Celjenje in spuščanje preteklosti je edina meni znana pot do resnične spremembe. Preprosto povedano: če opazimo, da imamo v življenju težave, ki se ponavljajo, je potrebno pogledati, kaj nosimo v podzavesti in na ravni podzavesti začeti spreminjati. Sicer bomo šli vedno znova iz dežja pod kap.
Ta pot spuščanja preteklosti in spreminjanja vzorcev ima sicer več ravni, ki se lahko med seboj prepletajo. Preko dela z ljudmi in ob svojih izkušnjah sem spoznala, da je pomembnih šest faz. Opišem jih spodaj.
Spoznala sem tudi: če nosimo bolečino in potlačena čustva iz otroštva, jih je nekako potrebno izraziti, izjokati in na primeren način poskrbeti, da jih predelamo danes. Mnogo čustev nam v otroštvu ni bilo dovoljeno izraziti, ali zaradi okolice nismo imeli te možnosti. Spoznala sem tudi, da skoraj zagotovo ne bomo mogli zares narediti koraka v pravo smer v svojem življenju, če ta čustva ne izpustimo in predelamo, saj nas bodo ta potlačena čustva vedno znova vrnila nekako “na začetek”. A to so le moja dognanja iz osebnih izkušenj in izkušenj preko strank.
Čustvena stiska otroka, je stiska odraslega
Ko se v življenju soočamo s stisko, ki traja dlje časa ali (neprijetnimi, negativnimi) situacijami, ki se ponavljajo vedno znova, bomo slej ali prej prišli do zaključka, da je potrebno pogledati v otroštvo, če želimo nekaj spremeniti. To pa je za mnoge pretežko, zato poiščejo mnoge izgovore – tudi nezavedno.
A pogled v otroštvo seveda ne pomeni, da živimo v preteklosti in za vse, kar se nam dogaja krivimo druge. To pomeni, da ozavestimo vzroke za težave in stisko ter predelamo zastoje, ki so se nam zgodili.
Včasih je potrebno le močno zavedanje, da se nam v sedanjem trenutku dogaja preteklost (npr. pri milejši tesnobi in anksioznosti). Včasih pa so vzroki tako skriti, nejasni in zakopani, da je potrebno raziskati otroštvo. Pogosto se namreč dogaja, da družina na zunaj izgleda popolnoma v redu. Znotraj nje pa se dogajajo številne disfunkcionalnosti in je ravnovesje družinskega sistema popolnoma porušeno. Veliko generacij otrok je raslo v takšnih družinah in še vedno rastejo, čeprav smo se, hvala bogu, začeli počasi, zelo počasi prebujati in bodo imele prihodnje generacije postopoma več svobode in ljubezni.
Mnogo izvorov spodnjih stanj, je v naših najzgodnejših letih in pri prednikih
Težki, naporni in konfliktni odnosi ali vzorec odnosov, ki se nam ponavlja, različni ponavljajoči se neuspehi, intenzivna negativna čustva (usmerjana v druge ali sebe), osamljenost, občutek „da stojim na mestu“, kronična žalost, strahovi, popolna izčrpanost, slaba samopodoba, stiska, tesnoba, kronična zaskrbljenost in kronično nezaupanje itn.
Ko si želimo lepšega življenja in boljšega duševnega stanja in počutja ter hkrati pridemo do točke, ko je čas, da se ozremo v otroštvo moramo običajno skozi vsaj 6 faz osvobajanja stiske in potlačenih čustev.
Po mojih izkušnjah sprememba vzorcev in prepričanj pride šele na koncu. Te faze sledijo takrat, ko smo že ugotovili, da se nam “dogaja nekaj iz otroštva” (običajno že razmišljamo o terapiji ali pa smo se za njo že odločili) in smo že z eno nogo naredili korak v smeri pravega preporoda…
PRVA FAZA OSVOBAJANJA STISKE, TRAVME IN ČUSTEV: IZRAZITI POTLAČENO
To je običajno faza, ko se nekje v sebi zavedamo, da nas preplavljajo intenzivna čustva (iz preteklosti) oz. so nekje potlačena. Lahko tudi že vemo, da so iz otroštva, lahko pa tudi ne.
Npr. zelo smo žalostni in veliko jočemo ali pa imamo lahko občutek, da je ugasnila naša iskra in sumimo, da smo žalostni, jokati pa ne moremo. To sta sicer le dva možna primera situacije. Lahko pa jih je še mnogo več. V tej fazi s pomočjo terapevtske metode (kot je npr. transpersonalna hipnoterapija) najprej izrazimo čustva, ki smo jih kot otrok morali zadržati, zaradi kakršnegakoli razloga: ker niso bila (v družini) sprejemljiva, ker nas starši niso videli, čutili, slišali itn. To je faza sproščanja potlačenih čustev.
DRUGA FAZA OSVOBAJANJA STISKE, TRAVM IN ČUSTEV: ŽALOVANJE
Hkrati s prvo fazo ali za njo sledi žalovanje za otroštvom, ki ga nikoli nismo imeli, a smo po njem hrepeneli in nam je v resnici pripadalo. Enostavno povedano, ni bilo prostora, da bi lahko bili „samo otrok“. Ni bilo (čustveno) varnega in ljubečega prostora, da bi lahko bili to, kar smo. Lahko smo prevzeli odrasle vloge ali smo se morali povsem prilagoditi okolju in sebe povsem zanikati. Lahko pa je bilo vse skupaj nekje vmes. To je faza žalovanja za našim izgubljenim otroštvom. Hkrati se moramo morda soočiti tudi z resnico, da smo o starših morda gojili iluzijo.
TRETJA FAZA JE FAZA ODPUŠČANJA DRUGIM IN SPUŠČANJE NJIH
V disfunkcionalnih družinah odrasli otroci težje zapustijo svoje gnezdo. Ali pa ga fizično zapustijo že zgodaj, čustveno pa smo še vedno pripeti in zliti s starši. Stare nezdrave dinamike se preigravajo z njim in/ali danes v odnosih z drugimi. To v disfunkcionalnih družinah ni presenetljivo, saj ni zdravih meja in odnosov. A ko smo stopili v fazo žalovanja, pride čas tudi za odpuščanje in spuščanje. Potrebno je najti moč in voljo, da spustimo starše (ali druge bližnje), jim odpustimo in jih hkrati sprejmemo takšne kot so.
To tudi pomeni, da v odnosih postavimo zdrave meje, če je potrebno. Od tu naprej živimo svoje življenje, ki nam je dano po duši in krepimo zavedanje o dragocenosti našega življenja in naše poti. Prav vsak ima namreč svojo življenjsko pot. Druga in tretja faza sta lahko precej dolgi in naporni ter turbulentni.
ČETRTA FAZA: ODPUŠČANJA SEBI
Ta faza je prebojna in hkrati morda najtežja. Mnogi se tukaj zaustavijo. Nekateri pa sploh ne želijo spustiti staršev oz. starih odnosov (pogosto nezavedno) in nekako ostanejo v tretji fazi. Četrta faza je faza odpuščanja sebi. Odpustiti sebi, da smo dovolili, da so nas tako prizadeli in na koncu nekako „odvzeli“ otroštvo. Bili smo samo otrok. Ni bilo nobene druge možnosti. Popolnoma nobene druge, da smo preživeli. Četudi za ceno sebe. A razum to ve, čustveno telo in fizično telo pa potrebujeta čas, da sestavita novo zgodbo.
Ta faza običajno zahteva svoj čas in zavesten trud, da odpustimo sebi. Vedno znova… Ko se zgodi, da odpustimo sebi, se začne rojevati prava ljubezen in dobimo nazaj toliko vitalne življenjske moči, da lahko zares sedaj začnemo spreminjati družinske vzorce in prepričanja. Odpustili smo in spustili preteklost. Tudi sebi odpustili. Notranja moč se nam vrača. Imamo več življenjske moči. Zdaj je čas za nas in naše darove ter to, kar v svoji globini zares smo.
PETA FAZA JE TOLAŽBA IN SOČUTJE DO SEBE IN OTROKA V NAS
V tej fazi razvijamo ljubezen in sočutje do otroka v nas in nas. Tolažimo otroka v sebi. Radi se imamo vse bolj in bolj. Počutimo se vedno boljše in vse bolj smo v stiku s seboj… Nekako nič več si ne dovolimo iti na “stare poti”, ker smo našli ljubezen do sebe.
ŠESTA FAZA JE FAZA NOVIH POSTAVITEV
Šele v tej fazi lahko ZARES začnemo spreminjati energijsko matrico družine. Vzorce, prepričanja. Šele sedaj so nam disfunkcionalnosti jasne kot beli dan (prej smo bili preveč zliti z njimi, da bi jih lahko sploh prepoznali). Dogaja se preporod: vzorce, prepričanja, ki so sedaj sad ljubezni in sprejemanja in ne disfunkcionalnosti. Čustvena varnost, zaupanje, ljubezen, stik s seboj, pogum v tej fazi počasi rastejo…Tukaj se rojeva resnična sprememba …
Faze se sicer lahko prekrivajo, saj človeška duša in podzavest ne poznata prostora in časa.
Lahko gremo skozi vse te faze tudi večkrat, pa vendar se nikoli več ne znajdemo na začetku, saj je naša pot dela na sebi in napredka, razvoje duše spiralna. Faze so nekakšen približek poteka preporoda in osvobajanja stiske in potlačenih čustev…
