Imunologija

OGLAS

Vsekakor obstajata dva aspekta. Vsaj dva. Eden je spodbujanje imunskega sistema z nečim kar se vbrizga v telo, da v telo, kot nekaj zunanjega. Drugo pa je, da se telo nauči, da to počne brez nekih zunanjih pripravkov.

Učinkovitost je zelo podobna, če je tisto, kar prihaja od zunaj podobno temu, kar prihaja od znotraj. A težava je v tem, da nas je toliko, toliko drugačnih, različnih.

Kljub vsemu napredku znanosti in tehnologije, obstaja nekaj, kar nas dela različne od kemije, kemikalij, spojin, organskih in ne organskih in to je naš lastni občutek zavedanja. Zavedamo se, da smo živi, zavedamo se, da obstajamo.

OGLAS

In tega pri »zdravilih«, ki prihajajo od zunaj ni.
Kajti če bi bilo, potem bi se ta zdravila zavedala, kaj in kako, koliko in v kakšni učinkovitosti.
Normalno. Človeštvo se vedno bolj obrača navzven, v vesolje, v učinkovitost, ekonomijo.
To je način preživetja.
In to tudi počnemo, ko se gre za ljudi, posameznike.
Drugače na gre, saj smo naučeni, da stvari popravljamo od zunaj.

Preprosto pogledamo, kaj ne deluje in to potem zamenjamo, nadomestimo. A pri človeku je ena druga težava. Ljudje se namreč, za razliko od strojev zavedamo. In niti ne vemo od kod in ne zakaj prihaja ta naš občutek, ko smo zavestni sami sebe.

Vse kar vemo, je to, da se zavedamo svojega lastnega obstoja, svojih lastnih misli, dejanj. Zavedamo pa se tudi dejanj drugih.

In to je dobra stvar. Dobra je v toliko, da vemo, da ko nam drugi nekaj servirajo, da če to resonira oz. je uglašeno z nami, z našim bitjem in telesom.

Sicer pa se tega zavedamo. Torej tega ne merimo. Ker če merimo, potem že iščemo nekaj s čimer bi opravičili našo potrebo po tem, kar prihaja od zunaj nas.

In to tudi počnemo, ko se gre za krepitev našega imunskega sistema.

Naš imunski sistem je nekaj, česar se zavedamo.

Eni bolj, drugi manj, a načeloma vsi vemo, ko se nekaj zgodi, s čimer ne moramo »shendlati«.

To je bodisi ogenj, bodisi vročina, hlad, ostrost. So pa tudi čustvena stanja, stanja misli. In tukaj se zgodba že začne malo zapletati.

Pri onem prvem, ognju, hladu itn., je naše zavedanje sicer prisotno, a še vedno najbolj odreagira naš celični, živčni sistem. Ko se pa gre za tiste bolj fine, mehke dimenzije našega bitja, no, potem pa gre celični del, telesni del, malo bolj v ozadje in je reakcija v zavestnem delu, v zavedanju.

In kje je težava?

Imunologija, nekaj kar prihaja od zunaj, je tesno prepleteno z zavedanjem. Če ne tistega, ki je to izdelal, pa sigurno je tudi s tem, pa je z našim lastnim zavedanjem nas samih. In naše lastno zavedanje nas samih nam pove, če je nekaj za nas dobro ali ni.

Sicer je res, da včasih zavračamo hrano, ker zgleda sveže, zeleno, suho in jo šele po prvem okusu sprejemamo kot nekaj kar je ali ni škodljivo za nas, vendar pa v generalnem vemo, če nam nekaj paše ali ne.

Težava se pojavi, ko ta svoj občutek za hrano, ali v tem primeru za imunološke stvari, ki prihajajo izven nas prepletemo z našim načinom razmišljanja o tem in pogledi, kako vidimo cel postopek izdelave zdravil, zdravilnih sredstev, tistega, ki jih izdeluje, naše spomine, kaj je šlo v preteklosti narobe in kaj je bilo ok. In takrat se naš lasten občutek za nas same, torej naš občutek za življenje preplete z vsem tem. In takrat preprosto ne vemo.

Nagibamo se v smer, kamor kaže ta konglomerat vsega tega, kar imamo v mislih, v telesu, v občutkih, v spominih, sebe pa poslušamo bolj malo, saj se ne moremo slišati.

In kaj, ko se ne slišimo?

Vsekakor je dobra pot očistiti se vsega tega, kar je pripeljalo do zmede v našem notranjem okolju. A težava včasih je, da živimo v okolju, ki nas neposredno spodbuja, da naj sledimo razne floskule, predstave, mnenja, spomine, misli.

Pa da ne boste mislili, da je s tem kaj narobe?
Ni, a težava je v tem, da to ni naše, drugič pa, to nismo mi, naš lasten občutek za nas same, temveč nekaj, kar je prepleteno in se predstavlja kot naš lasten občutek za nas same.
In to isto počnejo virusi.

Kako torej iz tega?

Ena najbolj odličnih poti je vsekakor krepiti si svoj občutek za sebe. In to tako, da daš stran vsa mnenja, čustva, pritiske, misli, spomine, občutek vseh drugih in čutiš sebe ter se odzivaš na to, saj te bo takšno ravnanje pripeljalo do pravega zdravila za tebe. Pa ne samo to, temveč te bo to zdravilo tudi naučilo uporabljati.

Ker pa živimo v času, ker je pač vse mogoče, še najbolj pa to, da se damo prepričati, da smo karkoli od tega, kar se pojavlja v mislih, pozitivno ali negativno, ali pa v čustvih, občutkih ipd., pa je potrebno raziskovati, kaj je tisto, kar nam krepi imunski sistem in pač to početi. In obtoževanje, izogibanja, rinjenje vsekakor to ni.

Če družba ne vidi, da nek del ljudi čuti ali zavrača neko zdravilo, ki se jim zdi nesprejemljivo, potem bi se morala ta ista družba najprej vprašati, kaj pa delamo narobe, da je veliki večini ljudi to zdravilo nesprejemljivo, in šele potem odreagirati, ne riniti z nesprejemljivim v tiste, ki tega nočejo sprejeti. Po drugi strani pa, bi bilo dobro premisliti ali obstaja način, in vsekakor obstaja, in bi pripeljal do istega rezultata kot trenutno »sprejemljiva« zdravila, in jim omogočiti, da bi prišli do zdravil, ki so za njih sprejemljiva.

V takih razmerah je težko biti pameten. Del družbe je v paniki, del družbe sili, in del družbe sili nazaj, saj smo naučeni, da mora akcija ustvariti proti reakcijo, da se potem to nekje uravnovesi, torej cepilci in anti cepilci, kljub temu, da je težava, da Newtonova fizika v družbi ne drži. Kar pa bi bilo dobro, pa je vsekakor to, da ne bi iskali umetnih pripravkov za reševanje situacij, ki ustvarjajo reakcije v sistemih, ki niso samo umetni.

Mogoče bi bila prava pot iskati način kako okrepiti imunski sistem z metodami, da niso samo umetne.