Ko se sprostimo in umirimo, se znajdemo v – stresu!
Umirimo se, globoko vdihnimo, usmerimo pozornost vase in za hip odvrzimo skrbi, obremenitve in obveznosti. Pomislimo na kaj lepega … narišimo si na nasmeh na ustnice … in uživajmo v trenutku.
Čestitam, pravkar ste se znašli v – stresu.
Oziroma točneje, namesto dveh vrst stresa zdaj najverjetneje doživljate samo še enega. Odpravili ste »običajnega«; tistega, ki ste ga čutili kot pritisk, nelagodje ali vznemirjenje.
Pravzaprav je tega odpraviti še najlažje …
Prva vrsta stresa: zaznavni stres
Poimenujmo to vrsto stresa zaznavni stres. Njegova lastnost je, da ga opazimo in zato lahko ločimo od našega običajnega stanja. Ali po domače – vemo, ko nas nekaj vznemiri.
V to skupino sodijo tri vrste stresa:
- fizični stres – kot posledica poškodbe, izčrpanosti, skrajnih vremenskih razmer, pomanjkanja hrane ali vode in podobno,
- kemični stres, ki nastane kot posledica vdihovanja škodljivih snovi, alergenov v ozračju, toksične snovi …,
- psihološki oziroma čustveni stres.
Osredotočimo se zgolj na zadnjega, ki ga ustvarimo na dva načina:
- skozi doživljanje specifične situacije oziroma natančneje, skozi zaznavo in razlago situacije. (Telesna inteligenca, ki upravlja vse procese, ki se odvijajo nezavedno, ne reagira na dejansko okolje, pač pa na našo predstavo o okolju. Vzemimo primer, da imamo nizko samopodobo in nas sodelavec pohvali. Ker se ne cenimo dovolj, menimo, da si pohvale ne zaslužimo, zato so ob njej počutimo neudobno – pohvalo lahko sprejmemo le do mere, do katere sami cenimo sebe (enako pa velja tudi za kritiko). Tako lahko sodelavčevo pohvalo dojamemo celo kot prikrito norčevanje iz nas, čemur sledi stres. Ne zaradi dejanske situacije, pač pa zaradi našega specifičnega dojemanja dogodka oziroma razlage.)
- ob ustvarjanju podobe ali namišljene situacije skozi spomin, skozi skrb za prihodnost, skozi preigravanje najslabšega možnega scenarija v glavi in podobno.
To pomeni, da za veliko stresa niso krive okoliščine, pač pa naša razlaga. Na življenje gledamo skozi svoje filtre realnosti, ki jih tvorijo specifična prepričanja, stališča, izkušnje … In ko vidimo v situaciji prikrito grožnjo ali potencialno nevarnost, jo lahko doživljamo kot stresno.
Ta stres doživljamo kot stisko, pritisk, obremenitev v glavi in podobno. V vsakem primeru pa se pokaže tudi skozi zaznavno delovanje telesnih funkcij. Na primer, hitreje nam utripa srce, stiska nas v želodcu, lahko postanemo v hipu utrujeni, dihamo zasoplo in hitreje ter podobno.
Notranji stres
Druga oblika stresa je mnogo nevarnejša, saj ga jasno ne zaznavamo oziroma niti ne vemo, kdaj, kako in zakaj nastane. Lahko ga doživljamo tudi v situaciji, ko nismo (zavestno) obremenjeni oziroma ne čutimo neprijetnih občutkov. Ker ga ne doživljamo skozi zaznavno in trenutno spremembo telesnih funkcij – tako kot doživljamo prvega – ga imenujmo notranji stres.
Ta vrsta stresa izhaja iz nerazrešenih konfliktov, travmatičnih spominov in ostalih neprijetnih izkušenj. Vsaka zaznava, pogled na situacijo, spomin in celo asociacija, ki nas lahko vrže s tira, prispeva k notranji napetosti.
Dr. Alex Loyd in dr. Ben Johnson v knjižni uspešnici »The Healing Code« pišeta: »Potlačitev destruktivnih spominov zahteva ogromno energije in to ves čas« ter dodajata: »Dr. John Sarno, profesor na Medicinski univerzi v New Yorku je v svojih raziskavah potrdil, da so kronične bolečine in kronične zdravstvene težave posledica potlačitve destruktivnih celičnih spominov.« (Opomba: celični spomin se imenuje zato, ker so ugotovili, da se spomin ne skriva v možganih, kot so včasih menili, pač pa v vsaki celici. Čeprav bi bil točnejši navedek: vsak celica ima dostop do spomina …)
Omenjene destruktivne spomine navadno pometemo pod preprogo ali pa se zadržujemo, da jih ne izrazimo. Lahko si jih tudi ne priznamo … ob njih lahko postanemo otopeli (in se niti ne zavedamo, kaj se dogaja) … lahko se tolažimo, da smo jih razrešili, ker smo »pozitivni« in ne smemo na življenje gledati negativno ter tako naprej.
Sem sodijo tudi (neznaten) občutek krivde, sramu, nemoči … Ta energija ni tako agresivna, da bi se ob njej počutili slabo.
Še več, včasih te osebnostne pikantnosti zaznamo celo kot značajske poteze, ki vodijo do umirjenosti – kar pomeni, da se nam ne zdijo zgolj samoumevne, temveč se lahko počutimo, kot da smo osebnostno napredovali.
Več v knjigi Zdravje je v nas
Mnogi se »z leti umirimo« …
Ker se omenjeno navadno odvija počasi in se začne – po mnenju raziskovalcev – nekje po petintridesetem letu, menimo, da smo postali zreli. Uvidimo, da nismo več toliko zaletavi in neposredni, pač pa delujemo modro in »zadeve prej raje premislimo«.
(Opomba: obstaja krasen test za to trditev. Vzemite si deset minut časa in spustite zavore – za ta kratek čas postanite »manj modri« in manj umirjeni oziroma bolj zaletavi in spontano direktni; taki, kot ste bili nekoč. Mnogi boste ugotovili, da »to niste več vi« ali pa sploh ne boste znali več biti »stari vi«.)
Lahko si tudi rečemo, da »smo se z leti umirili«.
Iz vseh teh razlogov ne povežemo naše »umirjenosti« s spremembo pogleda nase, na življenje in na druge v smislu ustvarjanja notranjih napetosti, pač pa s prevzemanjem večje, resnejše vloge doma, v službi in v družbi.
Če bi vprašali znance, ki nas zelo dolgo poznajo, kako oni vidijo nas v novi luči, bi imeli verjetno drugačen odgovor. (Seveda, če bi povedali točno tisto, kar bi mislili.) Lahko bi nas dojemali kot bolj umirjene, vendar iz drugega razloga – ker smo postali bolj zagrenjeni, izgubili smo strast do življenja, mladostno spontanost in razigranost ter vero v uresničitev sanj. Ali kot pravi ameriški tekstopisec John Carlton: »Večina ljudi živi v tihem obupu.«
Ko premislimo, bi jim lahko celo pritrdili. Nekako smo se vdali v usodo in plujemo s spuščenimi jadri – ker je tako varneje in ker se nam nikamor ne mudi … pravzaprav moramo biti zadovoljni, da imamo vsaj to, kar imamo … kajne?
Dejstvo je, da je »umirjenost« velikokrat le družbeno sprejemljiva oznaka pomanjkanja življenjske iskrice, medtem ko želimo, da nas drugi vidijo kot bolj preudarne in modre.
V svoji koži se počutimo najbolje
In v tem stanju, ko po eni strani vemo, da nismo več tako živi, kot smo bili, po drugi strani pa se tolažimo, da »to pač prinesejo leta izkušenj«, doživljamo sebe.
In to je ključno vprašanje. Kako doživljamo sebe … oziroma, kakšna je naša nevtralna podoba?
Odgovor najdemo tako, da se postavimo v situacijo, v kateri ne doživljamo (zaznavnega) stresa in ostalih neprijetnih občutkov, pa tudi kakšnega večjega veselja ne.
To stanje nam je zelo blizu, saj smo ga navajeni. V njem se počutimo domače. Pravzaprav – to, kar doživljamo v tistem trenutku, smo mi. Okvir, skozi katerega se izražamo … in iz katerega ne moremo zbežati.
Kako to vemo? Zamislite si, da bi se odpeljali v neko novo mesto, kjer vas nihče ne pozna. Lahko se pretvarjate, da ste kdor koli, ki ga občudujete ali mu želite biti podobni: uspešen poslovnež … skuliran uživač … odprt, prijazen in sočuten someščan … razumevajoč modrec … neposreden in pronicljiv opazovalec ter podobno.
Vzemimo, da za nekaj minut dejansko sprejmete to vlogo in jo igrate.
Kaj bi doživljali globoko v sebi? Namesto, da bi se počutili razbremenjeno – ker vam ne bi bilo treba nositi bremena odgovornosti in identitete, ki ju nosite v običajnem okolju – bi se v najboljšem primeru počutili kot igralec na odru; v najslabšem pa lahko celo dobili slabo vest, ker ste skozi zanikanje svoje prave narave izdali samega sebe in »lažete ljudem«.
Pravzaprav, če se ne bi res trdno odločili, da boste to vlogo zavzeto zaigrali (beri: če bi vam bila igra pomembnejša od vsega skupaj; ne le od vašega počutja, pač pa tudi od vtisa, ki ga ustvarjate na ljudi), bi počasi zdrsnili nazaj v svojo običajno obnašanje, vključno z dojemanjem okolice, razmišljanjem in čustvovanjem.
Krivec prihaja od znotraj
Tako torej spoznamo svoje običajno, splošno stanje. Včasih ga imenujemo tudi prevladujoča vibracija. Zanjo menimo, da predstavlja nevtralno pozicijo, saj takrat, kot rečeno, ne doživljamo obremenitev in pritiskov, pa tudi večje radosti ali optimizma ne.
Tu pa se zgodba zaplete.
Raziskovalci ugotavljajo, da pri mnogih ljudem to »nevtralno stanje« ni niti malo nevtralno, pač pa je stanje stresa.
Loyd in Johnson v knjigi »The Healing Code« opisujeta zanimivo raziskavo. Ljudi sta vprašala, ali menijo, da so v stresu. Polovica je pritrdila, druga polovica pa je rekla, da niso. Ko sta s posebno napravo, ki se uporablja tudi v bolnišnicah za meritev fiziološkega stresa (postopek se imenuje HRV oziroma »Heart Rate Variability Test«), izmerila njihovo stanje, sta ugotovila, da je devetdeset odstotkov slednjih prav tako v stresu.
To pomeni, da približno petindevetdeset odstotkov ljudi živi v stresu, a se jih slaba polovica tega sploh ne zaveda. Zato tudi ničesar ne storijo.
Ne gre za zaznavni stres – za katerega vemo, kdaj in navadno tudi, od kod nas doleti – pač pa za »nevidnega«, ki nas potiho izčrpava od znotraj.
In potem se mnogi začudijo, ko naenkrat dobijo hujšo diagnozo. »Lepo skrbim zase, ukvarjam se s športom, zdravo se prehranjujem … Dolga leta nisem bil bolan, še prehlajen ne. Zdaj pa kar od nekje tale diagnoza,« se velikokrat čudijo. Seveda, ker so bili pozorni samo na prvo obliko stresa, ki deluje po principu »obremeni – popusti«.
Ljudje smo zelo dobro prilagojeni tej kratkotrajni obliki stresa, ki celo krepi organizem. Dokler stres prihaja v valovih, ima telo čas, da se obnovi, vzpostavi notranje ravnovesje in pripravi na situacijo.
Težava pa nastane, ko telo praktično nima časa za regeneracijo. Zadnje čase vse več raziskovalcev ugotavlja, da tukaj leži povod za mnoge zdravstvene tegobe.
Tudi uradna medicinska znanost potrjuje, da je glavnina bolezni povezanih s stresom. Dr. Dispenza v knjigi »Evolve Your Brain« povzema poročilo Ameriškega inštituta za stres, (»American Institus of Stress«), ki navaja, da 90% Američanov obišče zdravnika zaradi problema, ki je povezan s stresom. (Ne omenja pa, s katero obliko stresa.) Dr. Bruce Lipton, priznani celični biolog in bivši predavatelj na Stanfordski univerzi pa pravi, da je krivec za bolezni v petindevetdesetih odstotkih stres, v ostalih petih pa genetika.
Zato pa dr. Loyd in dr. Johnson v knjigi »The Healing Code« pišeta, da je tovrstni (notranji) stres tisti, ki povzroča bolezni in obolenja: »Če imate zdravstveni problem, izhaja iz te vrste stresa – vsi problemi, vedno.«
Rešitev je lahko preprosta
Kako pa vemo, da smo vsaj na dobri poti do izboljšanja ali ohranitve zdravja; če izhajamo iz dejstva, da se moramo notranje razbremeniti?
- Zaupanje v življenje.
- Radostno pričakovanje.
- Novi cilji.
- Otroška radovednost in vera v sanje.
- Brezskrbnost in neobremenjenost z okolico.
- Pristnost v izražanju ter skladnost misli, besed in dejanj.
Si upamo priznati, kaj v resnici mislimo in čutimo … sebi in drugim?
Se znamo sredi ponedeljkovega jutra ustaviti v maničnem razmišljanju, povonjati cvetlico ter se za trenutek nastaviti sončnim žarkom … tudi, če hitimo na sestanek?
Ali si lahko zastavimo vsaj majhen cilj ter se ga iskreno in odprto veselimo? Ali pa smo »preresni za take neumnosti« … ker nas skrbi, kako bodo na nas gledali drugi?
Lahko živimo po scenariju drugih ali pa po svojem. V prvem primeru bomo neopazni, v drugem bomo srečni.
P.S. Če menite, da vas bodo imeli drugi radi, če boste živeli v skladu z njihovimi željami, ste si pravkar naložili izredno breme. Prvič, ker to niti približno ne drži. In drugič, ker se boste ves čas nečemu prilagajali.
Kdaj boste pa živeli?
