen ali drugačen način. Tudi v primeru, da mu za storitev plačate.
Zanimiva je tudi mnogokrat ponavljana teza, da se vse zgodi z namenom. V to sam trdno verjamem, vendar verjamem tudi v svobodno voljo in karmo, torej posledice delovanja. Marsikateri zdravitelj lastno nesposobnost, malomarnost, »preprostost«, neznanje, nezadostno zavedanje opraviči po neuspelem »delu« z besedami: »Tako je bilo namenjeno«. Vse lepo in prav, vendar koliko je v tem zdravilcu zavedanja odgovornosti? Ali je res storil vse, da bi človeku res pomagal? Ali njegovo znanje ustreza delu, ki ga opravlja? Govorim o zavesti, ne o različnih »mednarodno priznanih« certifikatih vsega možnega. Marsikdo zaradi lastne lenobe, samovšečnosti in samozadostnosti presodi, da ima znanja več kot dovolj in veselo opravlja stvari, ki jih niti najmanj ne razume. Nekaterim pa je seveda vseeno – delovni dan v tednu pač – z različnimi rezultati »serijskega« dela. Takim je tista: »z namenom« pisana na kožo in si hladno mirno operejo roke, kot Poncij Pilat nekoč. Brez slabe vesti – seveda. Ali je tukaj odgovornost? Seveda, bodo odgovorili, vsakdo je odgovoren za vse, kar se mu dogaja. Ali res? Bo držalo, vendar kje je potem zavest, da drugim ne delajmo slabo. Ali pa, da če ne moremo delati dobro, je bolje, da ne delamo nič.
Delavnice … Tudi te so zanimive, predvsem vsebinsko. Kaj vse si človek, ki je potreben zaslužka – spomni. Ideja resnično ne pozna ovir. Vedno me »razveseli«, ko duhovni učitelj uči, kako si boste manifestirali bogastvo, denar, blagostanje itd. Ne bom se ponavljal (da že naziv delavnice govori vse o duhovni stopnji zavesti predavatelja), vendar bi vsem svetoval, da se udeležijo delavnice in imajo vse možnosti obogateti na način, da bodo v prihodnosti vodili tovrstne delavnice sami. Drugo vprašanje pa je, koliko ta tehnika manifestiranja bogastva deluje pri učitelju, glede na to, da so delavnice plačljive – da učitelj potrebuje vaše plačilo za lastno bogatenje. Ideja je vsekakor odlična z materialne plati.
Vsebine možnih delavnic se razlikujejo, od tega, da vas bodo naučili videti v prihodnost, da boste v dveh urah postali jasnovidni, da boste od ločene samohranilke, ki se ponaša z nazivom strokovnjak za partnerske odnose in družino – izvedeli kako ustvariti in ohraniti odličen partnerski odnos, kako prebirati razne karte z namenom realizacije vaših želja, naučili vas bodo kako uspeti v svetu denarja, kako biti večno mlad in zdrav, v eni uri boste dojeli, kako se pogovarjati s pokojnimi, kako priklicati različne angele, ki imajo vsak svoje zadolžitve, kako v trenutku spremeniti svojo osebnost, kako zdraviti druge itd. Mnogo iluzije je v tem svetu, ki je sam ena sama iluzija, kot so se izrazili o materialni realnosti starodavni mojstri. Seveda vas tega množica delavnic novodobne duhovnosti ne bo naučila. Malo katera delavnica vas uči delati, ljubiti, sočutja, se zavedati duše, potrpežljivosti in skromnosti. Le malo je delavnic, kjer se boste naučili odgovornosti, sprejemanja, razumevanja sebe in drugih, kjer boste dobili navodila za resnično delo, ki traja leta in ne čudežne instant procese, ki vas »očistijo« in »razsvetlijo« v enem samem trenutku. Danes je naša zavest na višji stopnji in vse znanje sprejemamo lahko bliskovito – je moto novodobnih duhovnih učiteljev. Ja, če pogledamo svet in vse kar se dogaja, je tak zaključek zanesljivo pravi, mar ne? Seveda, če bi se norčevali iz samega sebe.
Zanimivo je tudi, kako so se lotili nekateri duhovni učitelji starih znanj, tehnik in procesov. Ker se jim mudi zaslužiti v krajšem času več denarja, so modificirali tisočletna in stoletna znanja v enostavne programe, s katerimi prejmete vse znanje in sposobnosti, za kar je bilo nekoč potrebnih več let dela – v nekaj urah. Ali verjamete v to? Pravijo, da smo sedaj na takšni stopnji zavesti, ki je tega sposobna. Zanimivo … Včasih so ljudje živeli v stiku z naravo, z duhovnim v sebi, niso se obremenjevali s časom in tudi z materialnim konceptom so se ukvarjali precej manj kot danes. Ne vsi, zanesljivo pa v večji meri kot v sedanjosti. In s pomočjo česa smo si »zaslužili« takšno stopnjo kolektivne in individualne zavesti, da toliko presegamo sposobnosti starih znanj in modrosti? Z logičnim mišljenjem, z razumom? V neki meri da, vendar vedno večje osredotočanje na logiko in racionalnost zatira širše poglede, kot je na primer čustvena in duhovna inteligenca, zaporedno mišljenje samo ne razvija povezanega in združujočega razmišljanja. Misel sama ni bistvo, če ga sploh lahko opredelimo, je srce zanesljivo dosti bliže temu pojmu.
Je to znanost? Zanimivo, sodobna znanost je preslikava budistične modrosti, kar znanstveniki sami priznavajo (seveda tudi drugih starodavnih filozofij). Torej so enake pojme kot danes z drugimi besedami razlagali pred nekaj tisoč leti tisti, ki so po oceni novodobnih duhovnih učiteljev – zastareli in neučinkoviti. Kaj je potem tisto, kar nam daje moč, da smo sposobni več kot pa so bili sposobni nekoč? Sam odgovora ne vem, ker ne verjamem v današnjo »višjo« zavest. Ker je enostavno nemanifestirana. Svet je vedno bolj (kljub tendenci k duhovnosti, ki je bolj izraz globalizacije, kot česa drugega) uperjen v materializem, kar vemo vsi zelo dobro. Seveda se stvari spreminjajo, vendar je trenutno stanje takšno, da velika večina populacije stremi k materialnim vrednotam.
Boli me, ko vidim, kako posamezniki z izrazi kot so: enostavno, preprosto … – razvrednotijo stoletna znanja in modrosti, katerim niso s svojo zavestjo niti do kolen (ker jih pač ne razumejo in jih niti ne poznajo) in vse to v svojem stremljenju k hitrejšem in boljšem zaslužku. Zanima me, kako si predstavljajo, da lahko človek absorbira znanje, za katerega je bilo potrebno nekoč več (recimo) mesecev, sedaj obvlada v parih urah. Seveda to ni skrivnost. Gre za to, da je snov, ki jo podajajo danes, okleščena za 90 % in tako današnji obiskovalec – na primer reiki delavnice – dobi le še morda 10 % znanja v primerjavi z nekoč. Temu primerna pa je tudi zmožnost potencialne realizacije. Danes govorimo o Reconnection metodi kot o nečem novodobnem. Verjemite, da ni tako. Ta energija se je manifestirala skozi zgodovino človeštva v marsikaterem starodavnem obredu, tehniki in učenju, ni nikakršna novodobna energija, ki je namenjena današnji dobi zavesti. Sam sem prišel do identičnih – skalarnih valov med intenzivnim izvajanjem reiki tehnik, kar nekaj časa preden je tale ponovna povezava preplavila Slovenijo. Torej mi sami ne izumljamo nič novega, le obujamo starodavne nauke. Žal pa jih zaradi materializma ne spoštujemo in cenimo v takšni meri kot si zaslužijo. In na tak način tudi slabimo realizacijo teh obredov in procesov – tudi zaradi učenja duhovnih učiteljev, katerim je v prvi vrsti pomemben denar, zavest sama pa je globoko nekje v teoretičnem delu predavanja.
Če vzamem primer reikija, ki ga sedaj nekateri podajajo v več stopnjah naenkrat – v enem dnevu z obrazložitvijo (tudi na daljavo …), da gre za enostavno tehniko zdravljenja in samozdravljenja. Reiki je pot duhovnega razvoja – evolucije zavesti in učinkovanje na fizično telo je le posledica (stranski učinek) in ne namen. Reiki je v osnovi izredno kompleksen sistem razvoja zavesti duše, in očitno ga marsikateri »učitelj« reikija niti dovolj ne pozna, niti ne razume. Seveda pa to ni presenetljivo, če povzamemo, da se učenec na delavnici nauči – kaj reiki je, kako deluje, pridobi iniciacijo v eno ali več stopenj, diplomo in gre domov. Na Japonskem je bilo za dve stopnji potrebno vsaj dve do tri leta (Usui) teoretičnega in praktičnega učenja in danes vam nekdo razloži, da je za to dovolj šest ur ?? In da bo učinek identičen. Stvar sama je povsem razumljiva – sklada se s stopnjo zavesti učitelja ter z njegovim poznavanjem reikija. In tu se znova pojavi vprašanje odgovornosti. Ali to, da učitelj bodočega učitelja ni naučil praktično nič opravičuje slednjega, da po istem principu dela naprej?
Na nek način seveda, vendar se ne moremo izogniti dejstvu, da se ne tak način razvrednoti lepa srčna, duhovna tehnika (sistem tehnik) in se podaja in »prodaja« neznanje, ki pa se seveda plačuje. In odtod tudi razočaranje mnogih, ki so »inicirani« v reiki, pa ga po določenem času neuspehov in ponavljajočih se tegob – zapustijo. In za to ni kriv učenec, temveč učitelj.
Seveda ne gre za vse, ki živijo in se ukvarjajo z duhovnostjo, temveč za tiste, katerim je duhovnost izhod v sili za preživetje, in kasneje – za bogatenje. Marsikdaj dobim ponudbo: »V kolikšnem času me lahko inicirate v reiki 1. in 2. stopnje, da bom lahko opravljal(a) terapije – odprla bi s.p.«? Nekateri sprašujejo po učiteljski stopnji, drugi po skalarni energiji, s katero bi lahko dvignili cene svojih storitev in mi to tudi marsikdaj odkrito povejo.
Skupno za vse takšne posameznike je, da jih ne zanima teoretično znanje, še manj pa prakticiranje z namenom nadgradnje znanja in sposobnosti. Nikogar od takšnih ne zanima, kakšen vpliv ima vse skupaj na raven zavesti in samorealizacijo, saj je za to potrebno delo. Za diplomo pač ne – le nekaj deset ali sto €, nekaj ur časa in papirnata diploma. In potem stopijo v svet kot novopečeni terapevti ali duhovni učitelji. In seveda nadaljujejo v naučenem sistemu s stopnjo zavedanja kot jo pač imajo – dalje. Če komu škodijo s svojim delovanjem ni pomembno – saj vsak odgovarja zase in vse, kar se zgodi, se z namenom.
To pisanje je moje osebno mnenje in je izraz lastnih izkušenj in spoznanj. Iz srca pa pozdravljam vse, ki ne delujejo zaradi razlogov, ki sem jih opisal.
