Starši so pred današnjo generacijo najstnikov pogostokrat brez moči in ne vedo, kako svojim odraščajočim otrokom postaviti meje. Najstniki niso več otroci in še niso odrasli, iščejo svojo pot skozi podivjane hormone, izzivanje okolice in premikanje meja sprejemljivega.
Vloge sodobnih staršev so se v zadnjih nekaj generacijah krepko spremenile, ni več vloge patra familiaris, ki je vse vedel in ki je usmerjal življenje svoje družine ter bil nesporna avtoriteta, temveč se sedaj soočamo s tem, da so starši izgubljeni pred zahtevami svojih odraščajočih otrok. Kaj jim dovoliti in kje reči odločni ne? Ali biti prijatelj ali starš? Kako je z avtoriteto novodobnih staršev?
Avtoriteto pri otroku si mora starš dandanes priboriti sam in sicer tako, da tudi sam živi po napotkih, ki jih tako rad daje mladostniku. Mora biti vzor in že od majhnega otroka zahtevati spoštovanje danih navodil, ki jih pojasni in obrazloži in jasno pove čemu služijo. Naši mladostniki nič več slepo ne ubogajo navodil in pravil, ki so sama sebi namen in ki so avtoritarna per se.
Če mladostniku na ustrezen način predstavimo, kaj se od njih pričakuje in kaj je cilj neke naloge, zapovedi ali meje, je zelo verjetno, da bo razumel in spoštoval dane omejitve. Ko najstnik začuti, da se ga spoštuje in ceni njegove ideje, pobude in iskanje svojega prostora pod »odraslim« soncem, se bo v veliki meri počutil varnega in sprejetega, posledično pa ne bo imel potrebe po iskanju pozornosti na neprimerne načine.
Marsikdo se sprašuje, kaj pomeni postavljati meje. To enostavno pomeni pojasniti mlademu človeku, kaj se v določeni situaciji ali dogodku pričakuje, da se bo obnašal ali kakšne zapovedi bo spoštoval. Pozovemo ga, da naj nam kar takrat, ko mu predočimo neko mejo pove, ali je razumel naše sporočilo kot smo mu ga posredovali. Vse prevečkrat se namreč zgodi, da pride do velikega nerazumevanja med starši in mladostnikom v interpretaciji zadanega navodila ali meje, saj so starši imeli v mislih določeno stvar, mladostnik pa je isto navodilo razumel popolnoma drugače in huda kri med obema stranema je neizogibna.
Dejstvo je, da smo dandanes priča nesigurnosti in pomanjkanju poguma na strani staršev. Mnogi se ne upajo konfrontirati s svojim napornim mladostnikom, izčrpani so že zaradi težkega delovnika in stresnega življenja, potem pa jim življenje greni še vedno tečen in nezadovoljen mulc ali mulka.
Začarani krog je sklenjen:
a) starši so ob »izpadih« mladostnika rajši kar tiho, kar povzroči pri mladostniku občutek, da niso bili opaženi in poskušajo z še bolj neprimernimi metodami izzvati reakcijo staršev, pri tem pa jim je vseeno kakšna bo (pozitivna, obsojajoča, jeza, žalost), glavno da so opaženi!
b) Starši neprimerno vzkipijo ob vsaki še tako majhni napaki najstnika in so do njega žaljivi in nasilni, vseeno pa ne postavijo meje kaj je dopustno temveč zgolj prenašajo svojo nervozo na že tako napetega mladega človeka.
c) Starši začnejo z prelaganjem krivde za svojo nezmožnost ustrezne vzgoje kar na samega odraščajočega otroka in ga čustveno izsiljujejo, kar je zelo ogrožujoče za zdravo oblikovanje mlade osebnosti.
Da pa ne bo vse tako črnogledo, naj poudarim tudi tiste starše, ki zmorejo in se trudijo mladostniku nuditi poleg svoje brezpogojne ljubezni tudi svoj čas za iskreno komunikacijo in poslušanje vsega kar ima mlada oseba za povedati, na takšen način, da je med najstnikom in starši možno zavezništvo in medsebojno spoštovanje.
Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si
