Je kar naporna reč. Socialno fobijo poimenujemo lahko tudi kot socialno anksioznost, tesnobnost. Čustveno smo vznemirjeni, v prsih nas grabi tesnoba in to predvsem, ko smo v družbi drugih ljudi, zlasti neznanih. Skrbni nas naša socialna podoba. Nočemo javno nastopati in na splošno se izogibamo ljudem.

Ena od strank mi je dovolila, da nekaj njegovih značilnosti tudi opišem, saj je sedaj, ko je že na dobri poti izgube tesnobe ob druženju z drugimi ljudmi prepričan, da je še mnogo ljudi, ki preživljajo socialno fobijo, pa niti ne vedo, da se jim dogaja tovrstna tesnobnost, zadrgnjenost. Sam je padel v socialno izoliranost, kot se je nekaj let nazaj napačno določil oziroma v nasprotju s tem, kot je bil vzgojen in kakor se je od njega pričakovalo. Od hude notranje stiske in izjemno močnega občutka krivde se je začel zapirati v sebe in se je v nekaj tednih v celoti izoliral do drugih ljudi. Ni dvigoval telefona in se nekaj mesecev ni nikomur javil, kot da se je udrl v zemljo. Ni želel k zdravniku, ker, kot je povedal, je vedel, da bo dobil kakšna pomirjevala in antidepresive. Sam ne želi biti odvisen od tablet in se ni mogel prisiliti iti med druge ljudi, pa magari v čakalnici v kateri od ambulant.
Eno leto strpnega in kontinuiranega procesa svetovanja je potreboval, da sedaj deluje na približno sedemdesetih odstotkih svojih poprejšnjih socialnih funkcij. To je sam dejal. Bila sem vesela njegovega napredka. Ne zmore še iti med večjo gručo ljudi v centru mesta, lahko pa se že sprehaja po obmestnih poteh. Vsak korak je pomemben.

Na splošno ljudje, ki jih preveva socialna fobija občutijo hromeč strah pri stikih z drugimi ljudmi. Celo če zgolj pomislijo na to, da bi se morali družiti s kom drugim, jih že to pahne v neznosen strah in odpor. Kot da bi bili ujeti v lastnem telesu, ki ne zmore človeške interakcije. Seveda se počutijo tudi same, a vseeno je odpor do socialnih stikov tako močan, da premaga občutek osamljenosti. V skrajnih primerih lahko oseba s socialno fobijo doživi celo panični napad.

OGLAS

Kako pomagati?

Laično prvo pomislimo, da človek vseeno malce pretirava s svojim odporom do drugih ljudi in do vstopanja v odnose in da bi to lahko premagal, če bi si to le dovolj želel. A na žalost temu ni tako. Ko vas prevzame preprežemajoč strah in tesnoba, se racionalna zaznava izklopi. Ne delujete več tako, kot ste mnoga leta do sedaj, ko ste se normalno družili, ljubili partnerje ali partnerke, ko ste bili uspešni v službi ali pri hobijih. Ne, vse to se podre. Ker tudi v službo med druge ljudi ne zmorete iti, če ste v težjem obdobju socialne fobije. Saj vi veste, da bi morali iti med ljudi in da vam nihče ne bo storil nič žalega ali vas obsojal ali sodil, pa vseeno je neki notranji glas močnejši. In ta glas vam kriči v notranjosti vašega bitja, da si ne zaslužite drugih ljudi ali pa da vsi vejo, kakšno slabo stvar si storil. Seveda se vse to dogaja znotraj vas samih, pa vseeno imate občutek, da vsi vedo, da niste na primer dober človek, ker ste nekaj storili, kar vam ni v čast. No, to je zgolj eden od sprožilcev socialne fobije.

Seveda je socialna fobija povezana tudi s slabo samopodobo, na sebe gledamo zaničevalno, lahko pa smo tudi preveč občutljivi na kritike, obenem pa nismo vešči socialnih veščin. Obenem smo lahko kdaj bili vpleteni v slabe socialne izkušnje, ki še dodatno otežijo integracijo osebnostnih potreb. Kajti, človek je socialno bitje in lahko preživi zgolj v interakciji z drugimi ljudmi.

Če imate opisane simptome in sumite, da ste žrtev socialne fobije, prosim, poiščite ustrezno strokovno pomoč. Lažje vam bo. In ljudem, ki vas imajo radi tudi.