Kdo je duhovni učitelj – Šrila Prabhupada

OGLAS

V samo dvanajstih letih je Njegova božanska milost A. Č. Bhaktivedanta Svami Prabhupada visoki starosti navkljub kar štirinajstkrat obkrožil planet in predaval na petih celinah. Njegov urnik je bil vedno poln in napet, a to ni nikoli zmotilo ritma njegovega uspešnega pisanja, ki verodostojno predstavlja filozofijo vedske književnosti, religije in kulture.

Njegova božanska milost A. Č. Bhaktivedanta Svami Prabhupada se je v tem svetu pojavil kot Abhaj Čaran De v indijski Kalkuti leta 1896. Tam je leta 1922 prvič srečal svojega duhovnega učitelja, Šrila Bhaktisiddhanto Sarasvatija Gosvamija, sicer znanega učenjaka, filozofa in duhovnega vodjo ter ustanovitelja štiriinšestdeset gaudija-mathov ali vedskih inštitutov.

Sarasvati Gosvami je mladega in izobraženega Abhaja Čarana takoj vzljubil ter navdušil nad preučevanjem vajšnavskih svetih spisov. Prepričal ga je, da svoje življenje posveti zavesti Krišne in mladi Abhaj babu, kot so ga klicali njegovi prijatelji, je tako postal Bhaktisiddhantov učenec. Kasneje, leta 1933, je od svojega duhovnega učitelja sprejel uradno posvetitev v petje Hare Krišna mantre ter duhovno ime Abhaj Čaranaravinda Das in se tako pridružil vajšnavskemu parampara, starodavnemu nasledstvu učiteljev in učencev, ki ima svoj izvor pri samem Gospodu Šri Krišni.

OGLAS

Na njunem prvem srečanju je Bhaktisiddhanta Sarasvati prosil Abhaja Čarana, da razširi vedsko znanje v angleškem jeziku. V letih, ki so sledila, je Šrila Prabhupada napisal komentarje k Bhagavad-giti, aktivno sodeloval v dejavnostih gaudija-matha in leta 1944 začel izdajati angleški štirinajstdnevnik Back to Godhead (Nazaj k Bogu). Prevzel je službo urednika, pisca člankov, tipkal je rokopise, preverjal slovnico, nadzoroval tiskanje, sam ga je celo razdeljeval kupcem. Revijo z obogateno vsebino še dandanes izdajajo njegovi učenci na Zahodu.

V času družinskega življenja je Šrila Prabhupada poleg vseh družinskih in službenih obveznosti vse več časa naklonil pridigarskem poslanstvu svojega duhovnega učitelja. Leta 1950 se je odločil, da popolnoma zapusti posvetno življenje in se osredotoči na študij svetih spisov in pisanje. Vstopil je v red vanaprasthe. Odpotoval je v sveto mesto Vrindavan, kjer je v starodavnem templju Radha-Damodar živel nadvse preprosto. Na tem mestu je kar nekaj let posvetil poglobljenemu študiju in kasneje, ko je leta 1959 sprejel red sanjase ali nenavezanosti, ter prejel častni naziv Bhaktivedanta Svami (tisti, ki je doumel, da je bistvo vseh svetih spisov vdano služenje Gospodu Krišni) tudi pisanju svoje življenske mojstrovine, komentarjev k 18000 verzom Šrimad Bhagavatama. V tem obdobju je napisal tudi nekaj drugih del.

Ko mu je uspelo izdati prve tri zvezke Bhagavatama, je pri skoraj sedemdesetih letih in navkljub šibkem zdravju in težavam na poti s parnikom preko oceana A. Č. Bhaktivedanta Svami septembra 1965 uspel priti v Združene Države Amerike. Bil je brez denarja, a s seboj je nosil največje bogastvo – navodilo duhovnega učitelja.

Šrila Prabhupada je prispel v New York in se tam več kot leto dni boril za preživetje. Newyorčane se je trudil navdušiti nad petjem Hare Krišna mantre in prebiranjem vajšnavskih svetih spisov. Naloga ni bila lahka, a je težavam navkljub junija 1966 uspel ustanoviti ISKCON (International Society for Krishna Consciouness), Mednarodno skupnost za zavest Krišne. Preden je Njegova božanska milost A. Č. Bhaktivedanta Svami Prabhupada 14. novembra 1977 v svetem mestu Vrindavan zapustil materialni svet, je človeštvu podaril več kot osemdeset avtoritativnih in komentiranih študij ter prevodov indijskih filozofskih in verskih klasičnih del ter ISKCON spremenil v svetovno združenje več stotih templjev, šol, ašramov, inštitutov in podeželskih skupnosti.

V začetku sedemdesetih let preteklega stoletja je Šrila Prabhupada na zahodu vzpostavil vedski izobraževalni sistem gurukule. Najprej v teksaškem Dallasu, za tem pa so njegovi učenci podobne šole odprli še v drugih mestih Združenih držav ter kasneje tudi v Evropi in drugje po svetu.

V skladu s Prabhupadovim navodilom in pod njegovim nadzorom je v Indiji kmalu nastalo nekaj ogromnih kulturnih in izobraževalnih centrov ter templjev. V Šridham Majapurju, rojstnem kraju Šri Čajtanje Mahaprabhuja poleg ogromnega tempeljskega kompleksa nastaja pravo duhovno mesto. V Vrindavanu smo priča čudovitemu templju Krišne in Balarama, gurukuli, Šrila Prabhupadovem samadhiju (grobnici) ter prekrasnemu muzeju, posvečenemu življenju in delu Njegove božanske milosti. Mumbaj, Delhi in vsa druga večja središča indijske podceline pa se prav tako lahko pohvalijo vsaj z enim ali dvema ali celo tremi večjimi ISKCON-ovimi centri.

Tudi po Šrila Prabhupadovem odhodu je njegova skupnost rasla in odpirala nove Krišnove templje ter izobraževalne centre ne samo v Indiji temveč po vsem svetu. Med tovrstne dosežke lahko prištevamo tudi center slovenske veje Skupnosti za zavest Krišne, ISKCON-ov tempelj Novi joga-pitha v Ljubljani. Čeprav tega mesta Šrila Prabhupada osebno ni nikoli obiskal, v njem člani Skupnosti za zavest Krišne redno in sistematično preučujejo dela Njegove božanske milosti in stopajo po poti brezčasne duhovne znanosti zavesti Krišne, kot jo je zahodnemu svetu predstavil sam A. Č. Bhaktivedanta Svami Prabhupada. V našem templju bhakte tudi redno častijo Šrila Prabhupadovo božanstvo.

Seveda pa so knjige ustanovitelja Hare Krišna gibanja največji prispevek modernemu človeku. Zaradi njihove izvirnosti, globine in jasnosti pri podajanju starodavnih vedskih duhovnih resnic jih kot takšne priznava večji del akademskega sveta, kot učbenike pa jih uporablja množica fakultet po vsem svetu. Prabhupadova dela so bila v zadnjih štirih desetletjih prevedena v več kot petdeset jezikov, knjižna založba Bhaktivedanta Book Trust, ki jo je Šrila Prabhupada sam ustanovil leta 1972, pa je tako postala največji svetovni izdajatelj literarnih del na področju indijske religije in filozofije. 

Vir: www.harekrisna.net