Fenomen biološke ure je prisoten tako pri ženskah, za katere naj bi to veljalo, kot tudi pri moških. Dejstvo je, da imamo ljudje kot vrsta ‘vgrajeno’ potrebo po tem, da predamo svoje gene naprej, torej, da poskrbimo, da se nam rodijo otročki in vse kar pride s tem.
V današnjih baje civiliziranih časih smo biološko uro oziroma nagon po ohranitvi vrste racionalizirali in ga ovili v različne izgovore, zakaj naj ne bi imeli otrok, pa da nimamo ustreznih pogojev, pa da nismo (še) našli ustreznega partnerja ali partnerke, pa da moramo prvo menjati službo pa kupiti stanovanje potem pa bo. Vse to so pač različne subjektivne okoliščine, ki jih posvojimo in predstavimo kot objektivne. Vsekakor ima vsakdo od nas pravico, da odloča o tem, kdaj in s kom bo imel otroke, v kakšnih materialnih pogojih bodo odraščali, kaj vse se jim bo nudilo ali pa da pač ne bo imel otrok. Z iznajdbo kontracepcijske tabletke smo ženske dobile nadzor nad spočetjem in rojstvom otroka in s tem nad svojim življenjem in genetiko.
Statistika pravi, da se ženske vse kasneje odločamo za rojstvo prvega otroka. Pred tem pomembnim korakom želimo pridobiti želeno izobrazbo, se zaposliti, si omisliti svoje stanovanjce, še malo potovati naokoli s prijateljicami, menjati partnerje, da izkusimo različne poljube in kamasutra položaje ter se nato ustaliti s tistim »Gospodom Pravim«.
Vendar, kaj se v ženski zgodi, ko se najde okoli petintridesetega leta ali bližje četrti dekadi, ima odkljukane vse materialne okoliščine, nima pa tistega pravega. V svojih dosedanjih partnerskih izkušnjah je bila v povprečju enkrat do dvakrat v daljši zvezi, vmes je bilo nekaj kratkih avanturic in sedaj je čas za družino. Moškega njenih sanj pa ni na vidiku. Dama je sicer razvajena, dobi oziroma si kupi kar si poželi, svoje potrebe zadovoljuje kadarkoli si zahoče ali si zamisli, ne deli življenja z drugimi in tako je navajena.
Vendar! Slej kot prej začne odbijati in doneti tako imenovana biološka ura. Ženska začuti notranji nemir, ko želi osmisliti svoje bivanje skozi potomca. Začenja si vedno bolj želeti otroka, ne glede na posledice, kar v našem primeru pomeni, da se bo njeno dosedanje življenje resnično postavilo na glavo. Pripravljena je spremeniti dosedanji stil življenja zato, da se potrdi tudi skozi materinstvo.
In sedaj imamo štiri možnosti oziroma izbire:
Prva je lahko, da se zaplete v razmerje z moškim, ki sicer ne predstavlja njenega ideala, a je toliko sprejemljiv, da si zamišlja skupno življenje z njim, ni neke močne zaljubljenosti, pa vendar je dobra osnova spoštovanje in zrelost osebnosti. Seveda je pri tem predpogoj, da si tudi moški enako močno želi otroka oziroma, da je pripravljen se vezati preko naslednika s to žensko. Poznam kar nekaj moških, ki imajo od prej že otroka, a se zveza ni obnesla pa gredo v tole novo razmerje in začneta hitro delati na tem, da ona zanosi. Ne izgublja se časa, vesta, da ga ni več na pretek.
Druga možnost je, ko biološka ura že doni zelo močno, da ženska preko bežne avanture ali kratkega razmerja zanosi in ji ni preveč mar ali bo ob njej ta moški ostal ali ne. Je dovolj samozavestna, da se odloči, da bo, če bo treba, sama vzgajala otroka, pomembno ji je, da ga ima.
Tretja opcija je, da ima partnerja, pa se skozi mnoge poskuse zanositve izkaže, da ne moreta imeti otrok.
Četrta izbira pa je, da ostane samska in da potisne zvonjenje biološke ure v pozabo.
Kot lahko razberete, ima njegova visokost Življenje svoje načrte z nami. Kakorkoli se odločamo, predlagam, da spoštujete vse, kar nam le-to nosi, tako prijazne in ljubeče izkušnje, kot boleče padce. Tudi pri biološki uri ne delajmo nič na silo. Poslušajmo sebe, drage moje. Prisluhnite lastni intuiciji, obenem pa upoštevajte racionalno razlago. In delajte na sebi. Osebnostna rast je lahko tudi v marsičem odgovor na zgornje dileme.
