Hujšanje z glavo

Težave z odvečno težo niso od včeraj, beležene so bile že iz zgodovinskih časov. A če je nekdaj večinoma še veljalo, da je bila prevelika telesna teža v glavnem posledica prevelikih vnosov hrane in tudi sicer nezdravega življenja oziroma zapletov, ki so se pogosto pojavili kot posledica tovrstnega življenja, je danes že precej drugače

Moderni čas prinaša nove izzive, probleme in pritiske, človek pa se nanje odziva in jih poskuša obvladovati, kolikor se to da. Tu seveda ni govora samo o zavesti in zavestnih reakcijah, dejanjih, ampak o mnogoterih podzavestnih, rekli bi lahko 'avtomatskih' reakcijah organizma, ki se brani, s tem pa prinaša nove vrste težav. Toda človekova miselnost, zlasti dojemanje tega resnega problema, se kaj bistveno ni spremenila. Tako se še danes neredko srečujemo z odklonilnim odnosom ljudi, ki odvečne kilograme premosorazmerno povezujejo z uživanjem preveč kalorij in s premalo telovadbe.

Zdravstvene organizacije so na srečo – soočene s širino problema, ki ga ni mogoče več obvladovati – že pred kakim desetletjem debelost (izraz, ki marsikje še danes velja za sramotnega in se mu vsi zelo radi izogibamo!) proglasila za bolezensko stanje, to pa pomeni, da se te težave dandanes vse več loteva medicina in ne samo fitnes klubi, trenerji in avtorji knjig o shujševalnih dietah. A ker mlini meljejo bolj počasi, ta sprememba še ne najde poti v zavest množic, zato ni nenavadno, da se vedno znova pojavljajo diete ali dietni pripomočki, ki obetajo čudeže in ki najdejo nove in nove privržence (ali pa "kandidate"), prepričane, da je prav to tisti koren-lečen, ki bo rešil njihovo največjo težavo. Seveda nobena od teh diet ne prinaša čudežev, toda upanje umira zadnje, pravijo, in zato iskalcem, snovalcem ter promotorjem novih metod še ne bo zmanjkalo trga.

OGLAS

V zadnjem času so se pojavili avtorji, ki zagovarjajo drugačen pristop k debelosti in ki ne zagovarjajo nujnega potenja v fitnes centrih, strogega odmerjanja koščkov kalorij in odpovedovanja "od tod do večnosti". Trend ni presenetljiv, saj se je v zadnjih dveh desetletjih pojavila množica primerov, ki izstopajo iz klišejev, v katere je človeštvo že tisočletja trpalo vse predebele posameznike, vse več pa je tudi primerov, ko so debeli ljudje pod stalnim medicinskim nadzorom ali pa se zavzeto in predano udeležujejo različnih terapij pod vodstvom strokovnjakov, pa rezultatov vseeno ni od nikjer. Poleg tega poznamo primere, ki s prstom kažejo na odzivanje organizma, ki se z debelostjo brani, pri čemer je razlogov za tako stanje veliko. Logično je, da se je ob vsem tem nujno morala spremeniti tudi doktrina obravnavanja tematike.

Leta 2008 se je na tržišču pojavila knjiga z enostavnim nazivom "Gabrielova metoda" in se sprva na angleško govorečih trgih, kmalu pa tudi v španskem in nemškem prevodu hitro spremenila v svetovno uspešnico. Za knjige, ki se lotevajo debelosti na ta ali oni način, to ni nič nenavadnega, saj gredo že po tradiciji dobro v prodajo, toda v tem primeru se je pojavilo še nekaj – ustna priporočila. Kmalu je prišlo tudi do poročil o uspehih in spremembah, ki jih je ta metoda prinesla pri posameznikih, in knjige – s tem pa tudi metode – se je prijel sloves, da je to nekaj drugačnega, "nekaj več".

Prva razlika od drugih knjig o hujšanju je ta, da v njej ne bomo našli nikakršnih receptov. Poleg tega ta knjiga ne zapoveduje ali pa opeva telovadbe zaradi zbijanja kilogramov, ampak jo samo umešča v sistem, ki ga je avtor Jon Gabriel, sicer Američan, živeč v Avstraliji, ustvaril v nekaj letih poglobljenega študija različnih znanstvenih disciplin. Njegov cilj ni bil 'računovodsko' spremljanje kalorij, pač pa se je pri svojih raziskavah in pisanju knjige osredotočil na neznane, ponotranjene vzgibe in odzive, povezane s presnovo in posledično spremembami v organizmu. Na kratko bi smeli reči, da hujšanje poteka v glavi in ne v telovadnici.

Tretja posebnost, ki jo velja poudariti posebej, je ta, da se je Gabrielova metoda, sprva zasnovana kot "drugačen boj s kilogrami" (avtor je svoje hujšanje pričel s spoštovanja vrednimi 187 kilogrami), sčasoma izkazala kot veliko več od tega. Ker gre za novi, bolj ponotranjeni pristop k sebi, so se pojavili posamezniki, ki so s pomočjo te metode pri sebi odkrili nove potenciale in možnosti ter dosegli uspehe tudi na drugih življenjskih področjih, na primer zdravstvenem ali poslovnem. Gre preprosto za to, da s pomočjo Gabrielove metode človek deluje drugače. In nenazadnje, ta metoda ne prinese rešitve 'od zunaj', ampak so spremembe vedno posledica lastnega dela, lastne zasluge. Ne torej čaj, pilula ali nadzor trenerja, poglobitev v vzroke, zakaj telo reagira in deluje tako, kot mi ne bi radi, prinese prave rezultate.

Neločljivi sestavni del Gabrielove metode je tudi vizualizacija, ki jo spodbujamo in ohranjamo s pomočjo ploščka, na katerem je posneto besedilo, ki nam ob večerih omogoča, da se namesto žvečenja nerešenih dnevnih preglavic posvetimo sebi, svojemu telesu in svoji osebnostni preobrazbi. Traja trideset minut, in tudi če ob poslušanju zaspimo, doseže svoj namen, podobno kot pri učenju tujih jezikov s to metodo.

Več na: www.gabrielova-metoda.si