Razvoj človekovega uma že kar nekaj časa priteguje človekovo pozornost. Ta skrb je prepojila vsa obdobja življenja. Vzpostavljanje ravnovesja med starimi in novimi zmožnostmi neizogibno povzroča začasno zmedo. Prav takšna velika revolucija v zavesti človeštva se odvija sedaj in vpliva na vse vzgibe in delovanja; obstaja pa tudi ostro razpoznavna pospešitev v vseh procesih.
Precej namigov kaže na to, da je naslednja stopnja razvoja, ki se že poraja, razvoj intuicije; čeprav na splošno to lahko sprejmemo, pa obstaja precej napačnega razumevanja njenih natančnih potez v osebni izkušnji. Razumevanje intuicije še dodatno bega vztrajanje uma pri svoji lastni superiornosti.
Poskušajmo, zaradi teze, ki bo sledila, sprejeti to splošno definicijo intuicije: Njen vir je v kraljestvu združenosti, v katerem so preseženi ločitveni procesi uma. Njena objava je hitra in trenutna, ne toliko metodična, in se kaže v prebliskih razumevanja nečesa, kar prej ni bilo znano, in ki prihajajo iz notranjosti spoznavalca. Takšni prebliski predstavljajo za spoznavalca širjenje notranje zavesti.
Brez oblike
Tukaj moramo potegniti jasno razliko med delovanjem intuicije in jasnovidnostjo; kajti jasnovidnost vedno prinaša s seboj neko obliko – zvok, barvo, podobo. Intuicija pa, po drugi strani, prihaja iz sveta pojmov brez objektivne oblike. Dejstvo, da jo um pogosto hitro obleče v obliko, ali pa, da uporabi pojem v objektivnem okolju, je osnova precejšnje zmede, glede teh dveh zmožnosti. Ostaja nam na razpolago le to, da o obstoju intuicije sklepamo na podlagi njenih objavljanj, med katerimi je najbolj zanimiva ustvarjalnost.
Pomen ustvarjalnega delovanja vse bolj priteguje javni interes; in mnogi jasno razlikujejo med spretnostjo biti ustvarjalen in njenimi potrebami ter I.Q. Vse več je otrok “nove dobe” in prebujamo se za kvalitete, ki se jih prej nismo zavedali. Ni dvoma, da opogumljanje ustvarjalnosti pri otrocih lahko zelo vpliva na njihovo kasnejše življenje; in da njeno zatiranje ovira rast človekovih nadarjenosti, njegove intuicije in njegove komunikacije s soljudmi. Kajti ustvarjalnost se mora izraziti ne le v umetniškem prizadevanju – njenem najbolj očitnem izražanju – ampak mora prepojiti tudi celotno držo in ravnanje v življenju. Ustvarjalno mišljenje mora zaznamovati rastoče razlikovanje in poštenje do samega sebe. Obravnavajmo torej nekaj nujnih pogojev za resnično ustvarjalnost, ki smo jo opisali prej.
Domišljija
To je kvaliteta sprejemljivosti uma in čutov, ki so odprti za nove oblike in ideje. Večina umetnosti in tega, kar ima javnost za ustvarjalno, se ustavi na tem nivoju ter ne doseže drugih strogih pogojev intuicije. Dejansko lahko predstavlja le katarzo, ki dvigne le nižja področja potlačenih čustev, ali pa je le medijstvo, pri katerem so bile oblike vsiljene pasivnemu sprejemu s strani nekega zunanjega zastopnika. V resnični ustvarjalnosti ni destruktivnega elementa.
Tvornost
Delovanje, ki je posledica navdiha, ne sme biti le neškodljivo, ampak mora ponuditi tudi nekaj, kar je lepo, koristno, v pomoč, ali pa v navdih drugim. Nujna je težnja ustvarjalca, da bi razširil svoje predstave in dvignil svoje cilje kot tudi razumevanje ter povečal spretnosti. Precej mladoletniškega prestopništva je posledica pomanjkanja teh teženj in ciljev ter tvornega izražanja ustvarjalne energije. Vsak človek mora zasnovati svoje lastne cilje, vendar ne smemo zmanjševati pomena opogumljanja, spodbude in vere v njihovo uresničitev pri mladih ljudeh.
Izvirnost
Ta vidik je najvišja oblika individualnosti. Delo mora utelešati zasnovo in obliko, ki sta edinstveni ustvarjalcu, čeprav ni nujno, da se razlikujeta od del drugih. Pod soncem verjetno ni nič novega, a kljub temu ustvarjalnost vključuje življenjsko kvaliteto osebne izkušnje, ki izključuje ideje iz druge roke; ne more prispeti od drugega. To ne izniči vpliva tistih resnic, ki so jih izrazili veliki učitelji sveta ali genialnost drugih, ampak govori o močnem osebnem vpogledu v te resnice kot o edinstveni izkušnji in se neizogibno pridruži vsem drugim izrazom resnice.
Interes za poznavanje polja delovanja
Le redko dobimo navdih o tistih stvareh, o katerih ne vemo nič, kajti četudi se preblisk intuicije pojavi v zvezi s tem, kar se zdi nekaj skrivnostnega, pa skrbna raziskava običajno pokaže, da je to nek “star prijatelj”. Morda je najbližja pot do dvora navdiha vlaganje velikega zanimanja in navdušenja v neko vprašanje. Sprejemanje idej na pamet je vkoreninjeno v preteklosti (spominu), medtem ko intuicija vedno razkriva prihodnost. Javno sprejemanje idej večinoma temelji na preteklosti, zaradi česar se inovatorji srečujejo s splošnim odporom. Ta teža konformizma nas preganja, skozi celo življenje in otroke le redko opogumljajo, da bi se ji uprli.
Proizvajanje
Če človek, ki je prejel preblisk navdiha, le tega ne izrazi v neki obliki in ga ne posreduje drugim, potem to ni ustvarjanje. Vsi poznamo ljudi, katerih veličastne “vizije” nekega umetniškega dela ali služenja človeštvu nikoli ne zaživijo, ker ti ljudje čakajo na “pravi” trenutek, na pomoč, denar ali razumevanje. Poleg domišljije potrebujemo tudi velik napor, da bi presegli naravno inertnost gostejših teles proti spremembi, ki edini omogoča prenos neke ideje v obliko.
Komunikacija
Vizija mora težiti k ustvarjanju in prinašati občutek za komunikacijo. Čeprav vseh del ni mogoče predati vsem ljudem in čeprav največja vsebujejo neko prvino nedosegljive skrivnosti, pa morajo vzbuditi nek odziv in prebuditi v drugih neko višjo pozornost.
Izpopolnjevanje spretnosti
To je naporen proces, ki mnoge odvrača od ustvarjalnega napora, vendar če se vtre v um, da sta proces snovanja in trud, da bi to tudi izrazili, najbolj pomembna činitelja, potem bodo potrebne spretnosti in razlikovanje rastle z vsakim opravljenim delom. V tekmovalnem svetu, ki ga uokvirja um, prepogosto presojamo le rezultate. Večina velikih ustvarjalcev je precej več svojih naporov zavrgla kot pa jih prikazala očem javnosti, tako da to ustvarjalcu ne sme vzeti poguma. Po drugi strani pa je svet poln spretnih tehnikov, ki lahko kažejo le malo ustvarjalnosti, tako da so njihova dela omejena predvsem na “potrebe javnosti” – na to, kar bodo ljudje kupili.
Poštenost
Ta je bistvena, ne le za zaznavanje resnice, iz katere mora izhajati ustvarjalnost, ampak tudi za nenehno vrednotenje rezultatov in za stalno izpopolnjevanje zaznave in produkcije. Poštenost je temelj za “videnje”, kajti brez te je človek slep. Človek je ujet v oklep vnaprej zasnovanih predstav in v strahove pred neznanim. Spretnost resničnega umetnika, da gleda – ne da bi trenil – v celotno življenje, in ne le v tisti del, ki je zanj prijeten, in da razloči notranje odnose v manifestaciji, tako da vidi vsak del in njegov relativen položaj in pomen v načrtu celote, je bistvena. Kajti ta enotnost mora predstavljati osnovo njegovega navdiha in resnico, s katero predaja svoje darove ali preverja druge. Ta zaznava celote je znamenje kakovosti intuicije – celote, ki je ni mogoče spoznati preko njenih posameznih delov, ampak jo občutiti le v njeni celovitosti, pri čemer njeni posamezni deli tvorijo le njene naravne odnosne spremljevalce.
Čeprav večina med nami ne bo nikoli le v enem samem življenju dosegla arhetipskih višin in popolnosti Beethovna, Einsteina, Praksitela ali Platona, Michelangela ali Debussyja ali Newtona, pa moramo vsaj začeti, vsak na sebi lasten način. Njihova ustvarjalnost nas navdihuje s svojo resnico in lepoto ter nam obljublja uspeh ob našem vlaganju vere v spoznavanje neznanega.
Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, marec 1990. Izvleček iz For the Love of life, November 1983, Tucson, Arizona, U.S.A.
Avtor: Jean Gullo, Prevod: Anton Rozman,
http://www.teozofija.info/
