Vedno, ko se nam neka želja ne uresniči, imamo 2 možnosti. Ali se zavijemo v tančico obupa, žrtve, žalosti; ali pa se vprašamo zakaj? Preden sem začela z duhovno rastjo, mi je bila vsaka neuresničena želja idealna priložnost za dodatno samopomilovanje, jok, igranje žrtve. Življenje je bilo nekrivično do mene, nič mi nikoli ni uspevalo in podobno. Vam je znano ne?
Sedaj to vidim drugače. Sedaj to vidim kot test, ali vztrajati ali pasti nazaj. Jaz vztrajam! Nedavno tega, se mi neka »želja » ni uresničila. Seveda mi je bilo hudo, ker sem si res tega želela, a nisem se smilila sama sebi. Začela sem se spraševati zakaj? Kaj je tisto, kar je to onemogočalo. In iskala odgovore, ter jih našla. Želja je bila že v «štartu« iz napačnih razlogov. Ni bila toliko iz srca kot iz ega: Z GLAVO SKOZI ZID! Na tak način nam nikoli nič ne bo uspelo. Nikoli ne uspejo stvari, ki jih hočemo na silo, ali s trmo. Če že, se nam prej ali slej sfiži.
Enostavno sem sprejela dejstvo, da ni čas, da je bil zadaj napačen razlog (in tudi dobila odgovor kateri razlog je to), sprejela to kot lekcijo in dejstvo, da je za nekaj to dobro. Ker sigurno je. Ali navsezadnje, da samo ni še pravi čas in če je namenjeno, se bo prej ali slej uresničila.
Zato ne obupavajte. Glejte na to z druge perspektive, kajti nevarno je, da vas to potre in odvrne od prave poti. Ne pustite, da vas potre. Če čutite tako, se mirne vesti zjočite, spovejte prijatelju, kajti lahko vam že pogovor prinese odgovore na vprašanja. Le odprti za znamenja moramo biti. In na koncu ugotovimo, da »neuresničenih sanj« sploh ni. To so le izzivi, preizkusi, kako daleč in kako močni smo. Preprosto povedano: koliko smo zrasli.
Shanti
