Najvažnejši je človek
Seveda boste takoj ugotovili, da v tem naslovu nekaj manjka. Zakaj nismo – kaj? Celoten naslov bi se moral glasiti: Kdo smo in zakaj nismo tisto, kar bi morali biti.
A kaj bi morali biti? Odgovor na to vprašanje je težak. Vemo pravzaprav le to, da nismo tisto, kar bi želeli ali mogli biti. Če bi bili to, kar bi želeli biti, bi bili mnogo srečnejši, svet bi bil danes mnogo lepši kot je in ne bi bilo skrbi, kaj bomo zapustili našim potomcem. A pojdimo lepo po vrsti.
Danes lahko govorimo o krizi identitete, vsaj za človeka v zahodnem, razvitem svetu. Posplošeno rečeno lahko trdimo, da ta človek ne ve, kdo je, od kod prihaja, kakšno je njegovo poslanstvo v življenju in smisel bivanja. Vprašanja, ki dišijo po filozofiji in duhovnosti. Ali je to resnično tako nepomembno, da se nam s tem ni potrebno ukvarjati?
Poskušajmo si odgovoriti na nekaj preprostih vprašanj.
Ali ste kdaj razmišljali o sebi kot o razumnem bitju, katerega bivanje na tem planetu ni brez posebnega smisla, temveč ima posebno, pomembno nalogo?
Ali ste kdaj pomislili na to, kakšni so vaši resnični talenti in potenciali in za kaj so vam dani – v kakšen namen? Ali ste se kdaj vprašali, kaj bi v življenju resnično radi in z veselje počeli, kje bi lahko dosegali najboljše rezultate?
Ali ste poskušali najti tisto dejavnost, kar bi vas osrečila?
Ali ste kdaj pomislili, da služenje denarja oziroma pehanje za preživetjem ne more biti pravi smoter človeka?
Ali vam je kdaj prišlo na misel, da splošno priznani cilj razvitega človeka – čimbolj uživati in imeti se dobro – ne more biti naravni cilj, ki ga podpira narava?
In naposled, ali ste se kdaj vprašali, kdo in kaj v resnici ste?
V življenju smo prišli do pomembnih odločitev, ki so nas usmerile na sedanjo pot, pridobili smo si izobrazbo in našli zaposlitev. Ali nam je pri odločitvah pomagal notranji glas, je bilo ob tem zadovoljno srce? Smo krenili na pot, ki nas navdaja z zadovoljstvom? Smo jo izbrali v skladu s svojim poslanstvom? Smo si pridobili izobrazbo za poklic, ki nas resnično veseli?
Predstavljajmo si, da je življenje podobno podjetju, mi pa smo tisti, ki se v njem želimo zaposliti.
Kako deluje uspešno podjetje, si, vsaj v grobem, znamo predstavljati. Stopimo torej v podjetje, ki se imenuje Svet. V tem podjetju ni kadrovske službe, kjer bi nas prijazno sprejeli in vprašali, kdo smo, od kod prihajamo in kaj smo po poklicu. Saj bi na ta vprašanja (po zgornji analogiji) tudi ne znali odgovoriti. Ne vprašajo nas, kaj bi želeli delati, kaj znamo in kje bi se lahko najbolje izkazali. Pa saj tudi oni ne vedo, za kaj bi nas lahko uporabili, saj nimajo začrtanih jasnih ciljev in izdelane poslovne politike. Ne vprašamo jih, na katero delovno mesto nas bodo namestili, saj niti ne vemo, kje nas pravzaprav potrebujejo. Ne pozanimamo se, kakšen bo naš zaslužek, saj niti ne vemo, ali si lahko v tem podjetju sploh kaj obetamo. Ne povedo nam, kakšen bo naš delovni čas, saj ne vedo, kaj bomo sploh počeli.
In tako negotovo tavamo po podjetju, dokler ne najdemo kake priložnosti za delo, ki nam omogoči, da za svoje delo dobimo nadomestilo. Želimo si le, da bi bilo plačilo čim boljše. A plačilo je navadno borno, saj drugačno tudi ne more biti, kajti cilji podjetja niso določeni in vsem znani, zato pravo sodelovanje ni mogoče, učinkovitost je majhna, motivacija prav tako. Opazimo, da peščica zaposlenih, začuda, zelo dobro zasluži, a so ob tem nesrečni, saj očitno ne delajo tistega, kar bi jih napolnilo z resničnim zadovoljstvom. Sami pa smo nezadovoljni, črnogledi in žalostni, saj slutimo, da bi moralo podjetje delovati čisto drugače, z znanimi, svetlimi cilji, sami pa bi se morali znajti v čisto drugačni vlogi, v kateri bi lahko želi neprimerno bogatejše sadove in užili notranje zadovoljstvo.
Vse to pa bi bilo čisto drugače, če bi znali odgovoriti na zgornja vprašanja. Potem bi podjetju Svet lahko sami pomagali gospodarno poslovati, pripomogli bi k načrtovanju njegove politike človečnosti in jasnih ciljev, ki so v dobro vseh nas.
Preveč je takšnih, ki morajo na zgornja vprašanja odgovoriti negativno in se zavedajo, da se v njihovem življenju ni zgodilo tako, kot je želelo njihovo srce. A dokler je človek živ, ni zanj nič izgubljenega. Pomembno je spoznanje, kaj je tisto pravo, k čemur moramo stremeti. In pomembno je, da otrokom pomagamo, da ne bodo ponavljali naših napak. Važno je biti občutljiv za vsa vprašanja, ki nam jih ponudi življenje. Če se na njih ne odzovemo, je tako kot bi bili mrtvi. A čas je tak, da nas sili k razmišljanju in nastavlja nam preizkušnje, ko moramo o marsičem razmisliti.
Če to berete, ste že na pravi poti. Hvala vam, kajti s tem ne pomagate le sebi temveč vsem nam.
