Starodavni modreci so nas opozarjali, naj gledamo v luno, ne pa nanjo kažemo s prstom. S tem so hoteli povedati, da sami sebi ne smemo dovoliti, da bi postali obsedeni z besedami in izrazoslovjem, ampak moramo ostati osredotočeni na resnico, na katero se besede nanašajo.

In niso le besede te, ki nas vodijo k Dhammi. Ko se učimo opustiti navado videti vse, kar se zgodi, kot »jaz« in »moje«, se za vse več naših dnevnih izkušenj bolečine in užitka, dobitka in izgube izkaže, da je to kot kazanje s prstom na luno.

Avtor: adžan Džajasaro