Pred več kot 10 leti sem na prijetno topel jesenski dan, po mesecih pričakovanja in prepričevanja staršev, takrat še kot mlada nadobudna 19-letna študentka, pograbila kovček, zavihtela nahrbtnik na ramo in se vkrcala na letalo za Gano. Afrika.
Prve večje izpolnjene sanje – in moje prvo solo popotovanje.
V majhno afriško vas sem s sabo nosila napol odsluženi računalnik, ki ga je daroval prijatelj Samo, stari znanec afriškega kontinenta, in nekaj knjig, ki so romale na police knjižnice v oddaljeni vasi L’arabanga?.
Ko sem po osmih urah leta stopila z letala, je vame hušknila vročina afriškega zraka, in še vedno se živo spominjam nasmejanih obrazov svojih velikodušnih gostiteljev.
Počutila sem se tako srečno in tako svobodno!
Potem, ko me je sprejel gostoljubni domačin, sem prve dni preživela v Accri, glavnem mestu Gane. Z gostiteljem, ki je v Accri skrbel za mamo in si obenem postavil uspešen posel s trgovino s tehnično opremo, sva po ulicah zahodnoafriške države drvela s taksiji in tro-troji in se ustavljala pri znamenitostih in prijaznih znancih, ki so naju vabili na pisana druženja in pojedine.
Vsa ta svoboda, raziskovanje še nepoznanega in odprta srca ter duri afriških družin, ki pogosto niso imeli prav dosti v smislu materialnega, a so bili pripravljeni deliti vse!, so bila kot kompas, ki se je izkazal za sijajnega vodnika do resnice o tem, kdo sem, zakaj sem prišla in kaj me najbolj osrečuje.
Kompas, h kateremu sem se vedno znova vračala, tudi ko stvari niso šle tako gladko.
Tudi, kadar je bilo težko in sem se na poti namena izgubila.
Toliko tega me je še čakalo v naslednjih letih.
A tistega daljnega oktobra je bila želja po globoki povezanosti, stiku z ljudmi, potreba po zdravljenju srca in služenju drugim, živa kot še nikoli poprej.
Od tega prvega stika s svobodo in kulturo popotnikov so minila leta, a ko se spomnim na to, se mi na ustnicah še vedno nariše nasmeh – in moram reči, da se včasih vprašam, kje sem našla pogum, da sem sledila svojim sanjam o raziskovanju z navdušenjem in strastjo, ki je bila kot plamen, ki globoko v meni gori kot bistven element sreče tako v življenju kot v poslu oz. poslanstvu, ki ga opravljam. ?
Spominja me, da ne glede na to, koliko človek ima ali nima, ne glede na to, koliko stvari, priznanj ali diplom smo si nabrali v tem zemeljskem življenju, resnična radost prihaja iz nekje globoko v nas.
Košček sestavljanke in lastne resnice, ki mi ga je dalo to prvo popotovanje na afriški kontinent, in kar še sedaj tudi sama učim, je:
Sledi temu, kar te osrečuje!
Seveda to ni edini nauk, dosti je na poti do sreče in notranjega miru tudi trdega dela. In bolečine.
A vendar.
Človek po mojem mnenju najbolj zasije, ko pride v stik z notranjim in zunanjim bogastvom tega sveta.
Ko odklenemo ključ do skrivnosti oz. odgovora na vprašanje, zakaj smo tu.
In smo sposobni biti svoje bitke, sprejeti življenjske lekcije, se osvobajati preteklosti .. in obenem vedno bolj …biti ..in deliti.. ljubezen.
In seveda ne pravim, da morate spakirati in iti ali se odpovedati materialni lastnini ter rezervirati naslednji let v podsaharsko Afriko, da boste srečni.
Vas pa vabim v razmislek v to, kaj si v srcu src zares želite.
Koliko so te želje zares vaše?
Koliko opuščate, kar je staro in odsluženo, stare strukture, kar vas več ne razveseljuje? In koliko si svojim sanjam in željam dovolite – ali ne dovolite – slediti. ✨
Vzemite si čas zase, da se povežete z lastno naravo, željami in ponudite prostor temu, kar se rojeva.
Ta čas zase vam lahko ponudijo sprehod, narava, knjige, ustvarjalnost- ali pa, kot je bilo pri meni – raziskovanje, popotovanje – bodisi v globine, bodisi v jogijske modrosti, bodisi v druge kulture. Karkoli že je, da vas poveže z notranjim glasom in Bistvom.✨
Ko boste našli tisti miren prostor v svojem srcu, boste ne glede na to, kaj počnete, našli zadovoljstvo in namen ne glede na vaše zunanje okoliščine.
Šele ko najdemo ta tihi prostor .. namreč lahko resnično jasno slišimo svoj glas in sprejemamo odločitve, ki so resnično usklajene z našim edinstvenim darilom in namenom v življenju❤️
Naj tudi vi najdete globoko radost v namenu, radosti in služenju drugim.
Z vso ljubeznijo,
Urša Young Poljanšek
In še v razmislek – pomislite, kako se povezujete s samim sabo? Na kaj ste ponosni in za kaj ste hvaležni ta teden?
