Cenimo svoje telo!
Vse kar se nam v življenju zgodi, se energetsko zabeleži v telesu, in sicer v obliki zapisov (brazgotina, spomin na zvok veje, ki se je zlomi … ).
Ti so bodisi dostopni zavesti bodisi zabeleženi nekje v nas in nedostopni, dokler kak dogodek, ki je kakorkoli povezan s tem spominom, ne prikliče delčka ali kar celotnega zapisa (neodobravajoč partnerjev pogled nas spomni na nenehno nezadovoljnega očeta). Še nedavno je veljalo, da so ti zapisi le v možganih, zdaj pa vemo, da so shranjeni po vsem telesu, v celičnih membranah, kot pravi dr. Bruce Lipton v Biologiji verovanja.
To je revolucionarno odkritje, saj pomeni, da nas možgani ne vodijo, ampak so le izvajalci tega, kar jim “naročijo” celične membrane. Preprosto povedano, če bomo hoteli biti zdravi in zadovoljni, se bomo morali ukvarjati tudi s to ravnjo življenja.
Informacija in energija
Vsakega od teh zapisov sestavljata informacija (vsebina) in energetska (čustvena) komponenta. V primeru neodobravajočega partnerjevega pogleda se bomo (ali tudi ne) spomnili konkretnega dogodka, ko je oče ob neodobravanju našega ravnanja (informacija) povzdignil glas, ter svojega strahu, ki se je kazal v obliki stisnjenega želodca (energetska komponenta).
Kako ravnamo s telesom?
Neprijetnih vsebin se želimo čimprej znebiti, nočemo se ukvarjati z njimi, ampak jih pozabiti. Potlačimo jih, odrinemo − in mislimo, da smo z njimi opravili … Ves čas prejemamo sporočila o teh zapisih, vendar jih − razen redkih ljudi − ignoriramo. Še več, jezimo se na svoje telo, ker ne deluje, “kot bi moralo”.
Sploh ne pomislimo, da je naše telo vrhunski, kompleksen izdelek, ki smo ga dobili brez navodil za uporabo, zato smo ga uporabljali, kot je pač naneslo. Še tega priznanja mu ne damo, da se poskuša prilagajati našemu ravnanju, dokler se le more … Še do svojega jeklenega konjička smo pozornejši. Poslušamo zvok motorja, redno ga vozimo na tehnični pregled in mu dajemo, kar potrebuje. Marsikdo za avto skrbi bolj kot zase.
Onesnaževanje sebe
Ukvarjamo se s partnerjevo reakcijo − s spominom na očeta pa ne. Boli nas glava in nam sporoča najmanj to, da smo v neravnovesju, a zgolj pojemo aspirin in naprej drvimo skozi življenje. Ne samo, da se ne zmenimo za ta sporočila, telo in duha naravnost silimo v dejavnosti, ki nas bodo še bolj oddaljile od sebe in nas (celično) še bolj onesnažile.
Telo …
Gre za podoben princip kot pri prebavljanju hrane. Pojemo marsikaj, navadno preveč. Telo nekaj od tega uporabi za svoje delovanje, česar ne moremo prebaviti, odvaja z urinom in blatom, to kar je v celoti neuporabno, nemudoma zavrne (izbruhamo), nekaj od tega pa se naloži v telesu kot zaloga za slabe čase (maščobne obloge na bokih) ali v obliki oblog na žilnih stenah, čeprav nam to škoduje (trigliceridi), saj telo ni opremljeno za to, da bi te snovi v tolikšnih količinah predelalo brez ostanka. Če hočemo ohraniti zdravje, skrbimo za to, kaj in koliko pojemo, poskrbimo tudi za redno odvajanje, pravilno dihamo in se dovolj gibljemo … Tako smo lahko prepričani, da smo ustrezno predelali vse, kar smo pojedli.
… in čustva
Podobno je s čustveno energetskimi dogodki. Nekatere uporabimo in nam dobro denejo, druge “spustimo skozi” ali pa se nas sploh ne dotaknejo. In kam gredo “neprebavljene” vsebine? Očitno se nekje skladiščijo, saj se lahko pojavijo nenadoma, po dolgem času, in to z enako čustveno močjo, kot takrat, ko smo jih doživeli.
Mimogrede in samodejno?
Že hranjenja se pogosto ne zavedamo: na poti v službo pograbimo banano, kavo pa spijemo zgolj z namenom, da nas do konca prebudi, ne vzamemo pa si časa, da bi se v polnosti naužili njene arome. Ne jemo kosila, ker hujšamo, zato pa se temeljito najemo pred spanjem, saj nam izstradano telo ne dovoli normalne večerje … Izmisliti smo si morali slow food, da v resnici začutimo in se posvetimo hrani, jo sprejmemo, prebavimo in se po njej dobro počutimo. Kot bi izumljali toplo vodo.
Še manj se zavedamo in vodimo svoje energetske procese. Nanje postanemo pozorni šele takrat, ko se ustavimo.
Statisti!
Bolj kot tukaj in zdaj živimo za nazaj (prežvekujemo travmatske spomine) − ali pa sanjarimo o tem, kako bo … Nismo pozorni na to, kar se nam dogaja, ne zanima nas, s čim je povezano, kako to sprejemamo, kam spravljamo … Res redko, in to si zapomnimo za vse življenje, smo povsem, z vsem svojim bitjem, pozorni na dogajanje. To pomeni, da se ne zavedamo procesa, da ne vemo, kaj se nam dogaja, da nimamo nadzora. V svojem življenju smo samo statisti.
Stroji
Tudi pozneje, ko kak neprijeten dogodek v nas sproži plaz spominov in občutij, nismo čisto pri stvari. Vemo, da nam je neprijetno, in ker tega nočemo, se nanj odzovemo z negativnim čustvom ali vedênjem (s tem v sebi in drugih sprožamo nove neprijetne zapise) − ali pa zgodbo znova odrinemo v nezavedno in se tega niti ne zavedamo. Uspenski je že v prvi polovici 20. stoletja pisal o tem, da smo na moč podobni strojem oziroma zobniku v stroju, vendar je bil deležen užaljenih odzivov, češ da smo ljudje krona stvarstva. Tako kot vsi veliki misleci je izhajal iz intuicije in bi si ob odkritjih v celični biologiji iz zadnjih let zaslužil tisti “saj sem vam rekel”.
Toda ta udarec našemu Egu, da smo le izvajalci dogajanj v celični membrani, ima tudi dobro plat.
V tej dobi raje upoštevamo to, kar nam povedo znanstveniki in kar izmerijo aparati, kot da bi preprosto prisluhnili sebi. Nenehno smo v notranjem dialogu, ponoči pa nam sanje sporočajo o stanju duha. Telo nam o sebi poroča z občutki (utrujenost, bolečine, bolezni). Za vse to smo gluhi, raje se ukvarjamo z drugimi, pomembnejšimi (!?) stvarmi. Če telesu ponudimo mirno in ljubečo pozornost, nam bo povedalo vse, kar moramo vedeti. Če ga poslušamo s strahom, se bomo tudi odzivali s strahom. Strah pred morebitnimi dogodki pa uničuje zdaj in nas v resnici ne pripravi na prihodnost, ampak jo prej soustvarja …
Hudo bolni ljudje pogosto rečejo, da se zelo dragoceno darilo lahko skriva v grdem ovojnem papirju, saj šele ob diagnozi začnejo občutiti in se zaslišijo. Šele tedaj začnejo živeti v polnem pomenu besede.
Zakaj zbolimo?
Včasih imajo vsi okrog nas gripo, mi pa ne. Zakaj se nam je prav zdaj poslabšala kronična bolezen? Zakaj ima prav moj otrok distrofijo?
Odgovori na takšna vprašanja so zapleteni, povrhu o tem še ne vemo vsega.
Toda pritegnilo me je spoznanje, da je naš genom, četudi gre za zelo kompleksno strukturo, vseeno premajhen, da bi poskrbel za vse naše bitje in žitje. Dawson Church v Duhu v naših genih pravi, da se odgovor skriva v “dirigentu”, energiji, ki upravlja z genomom podobno kot orkester izvaja skladbo: posamezni deli so tihi, drugi igrajo s polno močjo. Tako dobimo neskončno število možnosti. Če bi torej lahko dirigirali, bi poskrbeli, da bi bili šibki členi (kjer so denimo zapisi o dednih boleznih) vedno molčali.
Do tega ni tako daleč, kot se morebiti zdi. Kitajci pravijo, da se pot tisočerih korakov začne s prvim. Smer poznamo, torej …
Kje začeti?
Najprej si zastavimo najbolj splošna vprašanja, zato da usmerimo pozornost tja, kjer nas čakajo uporabni odgovori:
- Smo prijazni do svojega telesa? Ali se zanj ne zmenimo? Ga nemara celo zaničujemo in do njega gojimo druga negativna čustva? Se z njim pogovarjamo? Ga slišimo, mu ustrežemo?
- Kje nas boli? Zakaj prav tam? Kaj nam sporoča bolečina? Kdaj se je pojavila? Kaj se je zgodilo pred tem?
- Kaj je narobe? Kaj hočemo in kaj dobivamo? Kako se počutimo ob tem, kar se dogaja? Zakaj?
Samozaščitni mehanizem
Vemo, da se najprej zgodijo energetske spremembe (blokade). Telo se zapre (razumljivo!), noče procesirati neprijetnih informacij in snovi. Če smo v otroštvu deležni veliko tega, kmalu dosežemo zgornjo mejo sprejemanja, kot temu pravi Gay Hendrix.
Zgornja meja pomeni, koliko pozitivne ali negativne energije lahko sprejmemo in procesiramo. Sveže zaljubljen par se ima čudovito, kar nenadoma pa eden odide, saj ne zmore predelati toliko dobrega. Ali pa neizkušen terapevt, ki ne zna odmerjati terapije: zdi se mu, da je bila terapevtska ura odlična, pacient pa se nikoli ne vrne po več. To je samozaščitni mehanizem, ki je največkrat nezaveden.
V vsakdanjem življenju se lahko kaže s tem, da nismo pozorni na opozorilne znake (ker so nad našo mejo sprejemanja) in se podajamo v tvegano vedęnje in/ali odnose. Še huje. Zaradi te zgornje meje nismo sposobni v celoti sprejemati pozitivnih sprememb, ki jih prinese življenje. Dokler tega ne ozavestimo, smo v škripcih.
Energetske blokade torej nastanejo kot samozaščita, pozneje pa nam škodijo, saj se v nas kopiči energija, ki onemogoča pretok. Ko smo jih enkrat vzpostavili, jih vzdržujemo (za svoj obstoj porabljajo našo energijo). Oboje povzroča kronično utrujenost; ko je doza presežena, nastanejo bolezni, bodisi duševne bodisi telesne.
Oglejmo si primer
Otrok se ne sme jeziti (to je dovoljeno le očetu), ker to ni lepo. Pozneje, kot odrasel človek, ne izraža jeze, četudi bi jo položaj zahteval (energetska blokada). Odvisno od tega, kje nastane taka blokada (“imam ga v želodcu”, šibkejši del genoma), se sčasoma razvijeta motnja v delovanju in bolečina, pozneje pa še prava bolezen.
Ozaveščajmo!
Zato je tako pomembno, da čustva, misli in telesne občutke ozaveščamo, še preden pride do tega. Pomembno je, da tega ne delamo z obsojanjem sebe ali drugih (dodatna negativna energija), marveč zgolj kot opazovalci dogajanja. Takoj ko se jih zavemo, lahko z njimi naredimo kaj dobrega.
Japonci so izumili kaizen, načelo, po katerem življenju dodajamo samo toliko, kolikor zmore predelati, pri čemer se ob vsakem koraku vnovič uravnovesimo. Če tega ne upoštevamo, pride do jojo učinka, ko se, denimo, zredimo več, kot smo na hitro shujšali.
Tako postane jasno, da negativna čustva niso slaba; težava je v tem, da jih ne izrazimo, ampak blokiramo.
Cenimo svoje telo!
Zato je tako pomembno ozavestiti ta trenutek, to mejo, na kateri se je tok ustavil. Tako ne bomo samo preprečili nalaganja novih blokad, ampak bomo poskrbeli še za en koristen učinek. Če smo, denimo, prestrašeni (blokirani), se energija kopiči v bazalnih ganglijih. Energije je toliko, da pride do kratkega stika (denimo panični napad), saj pretok ni možen. Ker je ta del možganov tako zelo obremenjen, so drugi deli nedejavni. Če to preprečimo, bodo delovali celotni možgani, obe možganski polobli, kar pomeni, da bomo učinkovitejši.
Naše telo je posoda naše duše. Čas je, da se mu posvetimo, se mu zahvalimo za služenje in ga odslej cenimo, kot si zasluži.
SET (angl. simple energy technique) – preprosta energetska tehnika
Psiholog Steve Wells in zdravnik dr. David Lake iz Avstralije sta ugotovila, da energetske poti učinkovito deblokiramo s tem, da spodbujamo končiče energetskih meridianov v spodnjem notranjem delu nohtov. To naredimo tako, da se s kazalcem dotaknemo te točke na nohtu palca, s palcem pa vseh drugih prstov. Če naj je tehnika učinkovita, jo je treba izvajati vsaj eno uro na dan. Ko jo bomo avtomatizirali, navadno po mesecu dni zavestne vadbe, jo bomo lahko izvajali vsakič, ko bomo imeli proste roke, denimo med čakanjem v vrsti, gledanjem filma, sestankom, klepetom, branjem, poslušanjem glasbe … Možnosti je ogromno.
Med vadbo se lahko posvečamo drugim stvarem, še bolje pa je, če pri tem vizualiziramo deblokiranje energetskih poti (obsijemo jih s svetlobo, ki se lepo pretaka) ali vizualiziramo kak cilj. Koristna je pri učenju, saj si tako bolje zapomnimo snov, povečuje tudi umetniško ustvarjalnost in pomaga pri iskanju najboljše rešitve za posamezne probleme.
Če se naše blokade že kažejo v obliki bolezni, med vadbo vizualiziramo zdravo telo, zlasti obolele dele; predstavljamo si, da so polni zdrave energije in da delujejo pravilno. Spomnimo se, da uspeva vse, čemur posvečamo pozitivno pozornost, in usahne vse, kar ignoriramo ali zalivamo z negativno pozornostjo (jeza, sram, krivda, žalost).
Avtor: Sabina Šilc
www.viva.si
