Jok je zame eno izmed najbolj plemenitih manifestacij čustev. Eno najbolj čistih. Če ni kar najbolj čisto in plemenito. (Smeh je recimo možno ”zaigrati”. Če pa želimo jokati, si moramo vedno priklicati v spomin nekaj za nas zelo žalostnega.)
Včasih z njim pokažeš čisto srečo, ker jo smeh ne bi znal tako popolnoma izraziti. Včasih preko joka pokažeš najglobljo ljubezen, ker jo zaradi sile razmer ne zmoreš drugače. Včasih z njim pokažeš svojo silno žalost, čemur so tudi solze najbolj namenjene. Mnogokrat pa preko solz prikažeš tudi, kako zelo ti je hudo – bodisi se želiš s tem opravičiti, bodisi pokazati, da trpiš. Otročki pa jočejo zaradi potreb, ki jih imajo. Ker jih drugače še ne znajo izraziti. In ni jih malo, ki pravijo, da jih moramo jemati resno, ne pa samo zamahniti z roko češ, saj se bo umiril. Ne smemo ga razvajati… Jočemo takrat, ko smo čisto potolčeni. Jočejo tudi moški in prav nič sramotnega ni v tem. Ravno nasprotno.
A naučila sem se, da si solze niso enake vedno. So pa vedno odrešilne, očistijo oko, srce in pljuča. Zbistrijo oko. Dihanje se nam umiri. Postane lažje. Breme iz ramen odpade. Razmišljanje postane lažje. In tisti čas, ko smo s človekom, ki joče, je tako zelo dragocen. In nobene solze niso zaman…
Preko solz sem se ogromno naučila o ljudeh. Ne glede na to ali sem jokala jaz ali ostali. Vedno sem se naučila dragocenih lekcij. Redkokaterega človeka sem videla pri tem dejanju in obenem dvomila o tem, kar vidim. Mislim, da ljudje težko igrajo solze. Ko se zares jočeš, ko joče tvoje srce, se to ne le vidi, temveč tudi čuti. Ker ne moreš biti ob tem človeku apatičen (ni važno ali ti je bližnji ali ti ni), žalost se prenese tudi nate.
V živo se spomnem ene dogodivščine, ko sem bila s svojim prijateljem, ki mi je prišel povedati eno neprijetno novico glede njega in moje reakcije na to sporočilo – solze seveda… Mislim, da je bil prvi, ki mi ni ponudil robčka, ampak mi je solze brisal s svojimi rokami… To človeku ostane zavedno v spominu. Točno veš, da te ima ta človek izjemno rad. In verjetno ne rabim posebej omenjati, da mi je to prišlo tako do živega, da vsem mojim dragim ljudem okrog sebe od takrat dalje brišem solze, ker mi je to tako velika potrditev in izkazovanje ljubezni, da to zelo rada naredim…
Ali pa spomnim se, kako se mi je ena meni osebno zelo draga oseba, zelo iskreno in osebno izpovedovala… O svoji ljubezni do mene seveda, kajti izredno globoko se me je dotaknila. Čeprav to ne ve. Če bi takrat bila zmožna, bi jokala z njim, ampak preprosto je bilo moje srce tako zelo suho in otopelo, da ni šlo. Da je nekdo tako zelo ranljiv ob tebi, da ti pokaže vse šibke plati, tudi to, da joče… Uh… Mislim, da nimamo vsi take časti. Vem, da se mu je takrat zdelo, da je ”izgubil”, a v bistvu sem izgubila jaz. Osebo, ki me je na poseben način sicer, ampak imela zelo rada.
V spominu mi je ostalo tudi tole… Ko sem se lani v septembru prvič usedla v svoj lasten avto, ki je bil takoj odplačan, sem zajokala od sreče. Od vsega napora, odrekanja in vsega, kar sem dala skozi, da sem prišla do njega. Do svojega cilja… Vse dobro se je nakopičilo v meni in bilo je točno tako, kot sem si predstavljala. Bilo so solze uspeha, ponosa in vsega grenkega, kar sem dala čez, da mi je uspelo.
Za konec pa še tole… Včasih sem se solz bala. A ne svojih… Moje so me vedno odrešile. Bala sem se tujih… Ker sem se čutila nesposobno nekomu pomagati, ko je žalosten. Nisem bila prepričana, kaj reči, da mu bo lažje. Sedaj, če kogarkoli slišim, da komurkoli reče “Ne jokati…”, marsikdaj rečem tej osebi, da se ne strinjam. Da naj da ven čustva iz sebe. Zakaj le bi jih naj tiščala v sebi? Da ji bo še bolj težko? Da se duša ne bo olajšala? Omenim ji, da si naj pusti izraziti svoja čustva, da se kar naj izjoče, ker ji bo lažje potem. Še en nesmisel v smislu, da moramo vedno biti močni, nikdar jokati, biti žalostni. Ker se to ne spodobi. Ker je drugim nelagodno itd. Ne moremo pomagati… Pride situacija, nanese tako, da se ne jočemo vedno doma za štirimi zidovi. Nismo vedno sami. Pač se zjočemo. Kaj hočemo. Nič ni sramotnega v tem. Meni ni več sram – ko mi je hudo, jočem. Ker vem, da to pomeni, da sem na polovici do ozdravitve situacije. In ker vem, da ni mavrice brez dežja… Bojim pa se ljudi, ki ne jočejo nikdar. Ne razumem jih…
