Neale Donald Walsch: Sveti nauki Svetlobe

OGLAS

Ali lahko z nami delite svete nauke Svetlobe?

Najdete jih v knjižni seriji Pogovori z Bogom, vendar pa lahko tukaj podam strnjeno različico.

Prvi in najpomembnejši nauk je enostavno: »Vsi smo Eno.«

Drugi najpomembnejši nauk je: »Vsega je dovolj.«

OGLAS

Tretji pa se glasi: »Ničesar nam ni treba storiti.«

Priložnost imamo, da smo Svetloba, in pri tem telo kot funkcija fizikalnosti postane pripomoček, da opravlja vsa dejanja, vedoč da mi sami nismo tisti, ki dejanje opravlja. Bit torej ustvarja početje, in ne nasprotno.

Ljudje menijo, da če storim to ali ono, bom razsvetljen/srečen/uspešen/priljubljen ali kar koli si pač vsakdo prizadeva postati. Zato uporabijo svoje početje kot sredstvo, da bi prišli do svojega mesta Biti, vendar pa je formula pravzaprav nasprotna. Najprej se postavite na mesto Biti, šele od tam, iz stanja Biti, pa vznikne tisto, kar počnete v tem in v naslednjem hipu svojega življenja, to pa izkazuje, kaj ste. Sam opažam, da ljudje največkrat to formulo razumejo ravno nasprotno.

Odgovor leži v tem, da začnemo najprej nekaj biti, potem pa s tega mesta izhajamo in početje se porodi samodejno.

Ali lahko opišete svojo izkušnjo prebujenja, svoj trenutek spoznanja?

Prebujenje ni enkratna izkušnja. Ni takšno, kakor če bi si dali odstraniti mandlje. To ni proces evolucije ali razsvetljenja, vsaj ne zame. Razsvetljenje je priložnost vsakega trenutka.

Samo zato, ker je posameznik imel možnost, da se prebudi, ali je doživel bliskovito razsvetljenje, to ne pomeni, da bo za vekomaj ostalo v njem. Samega sebe ne razglašam za prebujeno bitje. Razglašam pa se za nekoga, ki je doživel občasno razsvetljenje. V trenutkih, ko sem doživel razsvetljenje, je bila izkušnja polna neopisljive, blažene radosti, ki me je skorajda privedla do solz. Na splošno me, če sem sam, obhajajo solze tihe radosti in občutka polnosti ter Enosti. Počutim se, kot da sem eno z rastlino na drugi strani sobe, eno z gorami pred svojim oknom in celo eno s pajkom, ki se plazi prek kuhinjskega pulta. V svojih nekdanjih časih bi ga bil zmečkal in ga odplaknil v odtok, dandanes pa ga nežno poberem z roko in ga odnesem ven, ob tem pa mu ljubeznivo prigovarjam: »Pojdi po svoji poti, živo bitjece. Stori, kar pač počneš, da izražaš božanskost, ki se pretaka skozi tebe, jaz pa bom storil enako in skupaj bova soobstajala.« Tako sam občutim razsvetljeno počutje; kot globoko spoštovanje do vsega življenja, vključno s pajkom na pultu. To je neopisljiv odziv na neopisljivo izkušnjo neopisljivega Boga, ki je vsakdo izmed nas.

V svojih prvih petdesetih letih na tem planetu nisem prišel nikamor, ker nisem vedel, kam si želim iti. Osemindevetdeset odstotkov ljudi zapravi osemindevetdeset odstotkov časa za stvari, ki niso pomembne, ker se jim niti ne sanja, kaj počnejo tukaj ali kam bi radi prišli. Moje življenje je spadalo v to kategorijo. Opravljal sem vrsto del, kakor vsakdo drug, imel sem vrsto ljubimk, kakor vsakdo drug, dobil sem vrsto otrok, kakor številni ljudje. Imel sem vse te izkušnje, iz katerih je sestavljeno življenje, in mnoge med njimi so bile srečne, vendar pa je bilo pri petdesetih letih starosti moje življenje videti prazno.

Zakričal sem Bogu: »Je mar to vse, kar je? Dobiti fanta ali dekle, dobiti službo, dobiti pisarno, dobiti boljšo službo, dobiti večjo hišo, dobiti otroke, dobiti vnuke, dobiti veliko napredovanje, dobiti naziv na vratih in dobiti sive lase, dobiti bolezen, dobiti pokojnino in se za vraga spraviti stran od tukaj? Kaj neki se tu dogaja? Zakaj mora biti moje življenje nenehno naprezanje?« In takrat se je Bog začel pogovarjati z mano.

Odtlej so si knjige iz serije Pogovori z Bogom >> utrle pot do petnajstih milijonov parov rok v sedemintridesetih jezikih.

Nemara je mogoče, da jim bo ob novem, sodobnejšem glasu prisluhnilo še več ljudi. Po prebiranju te knjige Svetloba >>, utegnejo ljudje poreči: »To mi zveni bolj smiselno od življenja, ki sem ga živel doslej. Prav vedel sem, da se tukaj dogaja še kaj več.« To bo začelo razodevati dar, ki nam ga je poklonilo življenje.

In nato si zastavimo temeljna vprašanja:
Kdo sem?
Kje sem?
Zakaj sem, kjer sem?
Kaj nameravam v zvezi s tem ukreniti?

Svetloba in Bog sta eno in isto – zavest Enosti. Kaj to pomeni?

Pomeni, da vse stvari izhajajo iz enega samega Vira. Obstaja le Eno in vse je del te skupne celote. To lahko izkusimo, če svoj um odpremo možnosti, da je vse, kar si ogledamo, del in razširitev Jaza.

Spominjam se, kako sem pred leti hodil po mestnem predelu skupaj z duhovnim mojstrom in je na pločniku sedel razmršen gospod. Ni ravno lepo dišal, videti je bil grozno in pil je iz steklenice viskija. Vprašal je: »Ali bi imeli odveč kaj drobiža, prosim?« Obrnil sem se k svojemu duhovnemu mojstru in prijatelju ter rekel: »To sem jaz, če bi ne bilo božje milosti.« Duhovni mojster pa me je pogledal in dejal: »Ne, to si ti ravno zaradi božje milosti. To si ti, ki si spet pijanec. To si ti, ki si spet hudodelec. To si ti, ki si spet ropar in posiljevalec. To si ti, ki si spet svetnik. To si ti, ki si spet mojster. To si ti, ki si spet ljubezniv. Kadar česar koli zunaj sebe ne vidiš kot dela sebe, ne vidiš ničesar, kajti ničesar ni zunaj tebe, kar bi bilo od tebe ločeno. Ne zanikaj ničesar, kar vidiš, temveč raje sprejmi, da je to del skupne celote, ki si ti, in v tistem trenutku boš razumel vse, kar si prišel izkusit semkaj. Tedaj lahko pristopiš k tistemu moškemu in mu z ljubeznijo ter sočutjem v srcu rečeš: ‘Sem del tistega, kar ste vi. Ne bom vam dal drobiža, s katerim bi si kupili več viskija, a če želite z mano, vas bom z veseljem odpeljal v okrepčevalnico in vam kupil najboljši obed, kar ste jih jedli ta teden. Pridite z mano in bodite v moji družbi, kakor sem jaz v vaši.’ To, moj dragi prijatelj, je pravi način, kako spremeniti svet.«