Za razumevanje magije je koristno poznati vsaj osnove delovanja alkimistov. Alkimija je neločljiva od vsake magije, znanosti, religije in duhovne rasti. Lahko bi rekli, da je alkimija nekoč bila znanost in je predhodnica današnje znanosti. Postaviti njeno definicijo je zelo zahtevno.
Če alkimiji sledimo v preteklost, v čas pred našim štetjem, nas ta pripelje do hermetizma (več v poglavju Hermetizem) in celo do davno pozabljene znanosti, ki je bila v osnovi vsega, kar so civilizacije zgradile pred našo civilizacijo. Ne moremo si niti predstavljati, da so vse mogočne zgradbe, templji, namakalni kanali, narejeni brez zelo razvite znanosti.
V literaturi lahko najdemo več definicij alkimije in nekaj jih bom navedel.
Alkimija je duhovna disciplina, ki se ukvarja z zavestjo in transformacijo.
Vsebuje znanje, ki je ostalo od egipčanske civilizacije, ko so faraoni še uporabljali kemično snov, ki jo današnja fizika komaj odkriva, vendar je še niso popolnoma spoznali.
Gre za element orme, ki ga v svojih knjigah opisuje sir Laurence Gardner – orbitalno prerazporejeni atom, ki je dober vodič. Odkril ga je David Hudson, fizika ga pozna kot M-state ali Bose–Einsteinov kondenzator na sobni temperaturi. To je snov, ki s segrevanjem izgublja maso in delno prehaja v drugo dimenzijo in prehaja skozi prostor in čas.
Faraoni so to snov v obliki praška jedli, ker jim je okrepila moč zaznavanja in intuicijo. Temu so rekli »sperma bogov« in vedeli so, da gre za eliksir modrosti.
V Švici so ugotovili, da orme povezuje in uravnoveša človekovo levo in desno možgansko polovico.
V dnevniku velikega in znanega alkimista Nicolasa Flamela piše, da je 17. januarja 1382 ob poldne s svojo ženo Perenelle uspešno izvedel opus major, veliki alkimistični poskus. Iz njega je dobil eliksir mladosti ali orme. Poskus je bil uspešno izveden s pomočjo spolne magije (več o njej v poglavju o spolni magiji). V spolni magiji je v osnovi povezava moškega in ženskega načela.
Alkimisti so ugotovili, da je človeška lobanja alkimistična posoda, v kateri telo samo proizvaja orme. Orme ali sol modrih nastane v zadnjem okcipitalnem delu lobanje, ki je zadolžen za domišljijo, modrost in podobno.
Več v knjigi Magija – Most med znanostjo in religijo >>
Mi danes poznamo sveti prah vibhuti, ki ustreza vsem značilnostim eliksirja orme in ga je materializiral Sai Baba. Kemično gledano, je podoben eliksirju orme, saj spektralna analiza izmeri, da ne obstaja nič. Fizično pa naj ne bi obstajal, pa vendar je. En del je v drugi dimenziji, česar pa nobena spektralna analiza do zdaj še ni uspela izmeriti.
Alkimija je duhovno-filozofska disciplina.
Prakticirali so jo v Mezopotamiji, Perziji, Indiji, na Kitajskem, v Egiptu, Grčiji, Rimu, Evropi, kjer je preživela vse do 19. stoletja. Alkimija je omenjena v egipčanskem tekstu Tabula Smaragdina, ki naj bi jo napisal bog Hermes. Prevod pomeni črna znanost in se nanaša na dolino reke Nil. Po vsej verjetnosti ne bomo nikoli vedeli, koliko je bilo tega znanja. Vemo samo, da je po sežigu Aleksandrijske knjižnice preostanek tega znanja prenesen v arabski svet.
Ko so Arabci prevzeli te spise, so s pomočjo sufijske tradicije razvijali alkimijo. Arabci so povezali egipčansko tehnologijo in grško filozofijo. Vrhunec so dosegli v 10. stoletju, ko so začeli prevajati egipčanska in grška besedila ter jih nadgrajevati s svojimi teorijami. Alkimijo so dvignili na raven znanosti in jo poimenovali nauk o eliksirju dolgoživosti, zdravja in na koncu nesmrtnosti.
Egipčani so alkimijo delili v tri faze. Prva je razsvetlitev, druga nesmrtnost telesa in na koncu pridobivanje zlata iz svinca.
Iz alkimije sta se razvila astrologija in tarot. Imela pa je vpliv tudi na filozofijo in psihologijo.
V 5. stoletju pr. n. št. je začetek indijske alkimije ali rasajane. Indijci imajo zanimiv odnos do alkimije. Ko so vedeli, da prihaja kali juga, to je pogrezanje človeka v temo, so se v duhovnem razvoju, iz predhodnega poudarka, ki je bil na petju manter in meditaciji, delno preusmerili v telo. Iskali so resnico in nesmrtno skozi vidik telesa s pomočjo tantričnih praks, ki so alkimija.
Indijska alkimija meni, da se pijača nesmrtnosti lahko pripravi kot rastlinsko-kovinski skupek. Na podlagi odnosa med načelom moški – rastlina in ženska – kovina.
V 2. stoletju pr. n. št. se je začel razvoj kitajske alkimije v okviru taoizma, ki je pot skozi naravo in naravne zakone. V skladu z jang – žveplo in jin – živo srebro. Nekatera kitajska znanja so se najverjetneje po Svilni poti prenesla iz Kitajske v Evropo in prispevala k razvoju evropske alkimije…
Marjan Ogorevc, povzeto iz knjige Magija – Most med znanostjo in religijo >>
