Stres okvari telo

Naše telo je res izjemno zapleten organizem. Pa ne govorim zgolj o fizičnem delu telesa, ki ga vidimo navzven, temveč se pravi nori procesi odvijajo znotraj nas. Na vsak socialni dražljaj iz okolice, se pravi ko smo med ljudmi, se odzivamo z nam lastnimi občutenji. Tako lahko občutimo strah ali nelagodje, ko se pojavimo med neznanimi ljudmi ali srečo in navdušenje, ko se srečamo s prijateljicami, ki jih že dolgo nismo videle. In situacij, v katerih se tako ali drugače odziva naše telo je nešteto.

Ste kdaj o svojem organizmu mislili kot o tovarni neskončnih zmožnosti?

In da naše misli kreirajo energijo, ki naprej kreira možnosti manifestacije naših potreb in želja? Pravzaprav je vse zelo enostavno, če odmislimo ves balast, s katerim so nas polnili v šolskih klopeh ali v različnih dogmatičnih učenjih. Ker pa si ne zaupamo in ne verjamemo, da res ima prav vsaka naša celica njej lastno inteligenco, rajši verjamemo in zaupamo okostenelim naukom. A nič zato, vsak od nas ima svoj pogled in prav je tako.

Vedno večkrat opazujem moje stranke, ki pridejo v stanju popolne stresne zakrčenosti, čustvene otopelosti in odtujenosti same od sebe.

OGLAS

Spričo zahtevnih življenjskih okoliščin, ki črpajo velik del naše energije in nas spravljajo v stresna stanja, se naš organizem sčasoma spreminja v okostenelega vojščaka, ki deluje zgolj po ukazu najstarejšega dela možganov in nas pahne v stanje »boj« ali »beg«. No sicer je vmes še faza, ko zmrznemo v čustvenem odzivanju, a ni tako specifična.

Ko smo v stanju močne izčrpanosti, se naš neverjetni ustroj osredotoča zgolj na to, da se bomo bojevali s pretečo nevarnostjo ali jo bomo popihali na varno. Vse vmesne variante, ki sicer sodijo v nadgradnjo zavesti so v tem stadiju boja ali bega zamrznjene. Odmislite možnosti ustvarjalnega razmišljanja, iskanja svežih rešitev, viharjenje idej je blokirano, ne zmoremo se sprostiti in sčasoma zelo po tiho izgubljamo tudi spominske zmožnosti.

Ko smo v izjemno močnem stresu, kar pomislite na tiste trenutke, ko ste bili, je bil spomin luknjičast in če ste nekomu nekaj govorili danes, ste mu isto ponovili jutri, saj ste pozabili, da ste mu to nekaj že povedali. Pa to niso začetki demence! Ne, to je zgolj odziv našega posiljevanega organizma s preveč stresnimi faktorji, naenkrat pa se nekje enostavno ustavi in čaka, kdaj bo lastnik tega organizma spregledal in si dal možnost, da se spočije, nabere svežih energij, se naspi, naje, nadiha, okrepi svoje čustvene vezi in socialno mrežo. Šele takrat posameznik spet pridobi svoj polni spomin nazaj, začnejo se mu kazati nove ideje in rešitve, ponovno zadiha s svojimi pljuči polnimi sveže energije.

Da pridemo do tega, moramo zagotovo spremeniti svojo življenjsko filozofijo in paradigmo materialnega preživetja. Ker kratkoročne rešitve bodo na dolgi rok ponovno privedle do istega stanja popolne čustvene in fizične izčrpanosti ter blokad.

In še nekaj je potrebno vedeti. Ko smo v dolgotrajnem stresu, si kreiramo bolezni, ki imajo torej izvor v psihosomatiki nerazrešenih potreb, želja, idej in hotenj. Ker tega ne zasledujemo in se vrtimo v krogu istega načina razmišljanja in čustvovanja, se seveda ponovno znajdemo v hrčkovem kolesu, s katerega ne znamo in ne moremo izstopiti. In stres se krepi, naš organizem slabi in nekje poči, ena celica se odloči za stavko in blokira naloge, ki so ji dodeljene. Pridružijo se ji še druge celice in tako si sami skreiramo bolezni.

Bodite do sebe bolj ljubeči in si kdaj privoščite dneve brez norega naprezanja in dokazovanja, da vi pa zmorete.

Nihče vam ne bo pripel medalje, ko boste bolni in izčrpani. Cenite sebe in imejte se radi. To je najbolj enostaven recept za zdravo življenje, pa naj se sliši še tako pogrošno. Je resnično.