Lekcije

Včasih življenje na videz mirno mineva in morje je mirno. Potem pa pride obdobje oziroma bolje rečeno »naše leto«, ko se intenzivno učimo in osvajamo lekcije. Lahko bi rekla, da sem nekaj let na nek način stagnirala, sedaj pa se vse rešuje, prihaja na plan…

Tako se na primer nisem zmogla posloviti od službe, ki me ni osrečevala. Globoko v sebi sem si tajila, da bom že nekako zdržala. Silila sem se, ampak nekega dne tudi denar ni več odtehtal omenjene službe. Ni bilo vredno pa sem denar vedno še kako potrebovala. Enkrat sem si preprosto rekla in priznala, da ne zmorem več in vse skupaj prepustila v božje roke. V ljubezni je bilo isto. Nisem in nisem zmogla zapustiti partnerja. Nekako sem si v glavo vtepla, da je to to in da ga želim imeti za celo življenje. Na vso silo bi lahko rekli. Jah, to smo pa kozorogi. Velikokrat gremo z glavo skozi zid. Vrsto let sva bila že par in to da nama ne gre po vseh pogovorih, poskusih in delu na najini zvezi, mi je predstavljal velik neuspeh. Počutila sem se poraženo. Edini razlog, zaradi katerega bi ga zapustila pa je bila nezvestoba in posledično pomanjkanje zaupanja. Kakor klišejsko se morda to sliši – ko to občutimo na svoji koži – vemo, da je to res. Brez zaupanja, vere v nekoga nič več nima smisla. Neprestano preverjanje, dvom v vse, kar reče, obljubi… Nikoli ni več isto. Ne vem – mogoče so pari, ki jim to uspe. Sama osebno si nisem več mogla lagati. Srce in duša nista več prenesla vseh udarcev, vseh ran. Vse, kar sem si želela je, da KONČNO postavim sebe na prvo mesto. Predolgo časa sem se zanemarjala…

OGLAS

Leto, v katerem se je to zgodilo se je iz nekega razloga podaljšalo… In še traja. A počasi se vse postavlja na pravo mesto. Vem, da se tudi bo. Ker kar manjka sem jaz sama, moja odločitev, samoljubezen, samozaupanje in samospoštovanje.

Veliko je razlogov, poslanstev, zakaj smo na svetu, za kaj se rodimo. Ampak kako lahko komurkoli služimo, kogarkoli imamo res radi, če niti sebe nimamo radi? Če se ne zmoremo pogledati v ogledalo? Se objeti? Počivati, ko nam telo odpoveduje, ker smo pretiravali? Se sprostiti, ko nas glava boli in nam pravi : »Dovolj je bilo. Prosim počivaj. Pij. In ne skrbi toliko.«? Res smo sami sebi največji sovražniki. Nikomur, ampak res nikomur ne delamo usluge, če živimo njegovo življenje, vse prilagajamo njemu, se mu čisto podredimo itd. Mi vsi smo eni veliki igralci v svojem lastnem filmu in soigralci v ostalih filmih. Ampak v slednjih nimamo glavne vloge. Nikdar. Zato edina vloga, ki je izredno pomembna je v našem filmu. Ker stvar je takšna, da nekaj časa še lahko slepimo sami sebe, preglasujemo glas intuicije in si lažemo… V nedogled pa ne gre. Pridejo bolezni, nesreče, izgube služb, prevare ipd. Vse »slabo« kar se nam zgodi, se nam zgodi z razlogom. Ponavadi zato, ker si nismo prisluhnili in da se naučimo. Ne za to, da bi trpeli. Ravno obratno. Ker nam »nekaj«, »nekdo« želi dobro. In nas neizmerno ljubi.

Ob koncu bi rada delila še tole misel, za katero verjamem, da jo zelo malo ljudi pozna ali pa da ve, da je zapisana v bibliji: »Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? 26 Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? 27 Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo dodati svojemu življenju en sam komolec? 28 In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, 29 toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. 30 Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? 31 Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ 32 Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. 33 Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. 34 Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Evangelij po Mateju 6,25-34)