Mnogi se pogosto znajdejo v razmišljanju o stvareh, ki vzbujajo občutek strahu in žalosti. Vsi smo v svoji preteklosti že doživeli dogodke, ki so nam povzročili take občutke. Občutke ranjenosti, manjvrednosti, nevrednosti, ustrahovanja, … Zgodovino ponovno pregledujemo, prelistamo pretekle spomine in si ogledamo filme preteklosti. In ko znova in znova gledamo te slike, se občutki vračajo.
Recimo, da ste bili deležni krivice, kot majhen otrok, Bili ste krhki, ranljivi in nemočni. Verjetno vas je bilo strah, čutili ste bolečino. Bili ste nemočni.
Sedaj niste več tisti krhki in ranljivi otrok. Ste odrasla oseba. Pa vendar kljub temu nadaljujete z izkušnjami trpljenja tega otroka, ker se znova in znova spominjate, listate po preteklosti in podoživljate te izkušnje.
Spomini se shranjujejo. Nekje v vaši zavesti obstaja film, slika. Vsakič, ko v mislih sežete v preteklost in pogledate to sliko ali film ponovno prikličete te neprijetne občutke krhkosti, ranljivosti in nemoči.
Čuječnost nas opominja, da je mogoče biti prisoten v tem trenutku, ki nima povezave s preteklostjo.
Na primer, da vas je nekdo pred leti močno užalil. To je bilo zabeleženo v vašo podzavest. Podzavest hrani vse zgodbe, slike ali filme, ki so se nekoč odvijali. Seveda je stik z arhivom omogočen. Kadarkoli, če želimo lahko brskamo po preteklih doživetjih. Pa vendar nam je dana tudi možnost izbire: Lahko se znova in znova vračate nazaj in brskate po arhivskih zapisih. Ali pa vse to sprejmete kot del vaše preteklosti in se zavedate, da to niste vi.
Ko pogledate sliko užaljenega »Jaz«, ponovno podoživite zgodbo.
Večkrat se vračamo nazaj v preteklo zgodbo, močneje bo zgodba vplivala na nas – čustveno in telesno. Zavili se bomo v strah, žalost, užaljenost, nemoč, krhkost. Morda tudi jezo, zamero ali podobno. Ponovno bomo podoživeli dogodek.
Toda to je preteklost. Niste več v preteklosti. Vi ste v sedanjosti.
Preteklosti ni več.
Ko se »ukoreninimo« v sedanjost, lahko na preteklost gledamo na drugačen način – oddaljeno iz sedanjosti. Ob njej ostajajo slike, filmi in spomini. To sprejmemo kot tisto, česar ni več – vsekakor pa to nismo mi.
Ne bojte se preteklosti
V preteklosti se zelo hitro ujamemo in z njo zapletemo. Vendar – vsakič se opomnite – preteklosti ni več, imate le sedanjost. Pravi dom ni v preteklosti, pač pa v sedanjosti.
Naj zapišem še en primer:
Greste v kino. Sedite in gledate film. Odvija se zgodba, žalostna, boleča. V očeh se vam nabirajo solze. Jokate. Doživljate to, kar se odvija v filmu. Doživljate in občutite zgodbo, ki se dogaja v filmu. Zdaj pa se vprašajte: Je to resnica ali le zaporedje slik, svetlobe? Z osebami, ki so na teh slikah ne morete govoriti, ne morete se jih dotakniti, jih objeti. Ne morete jih povabiti na čaj. So le slike, ki se z veliko hitrostjo nizajo ena za drugo. So resnične? Niso! Pa vendar v vas ustvarjajo resnična čustva, trpljenje, solze.
In točno tako delujejo tudi naši spomini. Ustvarjajo čustva, solze, trpljenje – čustveno in telesno, čeprav vemo, da se ta trenutek ne dogajajo. So le filmi, serije slik.
In ponovno:
Brskanje po arhivskih zapisih nas zasuje s prahom energije preteklosti, na katero so pripeta čustva tistega časa. Tako »zaprašeni« z meglicami starih čustev reagiramo – povsem v skladu s čustvi in izkušnjami zapisanimi v arhivskih zapisih. Ali je to edina možna izbira? Ali se tako dejanje izkaže kot modro, zdravo, primerno?
Imamo izbiro
Ko se znajdete v preteklosti, se nežno povabite nazaj v sedanjost. Pretekle izkušnje so bile del vašega učenja. Sedaj živite v sedanjosti. Preteklost so slike in filmi, ki niso več del sedanjosti. Ko se ukoreninite v sedanjosti, imate izbiro – lahko pogledate v preteklost, vendar se v njo ne ujamete in ne živite vezani na njo.
