Meč in križ

OGLAS

Povzetek po Hermes Trismegistos, »Pymander«, verz 32

„Duh, Oče vseh bitij, ki je življenje in svetloba, je ustvaril človeka, podobnega sebi, ki ga je ljubil kot svojega lastnega sina. Bil je namreč prelep in zvest posnetek svojega Očeta. Bog, ki je v njem ljubil svojo lastno podobo, mu je zaupal vsa svoja dela.“

Duh, Oče, stvarnik je svoje stvarstvo, vsa njegova dela izročil človeku. Kot je zapisano v zgornjem verzu, je to božje darilo vsekakor vsebovalo zmožnost in potrebo po ustvarjanju. Verz 33 nadaljuje: »Ko je človek gledal stvarjenje, ki ga je Demiurg ustvaril v ognju, je hotel tudi sam ustvarjati, in Oče mu je dovolil. Ko je nato vstopil v Demiurgovo ustvarjalno polje, kjer je imel proste roke, je gledal bratove stvaritve. Vladarji pa so ga vzljubili in vsak mu je dovolil sodelovati na svoji stopnji hierarhije sfer.«

OGLAS

Duh, Oče je Demiurga, ki je omenjen v tem verzu, je ustvaril pred človekom. S tega vidika je človekov starejši brat. Demiurg je stvarnik grešnega sveta. Nastavil je sedem rektorjev, da urejajo svetu.

Po vstopu v Demiurgovo polje ustvarjanja, v naš svet, se je od Boga ustvarjen človek zapletel v Demiurgovo stvaritev. Kar je bilo mišljeno kot človekovo delovno polje, je postalo njegovo domovanje. Rezultat zapletenosti prvotnega človeka s prostorom in časom povzema Hermes v pogosto citiranem verzu 38.: »Zato ima človek v primerjavi z drugimi živimi bitji dvojno naravo. Umrljiv je po telesu, nesmrten po pravem človeku.«

Zmožnost in potreba po ustvarjanju nista tuja dvojnemu človeku. Nasprotno, človeštvo se je med stoletji obdalo s številnimi in raznolikimi stvaritvami. Skorajda ni kraja na tem svetu, kjer človek ne bi pustil sledi. To imenujemo kultura. V gnostični filozofiji imenujemo eno plat te dvojnosti mikrokozmos, to je človek kot nesmrtno bitje, medtem ko je druga plat človekova osebnost njegovo telo. Potreba po ustvarjanju se lahko razloži z mikrokozmosom, s katerim je človekova osebnost povezana. Živalski svet je omejen na razmnoževanje, iskanje preprostih zavetišč in skrb za leglo. Nemški filozof Immanuel Kant (1724–1804) je človekovo ustvarjanje, ki naredi življenje lažje in udobneje, poimenoval kultivacija. Kultiviranje vidi kot prvo stopnjo v človekovem razvoju. Kant pravi: »Zgodovinski proces kot uresničitev človekovih talentov je sestavljena iz treh stopenj. Najprej je kultivacija, ko človek s svojo kulturo, se pravi z obrtjo, umetnostjo in znanostjo, obvladuje naravo.

Temu sledi civiliziranje, kjer človek zaradi vpliva skupnosti omeji lastne želje. Končno sledi najnaprednejša stopnja tj. moralnost, ko se človek z moralo, religijo in osebnim razvojem zares osvobodi.«

Civiliziranje je Kant pojmoval kot družben pritisk države in njenih institucij, s pomočjo katerih se svoboda posameznika omeji s pravicami drugih ljudi. Z vladavino prava država zaščiti slabotnejše in prepreči, da bi zavladal zakon močnejšega. Na tej stopnji je posameznik pod zakonom, ki omejuje njegovo svobodo. Na tretji stopnji se človek popolnoma osvobodi, saj sam ugotovi nujnost omejitev in zakonov ter na ta način postane sam sebi zakon. Ali kot je običajno izraženo v šoli sodobne gnoze, s prostovoljno poslušnostjo božji volji, božanskim zakonom stvarstva, ki je dober in pravičen za vse. Najvišja zapoved tega zakona je: »Ljubi Boga nad vsem in bližnjega kot samega sebe.«

Očitno je, da je človeštvo doseglo stopnjo kultiviranosti. Na marsikaterem področju, se je tu končalo in priča smo dekadentnosti in hiperprodukciji. Resna prizadevanja, da bi se povzpeli na stopnjo civiliziranja, so bolj ali manj uspešna. OZN skuša zaščititi človekove pravice na globalni ravni. Žal moramo ugotoviti, da se dogovorjene človekove pravice marsikje kršijo, pogosto celo neusmiljeno teptajo.

Najnaprednejšo stopnjo, to je moralnost, še ni doseglo veliko ljudi. Mnogi skušajo moralo uveljaviti s pomočjo predpisov in zakonov, kar pa je le oblika civiliziranja. Gnostik dojema, da prava moralnost izvira iz najglobje človekove notranjosti in je tesno povezano s popolnim preobratom, s popolno transfiguracijo. Edino možno izhodišče moralnosti je pot transfiguracije. Kdor gre po tej poti, dokazuje, da je slišal notranji zakon in da mu bo sledil.

Izpričuje tudi, da bo odslej popolnoma in v celoti služil mikrokozmosu, s katerim je povezan, in ki ga povezuje z vsem človeštvom, celo s celotnim poljem stvarstva. Ravno zaradi mikrokozmosa lahko človek dojema božje nasvete.

Če natančno pogledamo, je večina človeštva še vedno na prvi razvojni stopnji. Dosegli smo bujno kultivacijo in ljudje ustvarjamo na tisoč in enem področju. Niso pa vse stvaritve človeka dostojne. Poleg koristnih stvari, kot so stanovanja, peči in kmetijska mehanizacija, človek proizvaja tudi mnogo orožja, ki se vsakodnevno uporablja v medsebojni spopadih. Vedno bolj smo oddaljeni od vizije pesnika Anastasiusa Grün (1806–1876), ki jo je leta 1836 strnil v pesnitvi Pet velikonočnih skic:

[…]

Ljudje, ki jih je poljubila sreča,

polni vrlin,

kot zvezde hkrati resni in vedri,

kot cvetice lepi in kot cedre močni.

Nekoč se je zgodilo,

da so otroci na polju izkopali

brezoblično, železno stvar.

Najditeljem se je zdela

pretežka za srp, pretanka za lemež.

Čudno najdbo

so trudoma nesli domov.

Starši so jo ogledovali,

vendar jo niso poznali.

Poklicali so sosede vse,

a vedel kaj je, ni nihče.

Blagor njim, ki nikoli niso poznali,

kar v očeh še solze vžge,

norost prednikov, ki dolgo ni na svetu je več.

Kar niso poznali je bil – meč.

Mogoče so to le sanje, mogoče daljna prihodnost. Toda že na prvi stopnji človeškega razvoja, je treba govoriti o etični zavesti, o resnični morali. Potreba po ustvarjanju se ne bi smela izražati v marsikdaj brutalni samouresničitvi, tako pri posamezniku kot skupini. Enako velja za stopnjo civilizacije. Kljub obsežni zakonodaji in vsem poizkusom, da bi zakone uveljavili, kljub vsem kaznim za kršitelje, se zakoni neprestano kršijo.

Kršitve so majhne in velike, od žeparjev do nespoštovanja dogovora o prepovedi atomskega orožja. Da bi pravna ureditev lahko delovala tako, kot je bila zamišljena, bi se moral vsak posameznik notranje zavedati, da je potrebna in koristna ter se po njej zaradi tega zavedanja ravnati. Morala bi morala vedno izhajati iz človekove notranjosti. Iz njegove notranje kulture in civilizacije. Svet okoli nas nam kaže, da temu ni tako. Nerealno je pričakovati, da se bo to v bližnji prihodnosti spremenilo in da bo med ljudmi zavladala visoka moralna zavest. Vseeno pa nas ta vizija privlači, navdihuje in žene dalje. Če bi bilo s tem vse povedano, potem bi morali sklepati, da človeški razvoj že na prvi stopnji nazaduje, namesto da bi napredoval.

Na srečo pa med ljudmi odzvanja klic iz daljave, sporočilo iz rojstnega kraja mikrokozmosa. Glas zveni kot glas očeta, ki kliče izgubljenega sina. Izžareva svetlobo, ki jo lahko sprejmemo. Ta zaniha v svetlobni iskri, ki se ujema v središču mikrokozmosa s človekovim srcem.

Nato se nekaj zgodi. Nekaj zažari. V človekovo zavest se naseli nemir. Človek dobi občutek, da v svojem samoustvarjenem svetu manjka nekaj bistvenega. Nemir ga spodbudi k iskanju. Zaradi iskanja postane še bolj odprt in dojemljiv za žarčenje svetlobe.

Zdi se, da človek, ki iz notranje nuje ravna po navdihu luči, pridobi moralno zavest. Zanj zunanji predpisi in zakoni niso več potrebni. Iz usmeritve k luči se porodi nova drža, ki priča o višji morali. S pomočjo svetlobe se začne pot transfiguracije, to je po Kantu stopnjo moralnosti. Nova morala, ki ne pozna pravil, le jasne misli in čista ravnanja, nas pripelje blizu pesnikove vizije. V pesmi izpred skoraj dvesto let naleti kmet pri oranju na kamniti križ. In prav tako kot pri meču tudi za tega ne ve, kaj je. Kdorkoli ga je videl, ga ni poznal.

[…]

Čeprav ga niso poznali,

v njihovih prsih v večnem sijaju,

poln blagoslova pokončno stoji.

Njegovo seme uspeva na vseh poteh.

Kajti, kar niso poznali je bil križ.

Niso videli njegovega boja in krvavih znamenj.

Vidijo le zmago in njegov venec.

Niso videli nevihte in udarov strel,

Vidijo samo njegov mavrični sijaj.

Kamniti križ so postavili v vrtu,

kot skrivnostno in častitljivo starino.