Kadar govorimo o samomoru, se v nas vedno prebudijo občutki žalosti, obžalovanja, usmiljenja (strah), obsojanja, zaničevanja in podobno, izjemno redko pa sprejemanje, razumevanje in občutek sočutja do duše. Ali ni to zanimivo glede na vse govorjenje o neumrljivi duši, predvsem s poudarkom na »neumrljiva«, torej neminljiva.
Ali je življenje v materialni realnosti nedotakljivo in sveto? Za večino religij je, saj večje religije (krščanstvo, judaizem, islam, hinduizem, sikhizem) obsojajo in prepovedujejo samomor kot greh in negativno dejanje, čeprav je v določenih religijah (budizem, džainizem) dovoljeno dejanje v določenih okoliščinah. V budizmu obstajajo celo pismeni dokazi o tem, da je Buda sam konkretno odobraval tri primere samomora, vendar je šlo za arahante (razsvetljeni – človek, ki ima vpogled v stvari), obenem pa za bhikkuje (budistične duhovnike Vakkali, Channa, Godhika). V pravoslavni cerkvi o samomoru ni definirane opredelitve, ga pa ne obsojajo.
Samomorilca večinoma sodimo kot strahopetca, nemočnega in nesposobnega se soočiti in spoprijeti s težavami materialnega življenja, v nekaterih primerih pa ga označimo kot ubogo paro. Dostikrat takšna opredelitev drži, vendar ne vedno. Za samomor je kljub strahovom in trpljenju potreben tudi pogum, da posameznik zapusti vse čustvene in materialne vezave tega sveta, v katere štejemo lahko ljubljene osebe (družina, partner …) in tudi odvisnosti materialne narave.
Evtanazija
Mnogo ljudi se z njo ne strinja, je ne odobrava. Vendar, če pogledamo evtanazijo, ki se izvede na željo bolnika, se zazdi mnogim sprejemljiva. Zakaj? Ker se je človek sam odločil, s svojo svobodno izbiro za lastno smrt kot rešitev psihofizičnega trpljenja. V zgodovini je bila evtanazija bolj sprejemljiva kot danes, predvsem v antični Grčiji in Rimu, kjer so jo zagovarjali (Platon, Sokrat, Seneka) in tudi prakticirali. Kasneje skozi čas so se razprave in teorije vrstile, tako da imamo danes v nekaterih državah sveta evtanazijo celo legalizirano, v večini pa seveda ne. Tu je predvsem pomemben verski lobi, ki se opira ne dogmo, da je življenje dano od Boga in le Bog ga lahko tudi odvzame. Človek sam ne.
V bistvu smo ljudje v marsikaterih primerih hipokriti in to izkazujemo na marsikaterem področju »humanizma«. Licemerstvo se kaže tudi v duhovnem aspektu človeka, kjer poudarjamo neodtujljivo – nedotakljivo svobodno voljo in izbiro. Seveda reducirano po merilih tistega, ki sodi. Poudarjamo, da je človek sam odgovoren za vse, kar se mu dogaja (bolezni, trpljenje, travme), po drugi strani pa mu odvzemamo samoodločanja o svoji usodi v primeru samomora, torej lastni odločitvi – kje, kdaj in kako bo umrl. Pa ravno o usodi govorimo, da si jo vsak sam izoblikuje.
Samsara – ciklus rojstva, življenja in smrti vsebuje tudi smrt. Verjetno se strinjamo, da duša sama odloča do neke mere o tem, v katero telo se bo inkarnirala in katero pot učenja bo ubrala skozi prihajajoče življenje. Nato duša (človek) tudi poskuša sam odločati kako bo živel in uporablja svobodno voljo za izbiro (kolikor mu to seveda različna prepričanja dovoljujejo) te poti – življenja. Torej o vsem ima pravico odločitve, le o času in načinu smrti ne.
Zadeva je seveda logična, če je gledana iz aspekta minljivosti človeka in neobstoju duše. Če se pa zavedamo neumrljive duše, pa vse skupaj ni več tako enostavno. Če verjamemo, da smo neumrljive duše, če verjamemo v reinkarnacijo, če verjamemo v karmo, če verjamemo v svobodno voljo – potem je bolj malo logike v tem, da ne bi imeli pravice odločati o tem, koliko časa bo trajalo določeno življenje (eno od mnogih v evoluciji duše). Bog nam je dal življenje, toda dal nam je tudi svobodno voljo in pravico jo uporabljati. In na kakšen način potem takem nimamo pravice odločati o koncu življenja – na katerih argumentih naj bi slonelo to prepričanje. V življenju se borimo z boleznimi, s travmami in trpljenjem, da bi vse to čim prej minilo. Zakaj? Ker nam očitno to niso prijetna stanja. Načinov tega boja je mnogo, od uradne medicine do šamanskih obredov itd. Eden od teh je tudi smrt. Smrt je del samsare, sam vidim smrt, tako kot rojstvo – kot del življenja. Enega od mnogih. In tudi verjamem, da prav vsak človek, vsaka duša ima pravico odločanja o lastnem življenju in smrti.
Samomor … Človek se odloča za lastno smrt vedno zaradi nezadovoljstva z materialnim svetom. Torej na podlagi negativnih posledic, ki mu jih povzročajo zunanji dejavniki. Te posledice so lahko trenutne ali pa trajajo dalj časa: bolezni, duševne stiske, strahovi, neprijetni občutki, trpljenje itd. Človek se počuti nezmožnega »preživeti« določeno travmo ali negativno stanje in se odloči za smrt v trenutku ali pa na podlagi razmisleka. Seveda so takšna nasprotja ali disharmonije v duši v odnosu duše in materialne realnosti pogojena z mnogimi stvarmi, predvsem z izkustveno vsebino duše, gensko dediščino in z vzgojo, kognitivnim razvojem, skratka – tudi s sedanjim življenjem.
Morda je najpomembnejši odnos matere do otroka, oziroma koliko ljubezni bo otrok – duša deležna. Ljubezen pogojuje občutek varnosti, ki daje kvaliteto povezave z materialno realnostjo – svetom. Predvsem se izrazi kot sprejemanje ali zavračanje tega sveta – na nivoju duše. Duša sama v otroku sprejema informacije o tem, koliko je otrok zaželen, ljubljen itd. Vse to seveda vpliva na odločitev duše ali je bivanje v teh okoliščinah realnosti sprejemljivo ali ne. To se dogaja že v maternici in tudi kasneje po rojstvu otroka. In posledice zavračanja tega sveta (zaradi pomanjkanja ljubezni, varnosti, prisotnost močnih strahov itd.) se izrazi lahko z nedonošenem – predčasnim rojstvom, splavom, predvsem pa z ponavljajočimi se bolezenskimi težavami novorojenčka.
Klasičen primer je inkubator, ki se uporablja predvsem pri nedonošenčkih (prezgodaj rojenih otrocih). Inkubator pomeni zame posilstvo duše, saj jo iztrga iz objema tistega, kar je otroku nujno – materinega objema, dotika, ki daje preko eteričnega telesa otroku – duši prepotrebno energijo, ki v največji meri odreja razvoj, tako fizični kot duševni. Enkrat ali dvakrat dnevno dvourno »kengurujčkanje« (bivanje otroka na materinem ali očetovem trebuhu izven inkubatorja) ne nadomesti celodnevne materine ljubezni in topline, na podlagi katere bi morda otrok le še spremenil svoje prepričanje na nivoju duše o nevzdržnosti tega sveta.
Sindrom nenadne smrti dojenčkov je še zmeraj popolnoma nepojasnjen s strani medicine, kljub vsem možnim temeljitim forenzičnim obdukcijam. Seveda je eksaktna znanost vezena na materialne dokaze in ne upošteva (razen v redkih primerih) nevidne energijske – duhovne sfere.
Sindrom nenadne smrti ni nič drugega kot samomor otroka, ki ga izvede prestrašena duša, ki ne sprejema bivanja v okoliščinah materialne realnosti, katerim je podvržena v dojenčkovem telesu. Eksaktna znanost ne sprejema obstoj duše, reinkarnacijo, karmo itd., torej je njeno sklepanje oziroma nesklepanje (omejenost v sprejemanju) povsem logično.
Medicina je znanost, ki mnogo pomaga človeštvu, kar se tiče fizičnih bolezenskih težav. Če pa govorimo o psihiatriji in psihologiji, se pa zadeva rahlo zatakne, predvsem, če pogledamo iz psihološkega aspekta, aspekta duše – celovitega človeka. Psihologija upošteva v praksi le tri stopnje zavesti in to izključno tiste, ki so neposredno vezane na fizično realnost, če bi rekli v terminologiji ezoterike, bi to lahko opredelili kot zavest, ki vključuje tretji nivo – čakro zavesti. Transcendentne zavesti ali zavesti duše, ki vključuje prebujenost (to ne pomeni aktivnost, odprtost itd.) četrte in višjih čaker – pa ne. Od najbolj priznanih smeri psihologije to upošteva transpersonalna psihologija ter še nekaj posameznih šol, predvsem pa precej posameznih sodobnih psihologov (Nelson, Schwartz itd.).
Če se povrnemo na dejstvo, da medicina dela v dobro človeka, vendar v največji meri pomaga simptomatsko, potem vidimo, da deluje izključno na fizično telo, medtem ko psihologija in psihiatrija upošteva duševno stanje, vendar spet upošteva um – duha, ne pa duše in njene potenciale ter potrebe. Medicina je s svojim razvojem znanja dosegla že to raven, da zmore delovati v mnogih primerih natanko proti odločitvam duše, torej nasprotno svobodni volji posameznika. Otroci so lep primer, ko duša na noben eksaktno prepoznaven način ne more izraziti svojo voljo in željo. Predvsem v primerih, ko se duša odloči zaradi različnih razlogov (ki sem jih prej že omenil) zapustiti telo, kar lahko opredelimo kot izbiro smrti otroka. Medicina se seveda tega ne zaveda, ne priznava in deluje povsem z namenom »reševanja« življenja, torej materialnega aspekta duše. Če pa se zavedamo, da je zavest tista, ki pogojuje materijo in jo tudi dobesedno »realizira«, spoznamo, da je v tem primeru zanikano bistvo obstoja in namena duše – torej bistva samega.
To medicina dosega z medikamenti, inkubatorji, različnimi napravami za ohranjanje življenja itd. Seveda pa na ta način ustvarja in prikliče odgovor – reakcijo duše, ki se pokaže s primeri sindroma nenadne smrti dojenčkov – znanstveno nepojasnjeno, bolehnostjo, fizičnimi boleznimi, klasičnim avtizmom, Rettovim sindromom, otroško dezintegrativno motnjo, depresijo, bipolarno motnjo, anksioznostjo, postravmatsko stresno motnjo, fobijami – že v otroštvu in času odraščnja (samomor je drugi najpogostejši vzrok smrti najstnikov v svetu). Kasneje se temu priključijo še različne depresije kot so: manična depresija, shizofrenija, epilepsija itd. Če človek vsaj delno pozna mehanizme vzrokov in posledic teh bolezni in se istočasno zaveda obstoja duše, zlahka razbere, da gre za notranji boj duše za odmik od tega sveta ali pa za ustvarjanje vzporednega, ki občasno poteka v drugi dimenziji – dimenziji kozmične zavesti, polja ničte točke, polja ali kratko – v dimeziji duš. Ta svet predstavlja posameznim dušam grožnjo, povzroča strah, nesigurnost, občutek nemoči, osamljenosti, nesprejetosti, nezaželenosti, odpora, žalosti, travm itd. Poglavitni vzrok je seveda pomanjkanje nesebične – nepogojene ljubezni, ki daje občutek varnosti in sprejetosti v svetu materialnih možnosti, o čemer sem prav tako že pisal.
Zaradi moči in znanja medicine večina ljudi preživi in s pomočjo zdravil, ki zdravijo simptome, se duša skozi življenje uči kot se pač uči. Nekatere več, nekatere manj. Nekatere stopijo korak naprej, druge stagnirajo. V večini primerov pa ne gre le za »dobro« karmo, kvečjemu nasprotno. Ker že iz osnove ni bila uslišana in upoštevana želja duše po zapustitvi telesa (smrti) zaradi določenih okoliščin, se to še kako pozna skozi življenje. V določeni meri se z delom na sebi duša osvobaja nekaterih negativnih vzorcev, strahov in prepričanj in napreduje, spet nekatere duše pa stagnirajo in dobesedno trpijo vse življenje (bolezni itd.).
Samomor. Človeku seveda nudimo vso podporo in pomoč ljubezni, sočutja in tolažbe, kolikor jo premoremo, vendar to v večini primerov le začasno – s prisotnostjo. Ko pa te ni, se seveda človek spet najpogosteje »utaplja« v temnih – destruktivnih mislih. Moramo vedeti in ločiti, da človek, ki pomišlja na samomor, ga ima tudi namen narediti ali pa gre le za »klic na pomoč« – opozarjanje okolice na lastno nevzdržno duševno stanje. Takšna oseba bo pomoč sprejela in jo tudi izkoristila, ker so njene odločitve urgentne, gre za akutno stanje, ki se po odpravi ključnih vzrokov za duševno disharmonijo spremeni in uravna. V prvem primeru, ko pa gre za odločitev, ki ima globlje duševne vzroke, osebi ne pomaga nikakršna pomoč. Seveda lahko poskušamo s pogovori, različnimi terapijami in podobnim (če se oseba strinja – seveda), vendar končnega rezultata spremembe odločitve duše ne bo. To kažejo mnogi primeri, ko v večini primerov neuspešnega »resnega« samomora, pride do ponovitve, ki je navadno uspešna.
Če imamo resnično vpogled v človeško dušo, zlahka razberemo vzrok in namen človeka, ki se nagiba k samomoru. In seveda primerno ukrepamo. Ali pa tudi ne. Imam relativno dovolj prakse na tem področju, da sem prišel do nekaterih spoznanj, ki so seveda subjektivne narave, vendar temeljijo na dolgoletnih izkušnjah dela z ljudmi. Že v moji rani mladosti je zapustilo ta svet večje število mojih prijateljev, s katerimi sem živel, dihal, čustvoval in čutil, tako da sem te specifične mehanizme samomora že zelo zgodaj spoznal in zaznal tudi razlike, ki se pojavljajo med posamezniki.
Pomoč medicine pomeni v primerih potencialnega samomora pomoč psihiatrije.
Psihiatrija in samomor
Psihiatrija obravnava samomor podobno kot tudi vse ostale psihološke »deviacije« (v tem primeru kot akutno stanje). V kolikor »terapevtski« pogovor ne »pomaga«, gre za pridržanje v psihiatrični ustanovi ter »zdravljenje«. Terapija, ki se odredi na podlagi strokovne psihiatrične diagnoze (gre za prepoznavo konkretne akutne ali kronične oblike »psihične« bolezni), je v večini primerov uporaba pomirjeval (antidepresivi, nevroleptiki – klasični ali netipični antipsihotiki, barbiturati, benzodiazepini itd.). Pomirjevala povzročajo – poleg odvisnosti in vsega ostalega – v mnogih primerih sedacijo (včasih namensko, včasih kot stranski učinek), kar bi lahko razumeli kot »čustveno« otopelost. Klasičen primer sedacije je nemotiviranost, pomanjkanje volje, bistveno zmanjšana zaznava okoliških dejavnikov, nezanimanje za vse, kar se dogaja v realnem svetu – torej bi lahko zaključili, da se življenje pacienta spremeni v eno samo vegetiranje. Seveda lahko to traja nekaj mesecev ali pa tudi več let – do smrti. V takšnih primerih je »stik« z zunanjim svetom – materialno realnostjo in življenjem v njej – delno, ali pa popolnoma prekinjen. Če zadevo pogledamo iz aspekta duše, gre za »vakuum«, ki pomeni v smislu evolucije duše – stagniranje. Takšna duša v tem stanju nima od tega življenja popolnoma nič in se v realnem smislu materialnega sveta spremeni v rastlini podobno bitje, kar pa zanesljivo ni njen namen obstoja. Zavedanje človeka dobesedno razpade – v večini primerov, kar pa seveda vpliva na transcendentno zavest kot prostor nič ali zavestni »vakuum«. Praktično bi takšno stanje lahko opisali kot »ne-bivanje«.
Za kakšno drugačno obliko psihiatričnega »zdravljenja« je povsem jasno, da imamo premalo strokovnega kadra, in posledično ta tudi nima časa, da bi se ukvarjal s pacienti v drugačni obliki psihoterapevtske pomoči, kot pa je zdravljenje s kemičnimi medikamenti. Takšna je torej pomoč, ki jo je v glavnem sposobna ponuditi sodobna psihiatrija. To zmore in to zna … in nič več.
Torej na nek način, ko odpeljemo človeka, ki ima namen storiti samomor (ali o tem govori), mnogokrat naredimo »medvedjo« uslugo takšnemu prijatelju ali znancu. Operemo si roke v vsakem primeru – ali pokličemo »strokovno« pomoč ali pa ga po pogovoru, sočutni podpori – prepustimo lastni odločitvi. Zavedati se moramo, da ima vsak človek svojo lastno odgovornost do samega sebe in praktično vsega, kar se mu zgodi (zakon karme), posledično je tudi prekinitev trenutnega življenja – samomor v domeni osebne odgovornosti in tudi osebne pravice.
Marsikdo se bo spotaknil ob »stanje« človeka, češ da je morda v trenutku odločitve za samomor manj »prištevno«. Drži, vendar ali človek, ki se zavestno opijani, drogira ali kakor koli vpliva za svoje zavedanje, nima odgovornosti za dejanja, ki jih počne? Vem, da sodstvo upošteva »zmanjšano prisebnost« kot olajševalno okoliščino, vendar lahko pogledamo tudi iz aspekta racionalne odgovornosti, ki jo za takšno stanje zmanjšane prisebnosti posameznik tudi ima. Torej je vsak tudi odgovoren za stanje, v katerem se nahaja in ta stanja niso naključje ali krivda nekoga drugega.
Seveda v vsem tem razmišljanju upoštevam neumrljivo dušo (namen bivanja – evolucija duše), karmo (ni naključij), univerzalne zakone (izključna odgovornost posameznika do samega sebe, svobodna volja) itd. To seveda ne velja za tistega, ki v vse našteto ne verjame in ima zavedanje enega samega življenja.
Človek mnogokrat misli (je prepričan), da je dolžan preprečiti vsak poskus samomora na vsak način, da je to najvišja oblika »usmiljenja« (seveda usmiljenje ni sočutje, temveč strah) in dobrote. Če malce razmislimo v širino, če vklopimo čustveno in duhovno inteligenco vidimo, da ni povsem tako, da to ni izključna resnica, obstajajo tudi druge – vsak aspekt ima svojo, kot jo ima vsak posameznik – subjektivno resnico. V mojem razmišljanju je samomor pravica vsake duše. In verjemite mi, da imam veliko ljubezni do ljudi, ki pa jo ne kažem na način, da bi človeka – dušo predal v »brezčasje« sodobne psihiatrije. S tem mu večinoma ne storim nič dobrega. Če ne zmoremo pomagati, tudi ne delajmo slabo in ne obsojajmo drugih, ker nismo v isti duši.
