Od “odnosa do…” do brezpogojne ljubezni

Trening osebne rasti – Da bomo lažje poiskali, opredelili pot do brezpogojne ljubezni, poskušajmo najprej opredeliti kaj je brezpogojna ljubezen. 

Opredeliti kaj je ljubezen je verjetno ena najtežjih a hkrati tudi najlažjih stvari, ko enkrat ljubezen najdeš in jo začutiš v sebi. Ena najlepših opredelitev ljubezni je prav gotovo v naslednjih štirih stavkih:

Ljubezen prinaša srečo, ne žalosti.
Ljubezen prinaša razumevanje in ne neti prepirov.
Ljubezen je skrbna in ne postavlja zahtev.
Ljubezen podarja svobodo in ne pozna ljubosumnosti.

OGLAS

Mogoče bi bila najbolj enostavna opredelitev ljubezni tudi ta, da ima človek pozitiven odnos do vsega: tako do sebe, svojih dejanj kot tudi do okolja in vsega kar se v okolju dogaja. Brezpogojna ljubezen pa se kaže na ta način, da so vsi naši pozitivni odnosi oz. dejanja izraženi na ta način, da v ozadju ni nobenega pričakovanja, upanja, želje itd., da nam bo za naše dejanje karkoli povrnjeno, samo dejanje pa v ozadju ne sme imeti niti kakršnegakoli osebnega zadovoljstva (to bo podrobneje razloženo kasneje skozi opredelitev druge vrste sebičnosti).

Poglejmo si naslednji primer: hodimo po ulici, srečamo neko osebo in ji ljubeznivo zaželimo "Dober dan". Oseba pa se odzove le na ta način, da nas malo začudeno pogleda in gre naprej mimo nas kot da se ni nič zgodilo. Kakšen bi bil naš komentar? Poglej ga, jaz sem ga ljubeznivo pozdravil on pa je šel mimo kar brez pozdrava. V sebi pa bi se verjetno počutili še užaljene.

Kaj smo v tem primeru naredili: mi smo prijazno, lahko bi tudi rekli s toplino ljubezni pozdravili mimoidočega. Toda ali smo ga pozdravili z brezpogojno ljubeznijo? Ne! Zakaj? Enostavno zato, ker smo pričakovali, da nas bo oseba pozdravila nazaj in ker nas ni, smo se počutili užaljene, po vrhu vsega, pa smo še sodili o tem, kakšna oseba je mimoidoči. Pa si na hitro zastavimo še eno vprašanje: zakaj smo mi pozdravili mimoidočo osebo? Ali zato ker smo ji hoteli zaželeti lep, prijeten dan, ali zato da bi nam odzdravila? Glede na to, da smo bili užaljeni, smo jo pozdravili z namenom oz. s pričakovanjem da nam bo odzdravila. Če mi tega, da nam oseba ni odzdravila, nebi obsojali in bili užaljeni, bi lahko rekli, da je bil naš namen samo zaželeti dober dan, delovali pa bi z brezpogojno ljubeznijo.

Tako, sedaj smo zelo poenostavljeno opredelili kaj naj bi bila brezpogojna ljubezen. Predno se podamo na raziskovalno potovanje kako doseči brezpogojno ljubezen, si najprej poglejmo še ali je brezpogojna ljubezen sploh možna? Anthony de Mello v svoji knjižici Zavedanje govori, da smo vsi ljudje sebični in da so na delu tri vrste sebičnosti: pri prvi sebičnosti naj bi uživali, ko ustrežemo samemu sebi, pri drugi pa naj bi uživali ko ustrežemo drugim in jo opredeljuje tudi kot rafinirana vrsta sebičnosti, pri tretji, ki pa naj bi bila (in tudi je) najslabša vrsta sebičnosti, pa gre za to, da naredimo nekaj dobrega zato, da ne bi imeli slabega občutka. Mimogrede, mislim in tudi upam, da je vsakemu jasno oz. razumljivo ali pa če čuti, da sebičnost in brezpogojna ljubezen ne gresta ravno skupaj. Lahko celo rečemo, da se izključujeta: ali je nekaj narejeno iz sebičnosti ali pa z brezpogojno ljubeznijo. Oboje hkrati ne more biti.

Mogoče še postanek pri drugi vrsti (rafinirani) sebičnosti. Ta sebičnost izhaja iz misli, da vse kar človek naredi, v prvi vrsti naredi oz. dela zaradi sebe; velja pa tudi to, da vse kar naredi drugemu, dejansko (in sicer posredno) dela sebi (ta misel ima svoje temelje v pregovoru: kar seješ to žanješ).

Poglejmo si primer: prijatelj praznuje obletnico rojstnega dneva in mi mu kupimo darilo, da bi ga razveselili in mu izkazali spoštovanje. In kje je tu sebičnost? Ja, enostavno v tem, da s tem ko smo prijatelja razveselili z darilom, smo bili tega, da je bil prijatelj vesel darila, veseli in zadovoljni tudi mi.

Želi kdo oporekati da temu ni tako? Lahko. Pa poglejmo kakšno bi bilo naše počutje, če se prijatelj darila ne bi razveselil in bi ga odložil nekam v kot, kot da to sploh ni darilo zanj temveč za nekoga drugega. Bi bili še vedno veseli? Verjetno ne. Torej darilo ni bilo kupljeno z brezpogojno ljubeznijo (bilo pa je z ljubeznijo), temveč iz sebičnosti (želeli smo uživati tudi mi). Če darila ne bi dali (tudi) iz sebičnih razlogov, potem se na način prejema darila s strani prijatelja čustveno ne bi odzvali: niti v pozitivni niti v negativni smeri.

Dodatek: če je bilo darilo dano iz kateregakoli drugega razloga, npr. zato ker smo tudi mi od njega dobili darilo, ali pa zato ker smo želeli narediti vtis nanj ali kaj podobnega, potem so to še večje, hujše oblike sebičnosti kot samo rafinirana v smislu, da bomo uživali tudi mi.

Sedaj pa se zastavlja vprašanje, kako pa priti do tega, da bomo lahko delovali z brezpogojno ljubeznijo?

Za lažje sledenje bom najprej napisal korake (postaje), s katerimi bomo spoznali pot do cilja, to je do brezpogojne ljubezni. Najprej se bomo pomudili pri (osnovnih) potrebah, ki jih ima vsak človek, nato bomo opredelili kaj je odvisnost, pogledali malo po naših strahovih, nezaupanjih, dvomih itd., nadaljevali z osebno svobodo in z brezpogojno ljubeznijo ter končali z odnosom do…

Pri osnovnih človekovih potrebah je pomembno predvsem dvoje: katere so tiste osnovne potrebe, ki so potrebne za življenje in, kar je za našo vsebino še bolj pomembno, kdaj je človek odvisen od potreb, pa naj gre za osnovne ali pa ostale potrebe. Skratka, človek vse življenje poskuša potešiti svoje potrebe. Glasser je poimenoval 5 osnovnih potreb, ki jih bolj ali manj uspešno zadovoljujemo v (med)osebnih odnosih. Opredeljene iz zornega kota evolucije človeka so potrebe naslednje:

1. potreba po PREŽIVETJU – povezana je z našim fizičnim telesom
2. potreba po LJUBEZNI in SPREJETOSTI – povezana je z našim astralnim telesom
3. potreba po ZABAVI – je povezana z razvedrilom in ustvarjalnostjo skozi igro in tudi kot nagrada za opravljeno delo
4. potreba po SVOBODI – povezana je z mentalnim telesom in vzpodbuja v nas iskanje znanja in neodvisnost
5. potreba po MOČI – je povezana z našo osebnostjo (samospoštovanje, vodenje, uveljavljanje).

Koliko kdo potrebuje zadovoljevati katero od potreb je odvisno od načina življenja posameznika oz. od odnosa do samega sebe in s tem posledično tudi od odnosa do življenja. Kot smo že napisali je za nas ta trenutek bolj pomembno, kdaj je človek odvisen od posamezne potrebe. Odvisnost je opredeljena kot stanje ko človek ne more živeti brez nečesa ali nekoga, ali pa si to ali nekoga tako močno želi, da je brez tega bolan in trpi. Odvisnost pomeni tudi nesamostojnost, nesvobodo.

Zakaj omenjamo odvisnost? Odvisnost omenjamo zato, ker če je človek odvisen od česarkoli se v njem zaradi odvisnosti, pojavljajo strah, nezaupanje, dvom itd., to pa ima za posledico, da ne more živeti osebno svobodno. Ena izmed zelo velikih ali pa močnih potreb je potreba po sprejetosti, ki se kaže tudi v razmišljanju, kaj bodo ljudje rekli, če bom naredil to ali ono, če bom .. oz. kaj bodo govorili ali pa si mislili o meni, če bom… Takšen način razmišljanja je najbolj poguben na poti pridobivanja, iskanja osebne svobode. Namreč, dokler smo obremenjeni oz. odvisni od kogarkoli ali česarkoli kar je minljivo toliko časa ne moremo živeti svobodno. Zavedati se je potrebno, da tam kjer se pojavijo, pričnejo strah, nezaupanje, dvomi ali karkoli drugega negativnega, se konča osebna svoboda oz. svobodno življenje. Mimogrede, kakšen je vaš občutek glede vaše osebne svobode: kaj menite ali živite svobodno življenje ali ne? Če dobro pomislite, kakšno je bilo vaše mišljenje glede vaše osebne svobode pred branjem te vsebine in kakšno stališče imate sedaj?

Toliko časa dokler človek ne živi osebno svobodnega življenja, njegova dejanja temeljijo na eni od zgoraj opredeljenih sebičnosti. Kot smo že napisali pa se sebičnost in brezpogojna ljubezen izključujeta.

V katerih primerih pa človek najlažje deluje brez pričakovanj?
Kot prvo lahko omenimo brezpogojno ljubezen do dojenčka. Od njega pač ne moremo kaj dosti pričakovati. No, takoj ko ta dojenček malo zraste in postane otrok in je že dojemljiv za našo vzgojo, takrat pa se naša brezpogojna ljubezen bolj ali manj konča. Dejstvo je, da vzgoja otrok temelji na korenčku in palici (pa tudi če bi samo na korenčku) in to ni več brezpogojna ljubezen.
Drugi primer so hišni ljubljenčki. Brezpogojne ljubezni so deležni toliko časa dokler jih ne začnemo dresirati. Vse dotlej dokler lahko delajo kar se jim zahoče in jih toleriramo ter jih sprejemamo takšne kot so, so deležni naše brezpogojne ljubezni. Glede na to, da so nekateri ljudje ali pa večina njih veliko bolj strpna do živali, se mi zastavlja vprašanje: ali so živali več vredne od ljudi, ali pa so pričakovanja do soljudi toliko večja, da so ljudje do njih manj strpni. Predpostavljam, da je vzrok nestrpnosti v pričakovanjih. To pa napeljuje na razmišljanje, da manj ko imamo pričakovanj manj nestrpnosti si povzročamo, s tem tudi manj stresa in imamo več sproščenega življenja. Če nadaljujemo z mislijo o hišnih ljubljenčkih in če dobro pomislimo jih imamo zato, da nas razveseljujejo (ker se sami nismo sposobni) ne pa zato da bi se na njih jezili (vsaj velika večina naj bi jih imela zato).
Tretji, mogoče še najbolj tipičen primer brezpogojne ljubezni, pa so rože. Ja, njih pa resnično sprejemamo takšne kot so, nimamo se kaj jeziti saj so vseskozi na enem mestu (razen če jih ne prestavljamo) in nam samo dajejo svojo lepoto. Problem bi lahko nastal le v primeru, da bi se na posamezno rožo tako navezali, da bi bili odvisni od nje. To pa je že stvar odvisnosti.

V naslovu je napisano: od "odnosa do.." do brezpogojne ljubezni. Verjetno se sedaj sprašujete kje je oz. kaj se dogaja z odnosom do… Odnos do.. je temelj celotnega procesa. Poskušajte si ga predstavljati kot temelje pri hiši. Zavedati se moramo, da vse odločitve, ki jih sprejmemo, tako na zavedni kot tudi na nezavedni ravni, temeljijo na odnosu do…Ljudje smo vseskozi v odnosu do..: sebe, soljudi, stvari, okolja in dogodkov. Prvi in najbolj pomemben je odnos do samega sebe. Glede na to kakšni smo do samega sebe je odvisno tudi kako, na kakšen način vzpostavljamo stik oz. odnos do.. okolja (v najširšem smislu besede). Če smo ljubeči, prijazni.. do sebe, potem bomo takšni tudi do okolja, saj bomo v sebi razvijali pozitivne odnose do vsega tistega kar se nam dogaja.
Seveda je ravno obratno, če smo do sebe negativno naravnani.

In kako se to kaže v vsakodnevnem življenju? Npr. ko zabijamo žebelj in se kresnemo po prstu nas poleg bolečine spremlja še misel o tem kaj se nam je zgodilo. Če se imamo radi, si bomo prizadevali zato, da ostanemo čim bolj mirni in bomo na dogodek gledali kot na še eno izkušnjo več kako moramo biti v bodoče bolj previdni če ne želimo, da bi nas ponovno (kaj) bolelo. Lahko pa se začnemo obtoževati kakšne nerode smo, da tako ali tako nismo sposobni narediti ene stvari brez napake, dodatnega stresa (saj nam že samo delo predstavlja stres; ob tem se spomnil misli Tomaža Akvinskega, ki pravi, da kdor se ne veseli dela, se tudi življenja ne more veseliti.) itd., itd..

Zamislimo si kako bomo ravnali v prvem primeru, ko bo npr. naš otrok nekaj delal in stvar ne bo opravil tako kot bi si želel. Verjetno mu bomo razložili, da je to nekaj naravnega, da tudi odrasli ne naredijo vedno tako kot si želijo in ga podprli pri nadaljnjih poizkusih. Kaj pa v drugem primeru? Kot zmaj bruha ogenj, tako bodo tudi iz nas bruhale obtožbe kot so: joj, kakšen štor, saj iz tebe tako ali tako nič ne bo itd. v smeri negativnega razmišljanja. Primeri enih in drugih odnosov do.. se iz trenutka v trenutek vrstijo kot po tekočem traku. Na tem mestu nas bolj zanima, kako nam odnos do… pomaga priti do brezpogojne ljubezni.

Kot smo že napisali je odnos do.. temelj celotnega našega delovanja in odnos do.. samega sebe najbolj pomemben. Zakaj? Če si želimo zdravega in mirnega življenja, življenja s čim manj stresa, potem bomo prav gotovo vzpostavili takšen odnos do sebe, ki bo zajemal vrednote, ki vodijo v takšen način življenja kot ga želimo. To bo prav gotovo odnos, ki bo temeljil na ljubezni do samega sebe, samospoštovanju, samozavesti, samodisciplini, če naštejemo le nekaj najbolj pomembnih vrednot, ki so potrebne za nadaljnjo pot. Naslednji odnos do.. se kaže pri zadovoljevanju potreb in posledično pri odvisnosti. Dokler imamo pri zadovoljevanju potreb takšen odnos, da potrebe zadovoljujemo samo toliko kot v danem trenutku potrebujemo za zadovoljitev brez dodatnega pohlepa po tem, da bi imeli čim več pa ne glede na to, ali bomo neko stvar sploh potrebovali ali ne, potem smo na dobri poti, da se izognemo odvisnosti po določeni stvari.
Kaj to pomeni? To pomeni, da če si lahko zadovoljimo določeno potrebo v danem trenutku, smo s tem zadovoljni, nismo pa tudi razočarani ali pa nezadovoljni, če določene potrebe ne moremo zadovoljiti. V takšnem primeru si rečemo, da očitno ni pravi trenutek, da bi zadovoljili določeno potrebo in njeno zadovoljevanje prestavimo za nedoločen čas v prihodnost. Skratka, z zavedanjem in odnosom do sprejemanja danega trenutka takšnega kot je ter strpnostjo, si odpiramo pot do tega, da nas ne prevzamejo negativna čustva, kot so strah, skrb, nezadovoljstvo, dvomi, pomisleki ali pa bojazen, da nas okolje ne bi sprejelo takšnega kot smo (seveda moramo najprej sami sebe sprejeti takšni kot smo, da nas bo lahko potem tudi okolje). Ko lahko živimo brez vseh teh negativnih čustev in obremenitev, ki si jih dejansko nalagamo sami in sicer z našim odnosom do samega sebe, brez odvisnosti do vseh materialnih stvari ali bolje rečeno, do vseh tistih stvari, ki so minljive (minljiva pa dejansko ni le vesoljna energija, ki pa ima veliko imen, med drugim tudi Bog, ki pa nima nobene povezave s krščanstvom), lahko začnemo delovati tudi v smislu brezpogojne ljubezni. Naša dejanja temeljijo na dajanju brez pričakovanj o kakršnemkoli povračilu, saj se zavedamo, da vesolje poskrbi za vse in da je v vsakem trenutku tako kot mora biti.

Če na kratko povzamemo bistvo zapisanega lahko rečemo, da z brezpogojno ljubeznijo lahko delujemo le takrat, ko naša dejanja ne temeljijo na kakršnihkoli pričakovanjih, dejanje pa opravimo na način kot da bi ga opravili na nezavedni ravni npr. kot je naše dihanje. Lep primer za takšno dejanje je naslednja zgodbica. Dva meniha na svoji poti prideta do reke, ki jo je potrebno prebresti. Ob reki stoji ženska, ki si sama ne upa čez reko, zato prosi meniha, če ji pomagata. Starejši menih ji reče naj se mu povzpne na hrbet in jo tako nese čez reko. Na drugi strani jo odloži in z mlajšim menihom nadaljujeta pot. Po nekaj prehojenih kilometrih mlajši vpraša starejšega meniha, kako to da je nesel čez reko žensko, kljub zapovedi, da oni ne smejo imeti stika z ženskami? Odgovor starejšega meniha pa je bil: "Jaz sem žensko pustil na obrežju reke, ti pa jo še vedno nosiš s seboj.".

Da pa lahko delujemo z brezpogojno ljubeznijo pa moramo biti osebno svobodni, kar pomeni, da v sebi nimamo strahov, pomislekov, nezaupanja itd.. Teh negativnih lastnosti pa se lahko rešimo edino na ta način, da nismo odvisni od katerekoli stvari, ki je na kakršenkoli način minljiva. In če dobro pomislimo, minljiva ni samo vesoljna energija oz. Bog. Tako kot je vesoljna energija prisotna povsod po vesolju, kar vključuje tudi naš planet, našo naravo in tudi nas same, tako je Bog prisoten v vseh nas. Zelo dobro, prijetno in sproščujoče je zavedanje, da zato lahko živimo življenje brez kakršnekoli odvisnosti oz. povsem osebno svobodno življenje. In šele z osebno svobodnim življenjem se lahko z brezpogojno ljubeznijo povežemo med seboj in s celotnim vesoljem.
Odvisnosti od minljivih stvari pa se bomo lahko rešili s tem, da bomo odprli srce in s tem vzpostavili ljubezniv in ljubeč odnos najprej do samih sebe in potem še do vsega okolja in vseh dogodkov, ki se nam vrstijo iz trenutka v trenutek.

Kot vidimo naša celotna življenjska pot temelji na odnosu do… Odnos do.. pa se oblikuje na preteklih izkušnjah, vzorcih, ki smo jih negovali toliko in toliko časa. Naša naloga pa je, da negativne odnose do.. spremenimo v pozitivne, kar pa ni ravno lahka naloga temveč predstavlja kar zajeten zalogaj delovanja oz. aktivnosti na osebnem razvoju in rasti. Tako kot velja za večino stvari, da jih je veliko lažje opraviti v skupini oz. s skupinskim duhom, tako velja tudi za spoznavanje in spreminjanje odnosa do… 

Avtor: mag. Mitja Lončar
www.zarek-hc.si