OGLAS

Včasih grem sama s sabo na pijačko… Kar tako. Brez razloga…

Moje delo namreč obsega stalen kontakt s sodelavci, nadrejenimi, pacienti in njihovimi svojci. In ker sem takšna kot sem (zelo dojemljiva za počutje ostalih) je še bolj pomembno, kako in kdaj se napolnim. Sem človek, ki se ima res lepo tudi ko sem sama oz. ne morem funkcionirati, če nisem del dneva sama. Če nimam svojega lastnega miru. Takrat se nekako nazaj ”sestavim” in to prav potrebujem sem ugotovila.

Par let nazaj bi bilo to, da grem sama s sabo na pijačo, malodane čudež. Niti približno se ne bi dobro počutila. Bilo bi mi zelo čudaško in nelagodno. Morebiti bi se celo pretvarjala, da nekoga čakam, a glej ga zlomka – njega ni od nikoder. 😉

OGLAS

Sedaj, ko sem odrasla… Dala že marsikaj čez… Spremenila razmišljanje… Mi to ne predstavlja nikakršnega problema. Pravzaprav sem zelo vesela, ko se malo pocrkljam in skočim na kakšen kakav za razliko ven. Počakam, da me lepo postrežejo, vmes preberem par strani knjige ali pa malo pregledam svojo elektronsko pošto in novičke na FB. In ko odhajam, sem prav malo ponosna nase, da sem naredila tudi zase nekaj lepega… Premalokrat – kar iskreno si priznajmo, smo dobri do samega sebe. Pa je ravno to vse kar imamo. Na koncu dneva, smo sami. Rodimo se sami. Umremo sami. Nič ne pomeni več kot naše bitje. Nismo naša služba. Nismo naše imetje. Nismo naše težave. Nismo naši talenti. Nismo naše pomanjkljivosti. Mi smo že takšni kot smo super. In tudi na to se proslavlja. 🙂

Oglas