Mikao Usui – življenje in delo

OGLAS

Rodil se je 15. 8. 1865, v vasi Taniai v prefekturi Gifu, umrl pa 9. 3. 1926 v Fukujami za srčno kapjo, v starosti šestdeset let. O njegovem življenju vemo bolj malo, veliko je ugibanj, mitov in legend o njegovem življenju.

Tukaj bom podal dejstva, ki izhajajo iz dokumentov in fotografij, kar je večinoma rezultat raziskav reiki mojstra in učitelja Jamesa Deacona, ki je zadnjih trideset let vključen v raziskave s področja ezoterike v okviru programa Mind, Body & Spirit in seveda tudi rezultati dela mnogih njegovih sodelavcev.

Usui ni bil ne katoliški duhovnik, ni bil ne zdravnik, ni študiral v Ameriki in Evropi. Njegovo življenje pa je bilo dokaj pestro. Kot otroka so ga dali v tendai budistični samostan (tendai je japonska smer budizma, ki temelji na predhodni kitajski šoli budizma tien-tai, pojavil se je na Japonskem v začetku 9. stoletja), kjer se je učil kiko (japonsko različico kitajskega chi-kunga) in tu se je prvič srečal tudi z duhovnostjo oziroma z ezoterično anatomijo, kar je sestavni del vsakršne vzhodne borilne veščine.

OGLAS

Od dvanajstega leta dalje se je usposabljal v yagyu ryu (samurajsko mečevanje) in pri dvajsetih letih dosegel stopnjo menkyo kaiden – najvišja stopnja, naziv mojstra in učitelja te veščine. Kasneje je opravljal mnogo poklicev, bil je pisarniški delavec, novinar, javni uslužbenec, tajnik sekretarja za notranje zadeve Shinpei Gotoa, kar pa ne moremo vzeti dobesedno kot tajnik. Bolj verjetno je, da je bil tudi telesni čuvaj g. Gotoa, vsaj glede na razmere in navade v tedanji Japonski.

Nekateri viri trdijo, da se je sam izobraževal na veliko področjih ezoterike, od numerologije pa do astrologije. Zanesljivo je bil precej aktiven in inteligenten človek, ki je imel potrebo razširjati obzorja svojega znanja in duha. Bil je pripadnik tendai budizma, katerega doktrina je usklajevanje budistične filozofije z vidiki tradicionalne kulture z japonskim šintoizmom. Kasneje se je preusmeril v mikkyo budizem (japonski izraz, ki pomeni skrivni nauk), katerega prakse izhajajo iz šingon budizma (šingon budizem je ezoterična oblika budizma, ki jo je na Japonskem razvil slavni menih Kukai, znan tudi kot Kobo Daishi, v začetku 9. stoletja), nekateri pa tudi navajajo, da je Usui v letih pred začetkom samostojnega poučevanja preučeval 3 leta zen budizem.

Vse te smeri, oziroma šole so prišle iz Kitajske, in izvirajo iz tantričnega, pravzaprav tantrično tibetanskega budizma, ki ga je na Japonsko prinesel menih Kukai, vendar so se potem iz teh naukov in filozofije razvile nove smeri in šole. Kakorkoli že, zanesljivo je, da je bil Usui budist, čeprav je tako kot mnogo ljudi na Japonskem tedaj in v današnjem času, sledil večini naukom in verovanjem, ki se med seboj ne izključujejo. Na Japonskem je to povsem normalen pojav.

Leta 1906 ali 1907 se je poročil s Sadako Suzuki, kasneje leta 1908 se jima je rodil sin, leta 1913 pa še hči.

Leta 1914 naj bi Usui prejel posvetitev v reiki, kar navajajo različna japonska knjižna dela o reikiju, kot tudi Dave King v svoji knjigi Reiki-do, kjer navaja pričevanje enega od hayashijevih učencev. Po navedbah, naj bi se Usui 1918 začel poglabljati v zen budizem, po nekaterih virih naj bi šlo za usposabljanje za zen budističnega meniha, o čemer pa ni dokazov. Po splošnem prepričanju, naj bi aprila leta 1921 izrazil in izpostavil gokai (pet načel ali predpisov), ki so bili temelj njegovega nauka, poučevanja in tudi vseh kasnejših oblik reikija.

Druga verzija navaja marec 1922, ko naj bi Usui prejel sposobnost zdravljenja z reikijem. Vendar se tako datumi, kot tudi kraji razsvetljenja razlikujejo, tako tudi obstaja različica, da ni posvetitve prejel na gori Kurama, temveč na gori Koya. Po njegovih lastnih besedah pred tem letom ni poučeval in prakticiral reiki sistema, temveč nekakšne osebne metode energijske samoregulacije in duhovnega razvoja, ki so temeljile na budističnih naukih in nekaterih energijskih šintoističnih praksah. Tukaj se največkrat pojavi izraz Usui do (Usuijeva pot, način). Vendar ima tudi izraz »do« na Japonskem več možnih prevodov in uporab.

Aprila 1922 je Usui odprl prvi center za usposabljanje v svoje metode dela v Harayuku, Aroyami, v predmestju Tokija. Ta center so nekateri poimenovali tudi klinika ali bolnišnica za zdravljenje z reikijem, čeprav takrat Usui še ni opredelil izraza reiki, temveč le Ushui-do. Lahko bi tudi dejali – Ushuijev način, metoda. Njegov moto za usposabljanje je bil »združevanje samega sebe skozi harmonijo in ravnotežje«, poenostavljeno bi lahko dejali – usklajevanje telesa in duha v konceptu lastne osebnosti. V tem centru je istega leta tudi prvič uporabil reiju, lastno metodo (prevaja se kot blagoslov, dajanje, sprejemanje energije pa tudi krepitev), izviren način, ki omogoča kanaliziranje reikija – energije. Ta njegova metoda iniciacije je bila precej močnejša kot so posvetitve v reiki danes, podane po pričevanju gospe Hawajo Takata, ki je reiki prenesla v Združene države Amerike v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja, od koder se je razširil v Evropo. Reiki metoda posvetitve je potekala precej bolj enostavno ob nujni uporabi določene kotodame, ki je bila bistvenega pomena. Učitelj je posvetil učenca celostno, skozi celo njegovo avro, brez podajanja simbolov v teme, dlani ali stopala, niti ni posvečal pozornosti posameznim čakram ali kaj drugega. V tem primeru je Usui s tem izvedel tehniko podajanja sposobnosti, posvečanja ali »dovoljenje« za uporabo njegovega sistema.

Naslednjega leta 1923 je uvedel večstopenjski sistem poučevanja in prakticiranja svoje metode, pri čemer se je oprl na sistem razvrščanja stopenj kot ga je uporabljal Jigoro Kano, človek, ki je uvedel borilno veščino judo. Na ta način je razvrstil poučevanje svoje tehnike na 13 stopenj, kar je bilo v uporabi do leta 1925. Ko je Usui odprl svoj center, se mu je pridružil prijatelj Toshihiro Eguchi, s katerim sta skupaj študirala. V letih 1918–1920 sta se usposabljala v zen budizmu. Eguchi je bil kasneje eden najbolj znanih japonskih zdravilcev, ki je uporabljal teate tehniko, način zdravljenja z dlanmi in iz tega razvil svojo lastno metodo Eguchi te-ne-hira. Njegova tehnika je vključevala uporabo dlani, kar je v neki meri povzel tudi Usui, medtem ko ga je eguchijev verski pristop in izvajanje določenih ceremonialov, kot so bili petje slovesnega blagoslova in posebne meditacije, motil, kar je razvidno iz tega, da ni dovoljeval izvajanje molitve, znane pod imenom Komyo kigan (molitev za luč svetlobe). Vendar je (verjetno zaradi finančne potrebe) dovolil prakticiranje Eguchijevih metod dvakrat tedensko.

Vsekakor pa so nekatere Eguchijeve tehnike (predvsem položaji dlani) vplivale na Ushuijev nauk in delo ter na razvoj reikija nasploh.

Leta 1923 je Japonsko prizadejal hud potres s kasnejšimi požari, ki je terjal več kot sto tisoč življenj, bilo pa je tudi pol milijona ranjenih. Epicenter potresa je bil 50 km od Tokija. V tem času so se ranjeni zatekali k zdravilcem in tako tudi v Usuijev center, ki je tako resnično postal nekakšne vrste bolnišnica. Usui je na ta način s svojimi sposobnostmi tudi zaslovel na Japonskem v tem času, nekateri so celo izražali mnenje, da je »rešil« Japonsko. Kakorkoli že, njegovo delo in metode zdravljenja so tedaj postale znane tudi širši populaciji na Japonskem. Februarja 1924 je zaradi potreb preselil svoj center v veliko večje prostore v Nakano, izven Tokia.

Meseca maja, leta 1925 je v center prispel Chuiro Hayashi, naslednji mesec pa je že prejel stopnjo usposabljanja sandan, sicer šele 9. stopnjo v prvotnem razvrščanju, vendar že dokaj visoko. Hayashi je pomemben predvsem zaradi nadaljnjega zgodovinskega razvoja reikija in spreminjanja prvotnega Usui-do. V tem letu se je pojavil novo ime za Usui-do (bolj pravilno bi bilo Usui-no-michi, Usui teate), kar kaže Eguchijev vpliv na osnovno tehniko. V tem času se je spremenil tudi sistem stopenj, ki je v prvi različici obsegal 13, nato 5 in od januarja 1926. leta 4 stopnje (shoden, oku-den ali oku-den-zenki, oku-den-kouki in shinpi-den) kot najvišja mojstrsko-učiteljska stopnja.

9. marca leta 1926 je Mikao Usui umrl za posledicami srčne kapi. Njegovo delo pa sta po njegovi smrti v dokaj spremenjeni obliki v glavnem nadaljevala Eguchi in Hayashi. Usui je posvetil (iniciral) v najvišjo mojstrsko shinpi-den stopnjo: Eguchija, Gyuda, Ushida, Taketomo, Hayashija in še nekaj drugih ljudi. Glede števila mojstrov se mnenja in dokazi razlikujejo. Nekateri navajajo samo prve tri kot resnične mojstre, ki so posvečeni po Usuiju.