Moški je alfa v poslu, krdelu in partnerskem odnosu. In, če ni?

Za moške in ženske. Za fante in punce. Vsak zase ve in vsak sam se ob svojem pravem času odloča ali bo za svojo srečo (ne)kaj naredil.

Strahove, travme, vzorce in prepričanja odstranjujemo in se s tem izboljšujemo ali ostajamo v starem in poznanem.

OGLAS

»Moški« ni srečen, kadar nima svoje smeri. Takrat je izgubljen in ne ve kako in s kom bi rad živel svoje življenje. Ni alfa, ni vodja. Srečen ni, ko ne izpolnjuje svojega poslanstva. Kadar ne dela nečesa, da bi to smer imel nekako še bolj potrjeno, zato svoj podarjen čas samo preživlja namesto živi.

Zato, ker je tako lažje in je v coni udobja. In je fino. Tako ni potrebno premagati strahu, da bi nekaj naredil, da bi zrasel. Ni treba, da bi razvil svoje potenciale in nadgradil talente. Če on nima nikakršnih ciljev in organizacije kako iti čez življenje kako bo ženska z zaupanjem temu sledila? Jaz tega ne razumem in zato tudi velikokrat vprašam bitja nežnejšega spola, ki so okrog mene… ali bi sledile moškemu, ki ne ve kaj želi in nima jasne slike kam?

Ženske, ki so načeloma razvile svoje življenje, so izpolnjene ter živijo kot si zase želijo, seveda odgovorijo brez vsakega dvoma, da nikakor. In so v partnerskem odnosu z alfa moškim. Punce ne vedo niti o čem govorim in kaj sprašujem.

Vsak dan imam možnost videti primere, ko »moški« in tudi »ženska« išče sebe-zunaj sebe. Moški v športu, drogah, alkoholu, “prijateljih”, igranju igric, in podobno. Ženske v nakupovanju, v svojem zunanjem videzu, delu itn.

Moški pa tudi velikokrat sploh ne išče in se v večini časa niti ne zaveda, da ni srečen in cel.
V kolikor bi želel svoje življenje deliti z žensko-ne s punco, tako ne gre.
Ženska si želi njegovo smer, zato, da se počuti sigurno in varno.

Vodstvo je moški in on mora določiti smer kamor gresta. Mora prevzeti vajeti in odgovornost za svoje življenje. Mora odrasti. Preprosto mora nositi hlače in ženska to potrebuje. Drugače je kot kura, ki brezglavo leta na vse strani. Tudi v primeru, ko se izkaže, da kakšna njegova odločitev ni bila prava, vseeno ji je, pomembno je samo to, da se moški odloči in naredi. Ne glede na končni razplet. Tega mu ne bo zamerila, če pa nikakršnih odločitev sploh ne sprejema pa mu bo, in bo odšla od njega, slej ali prej. Ker bo želela več in najboljše zase. Ker si želi nekoga z jajci, ker sama jih iz tega razloga nima.

Ženska potrebuje steber na katerega se nasloni in sledi organizaciji, tudi, če sprva jamra in tečnari, ko moški sprejme odločitev. Takšne pač smo in na prvi pogled nam včasih pač kaj ni najljubše. Ženske nočemo in ne smemo biti konstantno v akciji in razmišljanju kako in kam.

Četudi je ženska močna in sposobna poskrbeti zase v vseh okoliščinah, potrebuje moškega. In to takšnega, ki je še močnejši, dominanten, da jo “ukroti” in vodi ter predvsem, da je ženski dovoljeno biti preprosto ženska in kdaj biti tudi šibka.

V (pre)veliko razmerjih, kjer moški spol nima te svoje smeri, se dogaja, da posledično ženska prevzame ta del in namesto bi krepila svojo žensko, nežno plat, krepi moški princip.
Včasih iz navade, drugič iz musa, tretjič iz ne vednosti. Podzavestno ali zavestno.

In fant sledi. Funkcionira po žensko in ni zadovoljen in spet ni srečen. In prav ima, ker ni prav, da stvari tako delujejo. In, ker ni cel, tudi ženska ob njem ni srečna. Eden od drugega se oddaljujeta, namesto povezujeta. Razmerje se hladi in propada. Fant tega niti ne opazi, niti ne razume ali si morda samo noče priznati.

In zato odnos fant-ženska in moški-punca ne funkcionira, vsaj ne dolgo. Ali pač, in se razmerje dogaja več let in spet nekje vmes moški ugotovi, da svoje partnerke ne spoštuje in jo v bistvu sovraži. Zakaj? Ker je ona določila smer in mu s tem spet pokazala, da ima ona prav ali da zna boljše in da po domače – po njegovo ni veljalo. Spet je kastriran. Tega “ženska” ne naredi namerno, ampak zato, ker on ne naredi. In zanimivo je, da če je v odnosu dveh močna “ženska”, svojega partnerja testira in ga spravlja do točke, kjer bi bila meja. Do tam, kjer bo on dovolil iti. Dinamika v odnosu se lepo odvija in nadgrajuje, če se tega oba zavedata in razumeta, da je treba krepiti vsak svoj princip delovanja. Normalno je, da moški sledi ženski energiji, ker ona je kreatorka, vendar ima ob enem on svojo hrbtenico. V kolikor ne,…

Ženska čuti moško prezenco in včasih niti ne potrebuje veliko besed, potrebuje samo to njegovo prisotnost.
Če je ni, se ne zmore v celoti predati oz. spustiti nadzora. Predvsem to si v resnici želi, vendar podzavestno ženske čutimo, kdaj to storiti in kdaj nimamo prave izbire. Smešno ironično, v prvem koraku si same izberemo moškega. Ali fanta. In moški žensko. Ali punco.

Ne pozabimo, da imamo prav tako vedno znova ponovno izbiro se odločiti ali dovoljujejo odnos, ki nas globoko v sebi ne osrečuje in nam onemogoča rast. Izbiramo lahko med povprečnim odnosom, ki je površinsko pravzaprav dober ali se odločimo za več in globlje.

In oboji vemo, kdaj smo razumljeni in kdaj tudi mi razumemo. In vemo, kdaj imamo dovolj čakanja in bomo stopili naprej. Morda nek odnos potrebujemo samo določen čas, da dobimo tisto potrebno znanje ali izkušnjo, ki nas naredi še boljše ali da v resnici ugotovimo kaj si želimo. Spreminjamo se, rastemo in se razvijamo in tako se spreminjajo tudi naše predstave, želje. Če ne sledimo spremembam nas hitro lahko odnese.

Včasih samo nekaj ali nekoga prerastemo in ne želimo stagniranja. Kliše, vem, ampak ja, je tako.

Kot sem že zapisala, lahko, da se stvari postavijo na svoje mesto, vendar le, če je zato iskren interes in zavedanje iz obeh strani.

Drugače nikakor ne gre. Eden odpade in odnos razpade, ker ni več niti, ki bi dva vezala skupaj.
Moški si želijo svobodo in ne vodenja ženske in ženske si želimo ljubezni in zavetja. Oboji potrebujemo in lahko imamo vse to, če sodelujemo ter konstantno spoznavamo, gradimo in zdravimo sebe. Vsak zase in skupaj.

V branje priporočamo knjigo Zaupaj življenju >>