Iz dneva v dan, iz leta v leto, postajamo starejši. To se zrcali v mislih, v telesu… A to, zakaj se to dogaja in kaj nam pomeni, je pravzaprav idealen pogled, kaj smo naredili na sebi. Skozi to namreč najlažje pogledamo, kakšen odnos imamo do sebe in kdo mislimo, da smo. Lahko namreč svobodno dovolimo, da se minevanje odvija kakor pač že se ali pa si iz tega naredimo težavo.
Vsak, ki se je rodil, mineva oz. povejmo z drugimi besedami, vse kar je nastalo, tudi izgineva. Vesolje, zemlja, kamen, ptice, rastline, človek. To je nekaj najčudovitejšega v stvarstvu vsega kar je. To je zakon narave, namreč, da vse vznikne in da potem tudi izgine.
Pa ste opazili, da je čisto isto z mislimi in čustvi, ki nas prevevajo? No, bolj se prilepimo na to, kar mislimo, da se dogaja, manj vidimo to kar je.
Če smo dovolj pozorni, obstaja nekdo drug, kot le fizične oči in telo ter naše misli in čustva, ki opazujejo to minevanje. Gre se za naš občutek o življenju. In če smo dovolj pozorni, kaj zlahka opazimo, da se ta občutek, občutek biti živ, ne spreminja.
Vedno je tu, vedno enak, vedno le zre in gleda. Kaj je torej ta občutek in od kod prihaja? No, zdi se, da je ta občutek, ta prostor od koder prihaja, primarni, da je bolj avtentičen, kot tisto, kar misli in čustvuje naše telo. In zares, če smo dovolj pozorni, je prav ta tisti, ki nas ne sili v nič.
Iz tega globokega občutka obstajanja ni potrebno odreagirati na nič. Prava brezpogojnost. In če se od njega odmaknemo v naše misli, občutja, čustva, spomine… Potem pa se takoj v nas, v našem občutku za obstajanje pojavi nek privlak, ki nas vleče, vleče nas, da naj nekaj storimo. A če smo spet pozorni, je ta občutek bivanja, ta globoki občutek obstajanja, prisoten. Brezpogojno, tako da nas ne sili v nič.
Ta občutek ‘Jaz sem’, je vedno prisoten in samo naša izbira je, ali se bomo podali na potovanje minevanja ali bomo sledili mislim in občutkom, ki nas silijo v neko ravnanje ali ne. Da, gre se za naš odnos do sebe, do občutka ‘Jaz sem’, do tega globokega občutka obstajanja.
Delo na sebi je namenjeno mnogim stvarem, a tisti, ki zares želijo delati na sebi, za njih je dobro, da začnejo prepoznavati ta notranji, brezpogojni svet, kajti v njem bodo našli tisto resnico o brezpogojnem sprejemanju in dajanju, ne kje drugje. Dobro je začeti delati na sebi s to mislijo, kajti le takšno delo na sebi bo rodilo razultate, kot jih iščete.
Vsak od nas namreč v življenju nekaj dela, dela na sebi. A le od nivoja zaznavanja sebe in svoje resnice je odvisno, s kakšno jasnostjo bo prišel do tega dela sebe, ki ga išče. Če namreč pristopimo k delu na sebi z odnosom, da je vse kar se pojavlja v čutilih, mislih, čustvih takšno, da mineva, bomo kaj hitro prepoznali z neomajno jasnostjo to kar želimo najti.
Videti v sebi, v svetu, da je vse minljivo, prinaša v življenje novi uvid, uvid, ki ti omogoča, da se začneš posvečati svoji pravi naravi in stvarem, ki so ti zares ljube.
