Duhovna zavest je nekaj popolnoma drugega kot zavest, ki verjame v duha. Ne morete biti duhoven in zraven biti musliman, hindujec, krščan ali budist. Opazujte, kaj se v resnici dogaja znotraj vas in kaj okoli vas v kulturi tekmovalnega duha, v kateri živite, v kulturi čaščenja moči, položaja, prevlade, imena, uspeha in vsega mogočega. Ozrite se na celostno polje, ki mu pravite življenje, kjer so v vseh oblikah odnosov nasprotja, ki pogojujejo nasprotnosti, sovraštvo, brutalnost in brezkončne vojne. Mi smo, vsak od nas, odgovorni za vsako vojno zaradi agresivnosti svojih lastnih življenj, zaradi nacionalizmov, svoje sebičnosti, svojih bogov in predsodkov, svojih idealov; zaradi vsega, kar nas razdvaja.

Če se navadiš na zmedo, pomeni da je tvoja zavest postala topa, omejena. Prav tako je, če se navadiš na lepoto okrog sebe in je ne opaziš več. Postaneš brezbrižen, trd, neobčutljiv in zavest postaja bolj in bolj omejena. Če se ne moremo navaditi, poskušamo pobegniti, zatečemo se v droge, priključimo se kaki politični skupini, hodimo na nogometne tekme, v templje ali v cerkve, zgubimo se v pisanju ali v kakšni zabavi. In ker smo iznašli celo mrežo različnih načinov bežanja pred dejanskim, smo ujeti v navado bežanja.

Toda v trenutku, ko posvetimo popolno pozornost svoji pogojenosti, se popolnoma osvobodimo preteklosti. Odpade sama, naravno, brez vsake muke. Le takrat, ko ste popolnoma zavestni celotnega polja zavesti, ni trenja. Ko opazujemo z vso pozornostjo, z vsem bitjem, z vsem kar imamo: z očmi, z ušesi, z vsemi čutili; ko smo pozorni ob popolni samopozabi, potem ni več prostora za strah, za nasprotja.

Kar lahko odpre vrata, ni vaša želja ali volja. Nimate možnosti povabiti zunanje. Vse kar lahko storite, je, da vzdržujete red v sobi. Potem, če boste imeli srečo, se bo odprlo okno in svež veter bo privel v sobo. Ali pa tudi ne, odvisno od vaše zavesti; in stanje vaše zavesti lahko spoznate le vi sami tako, da jo opazujete in je nikoli ne poskušate oblikovati, nikoli ne zavzamete stališča, nikoli ne nasprotujete, se nikoli ne strinjate, je nikoli ne vodite ali obdolžujete – kar pomeni »opazovati brez izbire«. In ta zavestnost, kjer ni več izbire in ne sodbe, bo mogoče odprla vata in spoznali boste, da obstaja dimenzija, kjer ni več ne nasprotij in ne časa.

OGLAS

Čutim, da lahko globoko vplivamo na ta svet, če mi sami nismo nasilni, če v resnici vsak dan živimo mirno življenje; življenje, ki ni tekmovalno, ambiciozno, zavistno; življenje, ki ne ustvarja sovraštva, kajti majhni ognji lahko postanejo požar.

Užitek

Užitek prinaša bolečino, frustracije, žalost in strah; in strah pogojuje nasilje. Izkušnji, ki nam je prinesla veselje za trenutek, misli dajejo trajnost. Misli izkušnjo spremenijo v željo po ponovitvi, v užitek. Enako je s spolnimi željami in z vsako drugo željo. Z željami ni nič narobe. Odzvati se je popolnoma naravno. Toda, če stopi potem vmes misel in prežveči veselje, se veselje spremeni v užitek.

Samo zavest, ki ni pohabljena s preteklostjo, ima pravo svobodo. Ne obstaja ničesar takega, kot je svoboda misli. To je popolna neumnost. Misel ni nikoli nova, ker je misel odziv spomina, izkušenj, znanja. O veselju ne moremo premišljevati. Veselje je trenutna stvar in razmišljanje o njem ga spremeni v užitek.

Živeti v sedanjosti pomeni trenutno občutenje lepote in veselja, ne da bi v tej lepoti iskali užitek.

Strah

In kaj je vzrok nasilju? Strah! Ker pa je spomin vzrok strahu, potem strahu sploh ni. Pred dvema letoma ste bili bolni. Spomin na bolečino, na bolezen ostane. Spomin dejstvuje in pravi: »Pazi, da ne boš spet zbolel!« Spomin torej s svojimi asociacijami ustvarja strah, vendar v resnici to ni strah, saj ste v tem trenutku popolnoma zdravi. Misel je vedno stara, ker je odziv na spomin in spomini so vedno stari. Če ste soočeni z nečem trenutno, potem ni strahu. Šele ko vstopi spomin – misli, nastane strah.

Živeti z živo stvarjo, kot je strah, zahteva nenavadno občutljivo zaznavo in srce – zavest, kjer ni zaključkov in zato lahko spremlja vsak premik strahu. Takrat vidite, da ste del strahu, da niste oddvojeni od njega, da »ste strah«, in potem ne morete več nič storiti, ker strahu ni več.

Nasilje

Če se imenujete Indijec ali musliman, kristjan ali Evropejec ali kakorkoli drugače, ste nasilni. Ali veste zakaj je to nasilno? Ker se od-dvojite od drugih človeških bitij. Če se izdvojite zaradi prepričanja, nacionalnosti, tradicije, pogojujete nasilje. Človek, ki hoče razumeti nasilje, torej ne pripada nobeni državi, nobeni religiji, nobeni stranki ali delnemu sistemu. Zanima ga popolno razumevanje človeštva. Če hočemo spoznati dejstvo nasilja, mu moramo posvetiti vso pozornost, vso energijo. Ta pozornost in energija sta preusmerjena, ko si zgradimo ideal, izmišljen svet.

Če vam gori hiša, ni časa. Hiša gori kot rezultat nasilja po celem svetu in v nas samih in vi pravite: »Naj razmislim, katera ideologija je najboljša, da bi pogasil ogenj!« Ali se, kadar gori hiša, prepirate zaradi barve las človeka, ki je prinesel vodo?

Skromnost pomeni biti popolnoma neodvisen od družbe, čeprav ima nekdo nekaj več obleke in nekaj več obrokov. Skromnost postane čudovito lepa stvar, ko se zavest osvobodi pogojenj družbe.

Nasprotja obstajajo, kadar obstaja primerjava, ne le z nekom ali z nečem, pač pa tudi s tem, kar ste bili včeraj in zato obstaja tudi nasprotje – razdvojenost med »kar je« in »kar je bilo«. »Kar je« obstaja le tedaj, ko ni primerjave z včeraj, s predstavo. Sprejeti to »kar je«, sprejeti obstoječe in živeti s tem, pomeni živeti v miru. Ideal ustvarja nasprotje in če sprejmete, kar je resnično, ne potrebujete nasprotnega. Poskušati biti nekdo drug, postati ideal, je eden glavnih vzrokov nasprotij, zmede in borb.

Svoboda

Svoboda ni osvoboditev od nečesa, svoboda je stanje zavesti, čutenje svobode – svobode dvoma in vseh vprašanj in zato tako ostra, aktivna in odločna, da pomete z vso odvisnostjo, suženjstvom, prilagoditvijo in sprejemljivostjo. Takšna svoboda pomeni biti popolnoma samoten.

Če rečete »Svoboden sem!«, potem niste svobodni. To je kot bi človek rekel: »Srečen sem!« V trenutku, ko to reče, že »živi« v spominu na nekaj, kar je »bilo«, v preteklosti. Svoboda obstaja onkraj polja razuma, onkraj polja misli.

Čas in misli

Vse merljivo je v mejah misli in sposobno ustvariti iluzijo. Človeku življenje meri in določa čas. Izmislil si je prihodnost kot najboljši vzorec bega. Toda sprememba se lahko zgodi le v tem trenutku. Čas je gibanje, ki ga je človek razdelil na preteklost, sedanjost in prihodnost in dokler ga razdvaja, bo vedno živel v nasprotovanju, borbi, vojni. Problemi obstajajo le v času, to je, ko srečamo problem necelostno. Čas je interval med idejo in akcijo. Ideja je očitna samozaščita, kajti ideja nam daje namišljen občutek varnosti. Akcija je vedno trenutna. Akcija ni ne v preteklosti ne v prihodnosti. Akcija je vedno v sedanjosti, toda akcija je ne-varna, tako negotova, da se raje navadimo na idejo, ki je »upanje po določeni varnosti«. Obstajajo ideja, interval in akcija; in ta interval je celotno polje časa. Ta interval so misli. Čas je interval – prostor – vrzel med opazovalcem in opazovanim. V polju misli ne obstaja nič trajnega.

Živimo v sedanjosti, ker pa nas je strah živeti v sedanjosti, nam je preteklost skozi ideje postala tako pomembna. Res je nenavadno opazovati delovanje našega lastnega mišljenja; le opazovati proces svojega razmišljanja – kako mislimo in iz kje odzivi, ki jih imenujemo mišljenje, izvirajo. Očitno iz spomina. Misel je izvor dvojnosti v vseh naših odnosih. Dokler obstaja časovni interval med opazovalcem in opazovanim, ta interval ustvarja trenje in zato izgubljamo energijo.

Ne morete živeti, če psihološko ne umirate vsak trenutek. To ni razumarski paradoks. Živeti celostno, kot bi bil vsak dan nova lepota, pomeni umreti za vse v preteklosti, saj drugače živite pogojeno življenje in pogojena zavest ne more nikoli zaznati, kaj je to ljubezen in kaj je to svoboda. Človek, ki živi brez nasprotij, se ne boji smrti, kajti ljubiti pomeni umirati.

Da v resnici zvemo, kaj se zgodi po smrti, moramo umreti. To ni šala. Umreti morate, ne fizično, temveč psihološko, notranje umreti, umreti za stvari, ki jih častite in za stvari, ki vas žalostijo. Smrt je prenova, mutacija, v kateri misli ne sodelujejo, ker so stare. Kadar nekaj umira, se rojeva nekaj popolnoma novega. Odpustitev znanega je smrt in začetek življenja.

Varnost

Svoboden je človek, ko spozna, da notranje, psihološko ni nobene varnosti. Zahteva po varnosti v odnosu neizbežno vodi v žalost in strah. Vsako iskanje varnosti je povabilo nevarnosti.

Pravite, da ljubite svojo ženo. V to ljubezen se vpleta seksualni užitek, užitek imeti nekoga v hiši, ki pazi na vaše otroke in ki vam kuha. Odvisni ste od nje. Daje vam svoje telo, svojo čutnost, vzpodbudo, določen občutek varnosti in blagostanja. Potem pa vam obrne hrbet. Naveliča se vas ali gre z nekom drugim in vaše celotno čustveno ravnotežje je porušeno. Ta motnja, ki je ne marate, se imenuje ljubosumje. V njej je bolečina, zmeda, sovraštvo in nasilje. Kar torej v resnici pravite, je: »Dokler pripadaš meni, te ljubim, toda v trenutku, ko me ne maraš več, te pričnem sovražiti. Dokler se nate lahko zanesem, da izpolnjuješ moje zahteve, seksualne in druge, te ljubim, toda v trenutku, ko preneha dobava tistega, kar hočem, te ne maram več!« Med vama je torej nasprotje, razdvojenost in če se čutiš oddvojen od drugega, potem ni ljubezni.

Ljubezen

V žalost odeta zavest nikdar ne bo zaznala ljubezni. Čutnost in čustvenost nimata nobene zveze z ljubeznijo. Ljubezen nima nič skupnega z užitkom in željo. Ljubezen ni produkt misli, ki so preteklost. Misel torej ne more nikoli vzgojiti ljubezen. Ljubezen ni ograjena in ujeta v ljubosumje, kajti ljubosumje je misel. Ljubezen je vedno aktivna sedanjost. Ne obstaja »ljubil bom« ali »ljubil sem«. Če spoznate ljubezen, potem ne sledite nikomur. Ljubezen ne uboga, v ljubezni ni poveličevanja ali zaničevanja.

Ko popolnoma pozabiš na sebe zaradi ljubezni, zaznavaš le ljubljeno, »postaneš ljubljeni« in »tebe« ni več, primerjave ni več. V dolžnosti ni ljubezni. Vzorec dolžnosti, v katerega se je človek ujel, ga je uničila. Dokler govoriš, da delaš nekaj iz dolžnosti, ne ljubiš tega, kar delaš. Kjer je ljubezen, ni dolžnosti in ne odgovornosti.

Če bi starši ljubili svoje otroke, ne bi bilo nobene vojne.

Kadar izgubite nekoga, ki ste ga ljubili, pretakate solze. Če ste jokali iz samopomilovanja, vaše solze nimajo pomena, ker ste zaskrbljeni zase. Če jočete, ker ste oropani nekoga, v katerega ste vložili veliko čustev, potem to niso bila prava čustva.

Žalost je umetna, ustvarjajo jo misli. Žalost je posledica časa.

Na tem svetu ni ljubezni, ker užitek in želja igrata največjo vlogo v našem življenju, vendar brez ljubezni naš vsakdan nima nobenega smisla.

Človek, ki ne ve, kaj je pozornost, ne bo nikoli spoznal ljubezni, kajti ljubezen se lahko rodi le iz popolne samopozabe. Srečati ljubezen brez iskanja, kar pomeni brez napora in zbiranja izkušenj; srečati jo v trenutku nezavedanja »sebe«, je edini možni način, da jo spoznaš. Takšna ljubezen ne pozna časa. Takšna ljubezen je osebna in brezosebna, ljubezen do posameznika in ljubezen do vseh, nedeljiva.

Pozornost

Poskusite in videli boste, kaj se zgodi, ko opazujete drevo s celim svojim bitjem, s celotno vašo energijo. Videli boste, da v tej popolni pozornosti opazovalec izgine. Obstaja le še pozornost. Le kadar ni pozornosti, obstaja opazovalec in opazovani. Le zavest, ki opazuje drevo ob popolni samopozabi, zaznava lepoto; in takrat, ko zaznavamo stvarnost – resničnost, smo v stanju ljubezni.

Popolna pozornost problemu je energija, ki problem razreši, odpusti. Če posvetite problemu vašo popolno pozornost, vaše celostno bitje, potem ni več opazovalca, ni več »vas«. Obstaja le še stanje pozornosti, ki je popolna energija in ta popolna energija je najvišja oblika modrosti. To stanje zavesti je popolna tihota in ta tihota, ta mirnost se pojavi, ko je pozornost celostna. To, kar se dogaja v takem stanju zavesti, se ne da prestaviti v besede, ker to, kar je povedano z besedo, ni resnično. Kar se dogaja v takem stanju zavesti, lahko izkusite le sami.

Opazovalec in Opazovano

V popolni pozornosti vse predstave izginejo in opazovalec je tisti, ki je opazovan. Ko opazovalec spozna, da je stvar, proti kateri dejstvuje, v resnici on sam, potem ni več nasprotja med njim in predstavo, saj je on sam ta predstava. Ni oddvojen od nje, od »sebe«. Ko je bil oddvojen od predstave, je naredil ali poskušal kaj ukrepati glede tega. Ko pa spregleda, da je ta predstava on sam, potem ne obstaja več »Imam rad!« in ne »Ne maram!« in nasprotja ni več, razdvojenosti ni več. Kaj bi opazovalec lahko storil? Če je nekaj »ti«, kaj lahko storiš? Ne moreš se temu upreti, zbežati, niti sprejeti. Preprosto obstaja.

Potem ugotoviš, da obstaja zavestnost, ki je neznansko živa. Ni vezana na nobeno središče, na nobeno predstavo. Iz intenzivnosti te zavestnosti se rodi drugačna kvaliteta pozornosti in zato zaznava, kajti zaznava je ta pozornost, postane nenavadno občutljiva in nenavadno dojemljiva.

Resnica

Neomejenost in tihota sta nujno potrebna, kajti le kadar je zavest samotna, neobremenjena, nenaučena, neokovana v različne izkušnje, lahko pride do nečesa povsem novega. Živeča zavest je tihotna zavest. Živeča zavest nima središča, zato ni omejena s prostorom in časom. Takšna zavest nima meja in zato je edina resnica in resničnost.

Če razum razmišlja o resničnosti, potem to ni več resničnost. Ne moremo prepoznati nove izkušnje. To je nemogoče. Prepoznamo lahko le nekaj, kar smo že poznali, in če torej rečemo, da smo doživeli novo izkušnjo, ta sploh ni bila nova.

Vsaka trditev vsebuje svoje nasprotje in napor, da bi ga premagali, okrepi prav to, proti čemur dejstvujemo.

Meditacija

Ali je mogoče v tem svetu živeti brez iskanja »nekaj več«, brez te večne primerjave? Seveda je. Toda vsak mora to spoznati sam in poglabljanje v to celotno vprašanje je meditacija.

Sledenje sistemu nas poneumlja. Lahko vzamete palico z vrta in ji nosite vsak dan rožo. Toda čez mesec dni boste to palico častili in ne prinesti rožo bo postalo greh.

Meditirati pomeni biti zavesten vsake misli in vsakega občutka in nikoli reči: »To je prav! To je narobe!« – le opazovati misli in se z njimi gibati. Meditacija zahteva osupljivo budno zavest. Meditacija je spoznavanje celosti življenja, v katerem ni več nobene oblike razdvajanja. Meditacija je ena največjih umetnosti v življenju, mogoče največja, in nihče se je od nikogar ne more naučiti. To je njena lepota. Ne obstaja nobena tehnika in zato nobena avtoriteta.

V dojetju meditacije je seme ljubezni.

Stanje zavesti, ki ni več zmožna prizadevanja, je stanje prave duhovne zavesti in v tem stanju zavesti se lahko dotaknemo neznanosti, ki jo imenujemo resnica ali resničnost ali sreča ali Bog ali lepota ali ljubezen.

Jiddu Krishnamurti : Svoboda je onkraj znanega (povzetek)