“Ekohrana je kakovostnejša in zato tudi dražja”

OGLAS

Ekokmetje na svoji poti naletijo na vrsto težav
Akcijski načrt do leta 2015 predvideva, da bi se 15 odstotkov kmetij v Sloveniji ukvarjalo z ekopridelavo, a je takšnih le tri odstotke. Kje so ovire, saj ponudba za zdaj zadovolji le 15 odstotkov povpraševanja?

Kot enega izmed vzrokov so kmetje navedli to, da so subvencije za integrirano pridelavo skoraj enake kot tiste za ekološko. Ekološki kmet Janez Turinek je v Odmevih pojasnil, da je integrirana pridelava še vedno kemična pridelava, v okviru katere se sicer manj in nadzorovano škropi in gnoji, a se to vseeno počne s fitofarmacevtskimi sredstvi, ki pa so do okolja nekoliko bolj prijazna. Generalni direktor direktorata za kmetijstvo Branko Ravnik je priznal, da je bil cilj najverjetneje nekoliko visoko postavljen, razloge, zakaj ni več ekoloških kmetov, pa je po njegovem mnenju treba iskati predvsem v tem, da je ekološka proizvodnja majhna, razpršena proizvodnja, ki potem ni zanimiva za živilsko-pridelovalno industrijo, saj je ob razdrobljenosti pridelke nemogoče odkupovati. Dodal je, da bo po letu 2015 integrirana pridelava postala standard, saj bo v celotnem kmetijstvu obvezna uporaba fitofarmacevtskih sredstev, ki so zdaj predpisana za integrirano pridelavo.

“Na osrednjih tržnicah ekokmete ves čas prestavljajo”
Turinek je pojasnil, da se kmetje srečujejo predvsem s težavo začaranega birokratskega kroga, predvsem ko je treba tržiti pridelke. Sam meni, da je kmetom treba dati možnost, da sami zaslužijo kruh. “Mi že lahko ekološko pridelujemo in predelujemo, zalomi pa se pri trženju,” je dejal. V Ljubljani imajo težave, ker jih na osrednji tržnici kar naprej nekam selijo, v Mariboru pa so jih pred kratkim prestavili s prostora, na katerem so deset let prodajali svoje izdelke.

OGLAS

Eden izmed načinov ekokmetijstva, ki se v Sloveniji vse bolj uveljavlja, je partnersko kmetijstvo. Potrošnik od kmeta v celotni pridelovalni sezoni tedensko odkupuje izdelke, kmet ima zagotovljen odkup, potrošnik pa jih kupuje ceneje kot na tržnicah. S partnerskim ekokmetijstvom se ukvarjajo tudi na kmetiji Studnovih pri Ljubljani, kjer vsak teden pripravijo 30 zabojčkov, v katerih je pretežno zelenjava. Velik zaboj stane 16 evrov, mali pa 8. Peter Studen pri tem pojasnjuje, da se mora potrošnik zavedati, da so pridelki sezonski, po drugi strani pa se s kmetom lahko dogovori, kaj bosta posadila. Za prihodnje leto tako naročil ne sprejema več, je za Odmeve poročala Brigita Jeretina.

Na vprašanje, zakaj je ekološko pridelano sadje in zelenjava 80, tudi 100 odstotkov dražja, pa je Turinek odgovoril s primerjavo z avtomobili. Pojasnil je, da so na cestah različni avtomobili, cenejši, dražji, ti so praviloma varnejši, pa se nihče ne razburja. Enako je tudi s hrano. Veliki centri so po njegovih besedah povzročili, da pridelovalce stiskajo, konvencionalna in integrirana hrana mora biti čim cenejša, ekološka hrana pa je kakovostnejša, boljša, ima več suhe snovi. “Če bi videli naše stranke na ekoloških tržnicah, bi videli, da so to čisto običajni ljudje, da to niso neki neumneži, ki bi dražje kupovali, ampak kupijo manj, premišljeno, hrana se ne zavrže, ker je kvalitetna. Če ti nekaj dragoceno kupiš, potem tudi znaš porabiti. Na koncu proračun zato ni nič višji.”

“Ekološki kmetje morajo biti še posebej podjetni”
Tudi Ravnik je priznal, da morajo biti ekološki kmetje še posebej podjetni, saj mora sam poiskati končnega potrošnika. Država sicer z nekaterimi mehanizmi spodbuja in daje podpore za različne oblike organiziranja, a končna odločitev o tem, kako do kupca, je v rokah posameznega kmeta, je pojasnil. Turinek je ob koncu dejal, da si bodo morali kmetje spet pridobiti zaupanje, da jih bodo ljudje spoštovali, saj so si cenjenost, tudi skozi subvencije, zapravili in jo morajo zdaj dobiti nazaj.

Avtor: A. Mu.
www.rtvslo.si