Nekoč je neki duhovni učitelj s praktično nalogo želel poučiti svoja učenca.
»Tu imata vsak 100 rupij,« je dejal. »Z njimi kupita nekaj, s čimer bosta sobo napolnila do zadnjega kotička. Čez pet dni bom preveril, kako sta opravila nalogo.«
Ko je obiskal prvega učenca, je videl, da je sobo napolnil s krpami. Učenec je mislil, da mora sobo tako ali drugače zapolniti z nečim. Ker so bile krpe najcenejše, se je odločil zanje. Guru je bil čisto zaprepaden.
V sobi drugega učenca, je videl, da je bila ta napolnjena ne le enkrat, ampak dvakrat. Učenec mu je vrnil 80 rupij in dejal: »Učitelj, potreboval sem le 20 rupij, da sem dvakrat napolnil sobo.«
Sredi sobe je učenec prižgal oljno lučko in dišečo palčko. Svetloba in dišava sta napolnili vso sobo, od vrha do tal, od leve do desne strani in od začetka do konca.
Guru je veselo dejal: »Ti si zares dojel. Življenje je zelo podobno prazni sobi. Napolniti ga moramo z lučjo znanja in dišavo služenja, ne pa z zavrženimi, umazanimi stvarmi tega sveta.«
Sačinandana Svami
civilizacijasocutja.blogspot.si
