OGLAS

Menim, da imajo vsi ljudje, ne glede na izobrazbo, ne glede na starost, ne glede na značaj, v sebi zmožnost, da stopijo v neposreden in otipljiv stik z resnico. Včasih mora le vsakega med vami nekdo, ki je imel nekaj več časa za raziskovanje, spomniti na to, kar nosite v sebi.

Današnja tema govori o možnostih, ki jih ima človek v življenju. To je zelo zelo staro vprašanje, kajti človek se je nedvomno že od samega začetka svojega obstoja spraševal: “Kakšne možnosti imam v življenju?” Načeloma so ljudje v različnih časih zagovarjali tri možnosti ali tri alternative.

Tri možnosti

Ena možnost je, da je vse že popolnoma določeno. To bi pomenilo, da je Bog, Kozmična inteligenca ali kakor koli to želimo imenovati, že vse vnaprej tako dobro določil, da ne moremo spremeniti niti delčka dogajanja v univerzumu. In da – kadar mislimo, da nekaj delamo po lastni volji – v resnici to ni tako, temveč nas k temu ženejo, silijo le nevidne in magične sile okoli nas, ki nas na svoj način nepovratno vodijo tja, kamor moramo priti, proti izpolnitvi usode. To bi bila ena možnost – in kot vidimo, bi ta bila precej skrajna.

OGLAS

Drugi pogled je čisto nasproten. V skladu z njim namreč ni niti zgodovinske, niti življenjske, niti kozmične vnaprejšnje določenosti. Ta pogled pravi, da se nič ne dogaja vzročno, temveč le naključno, da smo danes tukaj, vendar bi lahko bili tudi kje drugje. To pomeni, da vse kar se nam je zgodilo v življenju, ni bilo posledica nujnosti, temveč se nam je preprosto zgodilo to, čeprav bi se nam lahko tudi kaj drugega. Če smo na primer gojili prijateljstvo ali ljubezen ali smo se z nečim borili, če smo bili z nekom sprti – vse to bi se lahko zgodilo tudi z nekom drugim. Da smo na neki način mi tisti, ki izbiramo čisto vse, kar se nam dogaja, da smo odgovorni – vendar popolnoma, skoraj kantovsko kategorično – za čisto vse, kar se nam dogaja. Da smo popolni gospodarji svoje usode. Kot vidimo, je tudi ta pogled preveč skrajen.

Če povzamemo obe omenjeni možnosti, pri prvi velja stališče, da človeka povsem pogojuje usoda in da z nobenim dejanjem ne more spremeniti niti svojega delovanja, niti delovanja drugih, niti delovanja narave. To je prvi pogled. Vendar je z osnovnega filozofskega stališča razmeroma pomanjkljivo, kajti če je vse že vnaprej določeno, če za nič nismo odgovorni – zakaj potem obstaja bolečina? Bolečina je opozorilo, bolečina nas na različnih ravneh zavesti opozarja, kadar nekaj ni dobro. Bolečina me opozarja, kadar se mi pokvari zob, kadar mi nekdo stopi na nogo, kadar me nekdo izda.

Bolečina je nosilka zavesti, opozorilo, da se je treba vrniti na pot, ki je bila prej začrtana ali ne.

Prvemu stališču bi torej v osnovi nasprotoval obstoj bolečine. Kajti če bi živeli v Univerzumu, v katerem bi bilo vse že vnaprej popolnoma in do najmanjše potankosti načrtovano – kakšen smisel bi imela bolečina? Nobenega. Bila bi le nekakšno nesmiselno trpljenje, ki bi nas navajalo k prepričanju, da je Bog nor, da je Bog klovn, sadist, ki se smeji nam in našemu trpljenju, rekoč: “Kako lepo, kako trpijo!” To ne spada v naše pojmovanje Boga, kajti sadizem je le protinaravno stanje nekaterih ljudi, tistih, ki jih niti ne moremo imenovati ljudje.

Drugi pogled, to je prepričanje, da lahko spremenimo vse okoli nas, ima prav tako pomanjkljivosti. Ali si na primer vsi želimo umreti? Mislim, da ne. Mislim, da si številni ljudje ne želijo umreti. Marsikdo si ne želi postarati ali zboleti, pa se to vseeno dogaja. Če bi lahko z lastno voljo – naj bo to neposredno ali posredno – povsem spremenili naravo, verjetno marsikdo ne bi umrl, marsikdo se ne bi postaral in bi bil navsezadnje drugačen, kot je danes. Vendar je v tem trenutku resnice, tukaj in zdaj očitno, da so stvari, ki jih ne moremo spremeniti, in okoliščine, na katere ne moremo vplivati. Vidimo, da sta omenjeni skrajni stališči pomanjkljivi že v samem izhodišču, tudi če zanemarimo številne druge “za” in “proti”, ki bi jih lahko našli. Toda v osnovi pri obeh naletimo na velike težave.

Obstaja še tretje stališče, in sicer da je vse v osnovnih potezah pogojeno, vendar imamo kljub temu določeno svobodo. To so zastopale najstarejše filozofske šole na vzhodu in v sanskrtu poimenovale viveka, pa tudi na zahodu, kjer so to poimenovale svobodna volja. To pomeni, da smo lahko svobodni, vendar znotraj okvirov, ki jih postavljata Bog ali narava v različnih zgodovinskih trenutkih in delih sveta.

Če na primer letim z letalom 10.000 metrov visoko, imam svobodo, da grem na stranišče, da naročim pijačo z mehurčki ali kozarec vina, da berem knjigo, ne morem pa odpreti okenca in iz letala izstopiti. Seveda to lahko storim, toda tako bom ubil sebe in vse druge, kar ne bi imelo nobenega smisla. Lahko si na primer odstrižem nohte, ne morem pa si odstriči peres, ker jih nimam. In prav tukaj je težava. Moj filozofski problem je prav ta, da si ne morem odstriči tega, česar nimam – odstrižem si lahko le to, kar imam. To pomeni, da lahko omogočim rast samo tistemu, kar vidim, kar čutim, kar zaznavam. To tretje, filozofsko stališče je zanimivo.

Četrta možnost

Vendar trenutno obstaja še četrti pogled, ki ni filozofski, temveč človeški, in je posledica brezupa, ki vlada času, v katerem živimo. Vsi vemo, da je zahod v krizi in nobena novost ni, da je kriza prispela tudi v Španijo ter izzvala razmišljanja, kot so – “zakaj bi sploh morali izbirati” ali pa “pustimo stvari takšne, kot so, in raje ne izberimo ničesar”. Vendar ne znotraj vnaprejšnje določenosti, kajti v skladu s tem stališčem ni vse že vnaprej določeno, dokončno in popolnoma urejeno. V skladu z njim pravzaprav ni nič dokončnega niti popolnoma urejenega. Ni Boga, ni sveta, ni duše, ni ničesar. Je le to, kar lahko otipam in vidim. In zakaj bi se mučil z izbiro, saj to je že zastarelo. Izbirajo ljudje, ki imajo etične ali estetske težnje, toda jaz nimam takih teženj, sem svoboden človek. Zakaj bi izbral? Ne bom izbral ničesar. Delal bom, kar si želim.

To stališče ni preveč filozofsko. Kajti nihče zares ne dela tega, kar si želi. Čeprav se včasih zdi, da je nekdo tako svoboden, in pravi, da dela to, kar si želi – na primer mladostnik si pobarva lase v modro ali zeleno – to ni svoboda, temveč samo odgovor na lastne nagone. To pomeni, da morda nima zunanjih gospodarjev, ima pa notranje gospodarje, animalne gospodarje, ki ga ženejo k temu, da si lase pobarava tako ali drugače, ki ga ženejo k temu, da si srček iz blaga prišije na del hlač, ki ni preveč vreden omembe, ali h kakšnemu drugemu nenavadnemu ravnanju. To ni proces svobode, temveč proces implozije, notranjega sesuvanja, pri katerem se naposled dotaknemo dna – in ko se dotaknemo dna, pridemo do nagonov. Ko pa se sprožijo nagoni in animalni vzgibi, so ti v vsakem med nami izjemno močni.

Primer Sidarte

Nedavno, na našem ciklusu predavanj iz teološke fenomenologije, sem se z učenci pogovarjal o enem od kitajskih “evangelijev”, v katerih je zbrano Budovo učenje. Govorili smo o znamenitem primeru Sidarte Gotame, princa iz Kapilavastuja, ki si je želel spoznati svet. Vidci in drugi so prerokovali, da se bo – če bo spoznal svet – posvetil mistiki in religijskemu učenju. Toda njegov oče si tega ni želel, temveč si je želel to, da bi ga sin nasledil. Zaprl ga je v marmorno palačo z velikimi vrtovi, v stiku pa je bil lahko le z izbranimi in preverjenimi ljudmi, tako da ni mogel videti zla tega sveta.

Toda v mladostniški dobi ga je začela gnati radovednost in želel si je spoznati resničnost, zato je očetu dejal, da bi rad videl svet. Zanj je bil pripravljen poseben “turistični ogled” mesta, v katerem je bilo vse že prej “montirano”. Hodil je po mestu in vse je bilo popolno; vsepovsod so bile čiste hiše, okrašene z girlandami; vsi ljudje so bili mladi in lepi, peli so in s ploskanjem pozdravljali, naokoli pa so letale ptice.

V omenjenih zapisih je v nadaljevanju navedeno, da so deve, svetlobna bitja, želela preizkusiti prinčevo dušo. Storila so, da je čarovnija izginila. Tedaj je Sidarta Gotama zagledal sključenega človeka s tresočimi se nogami, ki se je opiral na palico, in svojega kočijaža – ki tukaj nastopa kot njegov učitelj, kot Krišna Ardžuni v Bagavadgiti – vprašal: “Kdo je ta človek, kaj se mu je zgodilo, zakaj je sključen, zakaj se komaj premika in se opira na palico?” Kočijaž mu je odgovoril: “Gospod, to je starec.” In Sidarta je odvrnil: “Ubogi starec! Domnevam, da se je to zgodilo samo njemu?” “Ne, ne,” mu je odvrnil kočijaž, “resnica je, vaše veličanstvo, da se bomo vsi ljudje postarali.” Skratka, povedal mu je resnico. Sidarta se je zamislil in obmolknil, saj ga je žalost človeškega življenja pretresla: “Torej bodo tudi vsa ta lepa dekleta, ki jih vidim, in ti pokončni mladeniči, polni življenja, nekega dne tako sključeni in tako stari, njihov pogled pa bo ugasel?”

Pozneje so deve na pot pričarale bolnika, po opisih verjetno gobavca, ki se je luščil po obrazu, rokah in celotnem telesu ter bil poln strašno odbijajočih deformacij. Znova je vprašal kočijaža: “Kaj se mu je zgodilo? Njegovo meso odpada po kosih, njegove roke se tresejo, njegov obraz je skažen, na delih glave mu manjkajo lasje in vidi se lobanja, čutiti mora hude bolečine … Kaj se mu je zgodilo?” “Gospod,” mu je odgovoril, “to je bolnik …” “In vsi bomo zboleli?” “Da, gospod, vsak med nami lahko kadar koli zboli.” “Kako žalostna je človeška usoda!” si je mislil Sidarta. “Kajti človek lahko – naj bo zaradi vetra ali nezdravih hlapov iz kakšnega močvirja – zboli in trpi v katerem koli trenutku, naj je še tako zdrav.”

Odpravila sta se naprej in zagledala pogrebni sprevod. Ko je Sidarta Gotama videl skupino ljudi, ki je na nosilnici prenašala mrtveca, je vprašal: “Kdo je to? Kaj se mu je zgodilo? Zakaj je tako bled in tako tog? Zakaj ga prenašajo na nosilnici?” “Gospod, to je človek, ki se mu je življenje izteklo, misli so ga zapustile in zdaj je kakor predmet, kakor kos lesa, kakor kamen …” Sidarta je vztrajal še naprej: “Ali se bo to zgodilo vsem?” “Da, gospod. To je neizogibna usoda vseh. Vsakogar med nami bodo doleteli starost, bolezen in smrt, vsi smo minljivi. To je neizogibno.”

Princ Sidarta je tedaj pomislil, da življenje morda nima smisla samo po sebi in ga je treba iskati za vsem tem, da ga je mogoče odkriti za vsem tem zlom, vso to bolečino in vsem tem trpljenjem.

Zakaj?

Vprašanje: “Zakaj?”, ki izvira iz naše notranjosti, je resnično filozofsko vprašanje, čeprav ga ne postavimo v dialektični ali retorični igri in čeprav ne uporabljamo silogizmov, kot sta jih uporabljala Sokrat in Aristotel. To vprašanje, ta “zakaj”, ta glas “vpijočega v puščavi”, kot pravi tudi Biblija, so globoko filozofski. Ta glas znova slišimo danes, kajti tudi mi v sebi nosimo vprašanje: zakaj?

To je naraven nemir vseh živih bitij, naravno vprašanje vseh ljudi, kajti vsi se sprašujemo: “Zakaj se mi je to zgodilo? Zakaj se mi ni zgodilo nekaj drugega? Zakaj sem en dan tak, drug dan pa drugačen? Zakaj se nekateri ljudje rodijo zdravi, drugi pa bolni? Zakaj so nekateri bogati, drugi pa revni? Zakaj so nekateri lepi, drugi pa strašansko grdi? Zakaj dobri umirajo, zli pa živijo še naprej?” Mar to niso morda temeljna vprašanja, na katera je težko odgovoriti, če se ne premaknemo z ravni vprašanja na raven odgovora? Želim reči – če se oklepamo samega vprašanja, iz njega nikoli ne bomo mogli izstopiti.

Verjetno smo že vsi doživeli kakšno vrsto trpljenja in bolečine ali pa nas je prizadela smrt ljubljenega bitja, zato vemo, kako težak in pretresljiv je tak dogodek. Pri tem ne mislim na časopise, v katerih preberemo, da je nekje utonilo pet tisoč ljudi. To preberemo, vendar ne pride do naše zavesti. V resnici nam še vedno manjka veliko do “imaginativne zavesti”. To je ena naših velikih težav. Ker nimamo dovolj imaginacije, si ne moremo predstavljati trpljenja pet tisoč ljudi, ki so utonili v Gangesu ali kakšni drugi reki, rečemo lahko samo: “Neverjetno, predstavljaj si to!” O tujih katastrofah govorimo s kar največjo nezmožnostjo, da bi izstopili iz sebe, preprosto se nas ne dotaknejo. Kadar pa umre naša mati, ali naš oče, ali nas nekdo, ki nam je zelo blizu, prizadene; kadar smo mi tisti, ki zbolimo ali trpimo, kadar smo mi tisti, ki doživljamo dramo, tedaj se v naših duhovni notranjosti pojavijo globoka vprašanja: “Zakaj? Kakšno izbiro imam? Kakšno možnost imam, da lahko presežem to zlo sveta? Kako naj to dojamem, čeprav vem, zakaj se te stvari dogajajo? Zakaj obstajajo bolni? Zakaj obstajajo stari? Zakaj obstajajo mrtvi? Zakaj toliko ljudi trpi? Zakaj je toliko otrok, ki nimajo niti zibelke, v kateri bi jih zibali? Zakaj je toliko mrtvih, ki jih vržejo v skupna grobišča? Zakaj ni krste tudi za njih? Zakaj, zakaj, zakaj …?” In znotraj tega vprašanja poskušamo najti odgovor, preprost in človeški odgovor.

Pot do odgovorov

Toda če se oklepamo vprašanja, nikoli ne bomo prišli do odgovora. Prijatelji moji, prosim, želim si, da vsaj za trenutek razmislite o tem, kar vam govorim. Če se na primer s to roko oklenem tega ventilatorja tukaj, se z drugo roko ne morem dotakniti stene pred seboj. Če to poskušam narediti, bo zaman. Če se želim dotakniti stene, moram izpustiti ventilator. In ko se bom dotaknil stene, se ne bom mogel dotakniti ventilatorja. Da bi torej lahko prišli do odgovorov, moramo najprej zapustiti vprašanja. To pomeni, da je vprašanje le gibalo, vzgib, spodbuda za iskanje odgovora, toda če ne spustimo vprašanja, ne bomo nikoli dobili odgovora. To je fizikalno načelo. In kot pravi načelo iz starega zapisa z naslovom Kibalion: “Kakor zgoraj, tako spodaj”, je na duhovni in psihični ravni povsem isto.

Človek ima dve alternativi ali dve možnosti. Prva možnost je materialistični pogled, kar pomeni, da se oklepa vprašanja. Materija je vedno nepopolna, vedno umira, vedno trpi. Materija izgublja perje, izgublja luske, jeseni izgublja listje … Umira s pticami, kadar pride mraz, lomi se z ledom kadar napoči pomlad. To pomeni, da je materija vedno krhka, vedno propada ali umira.

V glasbi na primer vidimo, da se je izgubil smisel za melodijo. Zdaj nas le še vznemirja z različnimi vrstami hrušča in straši z različnimi disonančnimi toni, ki so samo fizični, kot bi šlo za golo mehaniko.

Vidimo, da se izključni materialistični vidik, ki pritiska na naš sodobni svet, zrcali tudi v slikarski umetnosti. V modernem, sodobnem slikarstvu so risbo, ki je duhovni del, tisti, ki prenaša idejo, tisti, ki povezuje ljudi, nadomestile barve in zmešnjava oblik, ki ne dajejo ničesar, ki drugemu ne prenašajo ničesar.

To je isto, kot če bi sedaj steno pomazal s štirimi tubami barv in dejal, da se to imenuje “bitka pri Ebri”. Nekdo bo videl to, nekdo bo videl jajca na oko – odvisno od tega, koliko je lačen – nekdo bo videl taščo itd. Vsakdo bo videl “to, kar si želi videti”. Toda če bi zdaj naslikal jabolko, bi ga lahko prepoznali, in tega ne bi prepoznali le mi, temveč tudi nekdo, ki bo prišel dvesto let za nami in dejal: “Tukaj je naslikano jabolko”. To je podobno kot pri obisku Muzeja Prado, v katerem vidimo stare slike in rečemo: “Ta slika predstavlja to in to.” Toda kako lahko vemo, kaj je prikazano na tistih drugih slikah?

Materialistično stališče, ki med drugim pravi, da ni Boga, nas ne pripelje nikamor, kajti to je le stališče hitre rešitve, ne pa odgovora. Stališče odgovora je povsem drugačno, to je duhovno stališče. Pri tem se ne nanašam na “duhovnost” v tem smislu, da sedemo na tla v položaj padmasane in ponavljamo: “Om mani padme hum”, v sobi prižigamo kadilo in še kaj drugega, temveč na tisto temeljno duhovno, kar vsak človek čuti v sebi, čeprav ni ničesar prebral, čeprav ne pozna niti ene sanskrtske besede, čeprav ni nikoli prižgal kadila, čeprav ni nikoli bedel v nobenem templju.

Kaj pomeni biti duhoven?

Duhoven je tisti, ki poskuša sebi in drugim odkriti odgovore, duhovno je tisto, kar ni podvrženo času. Poglejte, vsi lahko ugotovimo, kdaj je neka ljubezen le plod fizičnega vzgiba, kajti takšna ljubezen ne traja oziroma traja zelo kratko, dokler je ne zadovoljimo. Kadar pa je ljubezen duhovna, traja celo življenje in včasih še po smrti. Enako bi lahko rekli za kar koli drugega. Kadar si nekdo za nekaj prizadeva zaradi materialnih ciljev, na primer denarja – koliko traja njegovo prizadevanje? Seveda dokler mu ne plačajo, “in če mi ne plačajo, pojdem stran”. Lahko pa si nekdo prizadeva za uresničitev kakšne ideje, lahko ga žene nekakšen idealizem, kot je na primer lahko Akropola. Čeprav me za to predavanje nihče ne plača, ga vseeno imam. To pomeni, da nisem “pogojen” – me razumete? Nihče mi ni dal nikakršnega načrta, kaj moram govoriti in česa mi ni treba. Nihče mi ni dejal: “Dobro, profesor Livraga, govorite o tem in tem, vendar pazite, da ne boste govorili o tem in tem, ker vam tega ne dovolimo, ha!” Če bi za predavanje zahteval plačilo, potem bi seveda moral sprejeti nekatere omejitve. Toda ne želim si nobenega plačila, sem svoboden človek, govorim to, kar čutim, in to je to.

To pomeni, da je svoboda v osnovi duhovna. V umetnosti se na primer udejanja prek risbe ali kipa itd. Vsi lahko prepoznajo, da je to kopija Miloške Venere. Vendar predpostavimo, da nekdo, česar ne verjamem, ne bi vedel, da je to kopija Miloške Venere, in bi ga vprašali – ali je to ženska ali vijačna matica? Jasno, da ženska, ki je oblečena do pasu, ki nima rok itd. Umetnik, ki jo je izdelal pred več kot dva tisoč leti, nam nekaj sporoča, in če je tisto nekaj živelo dva tisoč let, ni materialno, čeprav se je odtisnilo v materiji. To je nekaj duhovnega, ker ni umrlo in ne bo nikoli umrlo. Umetniška dela, ki jih hranimo, bodo svoje sporočilo, svojo idejo prenašala stoletja in stoletja.

Podobno nam sporočila prenaša tudi glasba. Kadar poslušamo velike klasike – čeprav o glasbi ne vemo veliko, čeprav ne znamo razlikovati celinke od polovinke ali osminke od šestnajstinke – slišimo glasbo in čutimo, kako se duša dviguje. Kadar poslušamo na primer gregorijansko glasbo v gotski katedrali, kar sem, hvala Bogu, že pogosto doživel, se duša dvigne, vstane, roke pa se razprejo kakor veličasten ognjen križ, da bi sprejele to, kar čutim v sebi.

Duhovno namreč vtisnemo v vse, kar nas obkroža. Kadar vsemu damo pečat duhovnega, naj je še tako majhno in nepomembno, kadar smo lahko duhovni tudi v najmanjšem dejanju, tedaj postanemo nesmrtni, tedaj postanemo resnično ljudje. Tedaj prenehamo govoriti o razlikah in govorimo o vrednosti, ki jo imajo ljudje, o vrednosti, ki jo imajo stvari, kajti na svetu, hvala Bogu, ni dveh enakih cvetlic, niti dveh enakih rib, niti dveh enakih ljudi! In prav to bogastvo omogoča, da ne zapademo v večno dolgočasje, da smo blagoslovljeno različni, da se lahko sprehajamo po vrtovih in vidimo tisoče rož, ne da bi se naveličali, da se pozimi postavimo pred ognjišče in opazujemo stotine plamenčkov, ki se nam zdijo povsem različni; da smo poleti morda opazovali morske valove in se nam je njihova pena zdela vsakokrat drugačna.

Odgovore najdemo prav v tem bogastvu duha, v tej moči duha. Človek tako ni več sključen, ni več bolan in ni več mrtev, kajti notranji človek se nikoli ne sključi, nikoli ne zboli in nikoli ne umre. Prav tedaj je mogoče čutiti notranjo moč, tedaj, ko odkrijemo resničnega človeka, ne človeka z vprašanji, temveč človeka z odgovori.

In prav tedaj se naše roke razprejo proti zvezdam, tedaj bomo lahko stali pokončno pred zgodovino in prenašali svoje ognjevite besede. Svoja zlomljena peresa, okrvavljena s “črnilom” našega srca, bomo lahko zapustili prihajajočim generacijam. Znova bomo lahko odkrili marmor in kamen; znova bomo lahko risali, slikali, sanjali, se smejali in peli. Znova bomo lahko imeli kakšnega boga in ga častili, in znova bomo lahko razumeli Boga, sebe same in naravo. Znova se bomo vrnili na pota časti, naše ustnice bodo znova zapele stare pesmi in naše mlade roke bodo znova prijele za stare meče v veliki duhovni Olimpijadi.

Dovolj je že vprašanj! Vsi, ki smo tega zmožni, prosimo Boga in prosimo ljudi za odgovore. Kličemo v noči, v tišini, kličemo z zaprtimi usti, z očmi, polnimi solza: kličemo po odgovorih, želimo si živeti z odgovorom. In naša roka se dviguje proti nebu v prošnji, rotenju in zahtevi, da naj obstaja Bog, da naj obstaja odgovor.

Zapis po predavanju, ki je potekalo 7. septembra 1978 v Madridu
Avtor: prof. Jorge Angel Livraga Rizzi, ustanovitelj Nove Akropole