Pogovor z Bhikkhujem Hirikom: Prvi del

Intervju je pripravila: Sonja Grmovšek

Zaradi mojega (ponovnega) zanimanja za budistično prakso sva se z Bhikkhujem Hirikom odločila, da moja vprašanja (vprašanja laika) in njegove odgovore oblikujeva v intervju. Poznava se še iz časov, ko je bil še Primož. Po srednji šoli je odšel v samostan v Italijo (Santacittarama Monastero Buddhista), kjer je avgusta 2004 opravil zaobljubo anagarike (postulant). Še istega leta je odšel v Anglijo (samostan Amaravati), oktobra 2005 postal samanera (novinec) in leto dni kasneje bhikkhu (popolnoma posvečen menih). Bhikkhu Hiriko je glavni urednik in administrator pri založbi Path Press.

del: Splošno o budistični praksi

Začniva z vprašanjem, ki ti ga verjetno postavi veliko ljudi – kaj človeka sploh ‘pripravi’ do tega, da vstopi v samostan? Kako si ta ‘klic’, kot ga imenujejo v katoliškem svetu, doživel ti?

OGLAS

Popolna dobrota. To je bila moja »veroizpoved« odkar pomnim. Spraševal sem se, kaj bo po smrti, kaj je bog, zakaj rabimo boga itd. Zelo so me zanimale religije. Tudi krščanstvo, in ko sem bil star 11 ali 12 let, sem se zato tudi pridružil ministrantom na Kapitlju v Novem mestu – le za nekaj mesecev. Nisem vedel, kaj pomeni »prisotnost Boga« in kako se jo občuti. Z budizmom pa sem se srečal, ko sem bral Družinsko enciklopedijo. Ko sem v tej bukvi prebiral religije, se mi je najbolj vtisnil stavek, da budizem spoštuje vsa živa bitja, ne le človeka. In jaz sem vedno imel zelo rad živali! Kot 9 let staremu otroku mi je to bilo res všeč in sem se spraševal, zakaj ni vsak budist, saj ti učijo boljšo dobroto kot pa krščanstvo?! Zato se mi je zdelo čisto normalno, da sledim tistemu, kjer je več dobrote. Budizem mi je bil od takrat blizu, toda še naprej sem raziskoval druge religije in poskušal razumeti krščanstvo. Meditirati pa sem začel, ko sem bil star 12 let in takrat tudi začel resno študirati budistična učenja.

Ideja za samostan ni prišla takoj, saj nisem vedel, da lahko tudi zahodnjaki postanejo menihi. Prej sem mislil, da je to bolj azijska stvar, a kaj kmalu, ko sem šel na biotehniško gimnazijo in imel boljši dostop do literature in interneta, sem spoznal, da so samostani tudi v Evropi. Pri 15 sem takoj vedel, v katero smer bo šlo moje življenje. O tem nisem nikoli dvomil. Takrat sem še vedno imel v mislih, da bom šel najprej študirat preden vstopim v samostan, toda bil sem preveč nepotrpežljiv – poleg tega tudi nisem hotel dajati svojim staršem nekih praznih upov, da bom postal doktor ali veterinar ali kaj takega. Zato se mi je zdelo pametno, da ne odlašam. Od doma sem odšel na zadnji dan mature, ko sem bil star 19 let.

Kaj je bilo zate najtežje pri odhodu v samostan? Ne nazadnje si bil še najstnik …

Slovo od doma. Bil sem precej navezan predvsem na svojo mami. To ni bilo lahko. Tudi nikoli prej nisem bil dlje časa od doma in nisem sam potoval naokrog, tako da je bil odhod radikalna sprememba v mojem življenju. Toda nikoli nisem dvomil v svojo odločitev – ves čas sem verjel, da če človek išče absolutno dobroto, mu bo vse oproščeno, na koncu pa dobi nazaj le dobroto. In tako se je tudi zgodilo – starša sta ponosna name in se zelo dobro razumemo. Veliko smo v stiku in ko se slišimo, se vedno nasmejimo. Oba sta res super človeka.

Nekako smo vajeni videvati večinoma menihe, vendar so v budističnih samostanih tudi nune. Kakšno pa je v vašem samostanu razmerje med menihi in nunami?

Na žalost je res tako. Kaj je razlog za to, lahko le ugibamo. Buda je privolil, da lahko tudi ženske (pravimo jim bhikkhuni) vstopijo v sangho, v meniško skupnost. Toda očitno se je v določenem času pomenišilo premalo žensk, posebno takrat, ko so bile težke politične razmere, ko jim je primanjkovalo podpore, ko je vladala lakota itd. In čez čas je nunska skupnost znotraj teravadske tradicije popolnoma izumrla.

Buda je dovolil nunam, da same posvetijo nove kandidatke, a za to potrebujejo vsaj štiri nune, ki se dobijo skupaj in gredo skozi ceremonijo. In ko ni bilo mogoče več najti dovolj nun, se je linija pretrgala. Nunska linija še vedno obstaja v drugi budistični tradiciji, v mahayani, npr. v Koreji, Hong Kongu, na Kitajskem in Tajvanu. In – kot si lahko predstavljaš – taka zadeva postane stvar debat, saj so danes prisotne želje in tudi dvomi, kako ponovno uveljaviti nunske skupnosti znotraj teravade na način, da bodo prepoznavne.

Naše starešine tu v Angliji uradno ne priznavajo ponovne uveljavitve nunskih skupin, zato so v naših samostanih uveljavili neko svojo verzijo nun, ki jim pravimo siladhara. Te so posvečene kot novinke, to skupnost pa so potem preoblikovali tako, da imajo nune svoj sistem in pravila. Danes so bolj spoštovane in lahko same vodijo svojo skupnost ter učijo druge. Seveda je prisoten dvom, če se je sploh bilo pravilno potegovati v osnovanju neke nove linije. So pa tudi primeri izven naših samostanov, kjer so bile ženske posvečene v mahayani in se potem vrnile v teravado. Tretji primeri so tudi, da so sami menihi posvetili nune. Tako, da imamo danes teravadske bhikkhunije, a jih ne priznavajo vsi. Kaj to, celo nune med seboj se ne priznavajo!
Zadeva na žalost še vedno ostaja politična in mnogo ljudi razmišlja, kako jo rešiti. Tudi jaz sem veliko časa porabil za študiranje te dileme in na koncu predstavil svojo tezo, kjer sem zagovarjal posvečenje pravih nun tako, da bo veljavno. A moj glas ni dovolj glasen. Kakorkoli že, danes počasi dobivamo več nun, a zanimanje med ženskami za tako življenje je še vedno premajhno. Upam, da se bo to spremenilo.

Kakšen položaj imajo nune v teravadski budistični tradiciji?

Težko je na to odgovoriti, ker je v vsakem kraju in samostanu drugače. Teravada mnogo stoletij ni imela pravih nun, ampak skupnosti laičnih žensk, ki so živele v celibatu znotraj samostanov. To je bila dolga in zakoreninjena tradicija v Aziji. A ko se je začelo gibanje za ponovno uveljavitev bhikkhunijev, je bilo nekaterim Azijcem malo čudno videti žensko v meniški obleki, češ »kako si lahko drzne!«. Za pričakovati je bilo, da so se nune srečevale s skeptičnimi tradicionalisti. Toda čez čas se je zadeva izboljšala in danes imamo samostojne nunske samostane, kjer dobivajo veliko spoštovanja in podpore kljub temu, da nimajo uradne prepoznavnosti.
Na zahodu je seveda drugače. Pred leti je bilo v naših samostanih malo tesnosti med feministi in tradicionalisti – ni bilo prijetno. In to se zgodi, ko se ljudje postavljajo v dva tabora. Danes takega zidu ni več čutiti in je veliko lažje imeti produktivne pogovore. Toda, po mojem mnenju, je vse odvisno od žensk. Najprej rabimo več nun, ki se bodo dobro izobrazile in postavile na svoje noge. To je možno.
Kakorkoli že, naše nune, siladhare, imajo svojo avtonomijo. Njihova oskrba ni nič slabša od menihove. Tudi ni razlike v spoštovanju – v praksi se vidi, da se spoštovanje pridobi s pravilnim trudom, z vrlino ter razvito modrostjo in ne zaradi statusa ali spola.

Prebirala sem tvoje zapise, ki jih objavljaš na strani SloTheravada, in sicer zapis ‘Kdo sem jaz, da bi sodil?’, kjer zapišeš: »Če nas kdo sovraži, potem ga sprejmite, ljubite in se mu tudi zahvalite, saj vam je ta sovražnik pretrgal verigo, ki vas je vezala k fiksiranim stališčem. Ko so spone pretrgane, potem se nam razprostre mir, Dhamma ali Božje kraljestvo, (imenujte to kakor se vam zdi prav).« Težko namreč sprejmem svojega sovražnika oz. nekoga, ki me ‘živcira’, ga ne maram …

Ljubiti nekoga v tem duhovnem smislu ne pomeni, da moraš nekoga imeti rad. Ne predlagam, da bi zdaj morali iti do vseh sosedov ali sodelavcev in jih objemati ter se jim z velikim nasmeškom laskati. To bi malo čudno izpadlo.
Priznam, da »ljubezen« ni ravno najboljša beseda in sem se ji zelo dolgo izogibal. Toda na žalost ne najdem druge možnosti, kot da uporabljam nekaj, kar je že močno v uporabi v krščanski družbi. Kristjani npr. učijo »ljubi Boga,« a to ne pomeni, da moraš biti vanj zaljubljen. Torej, govorimo o univerzalni ljubezni, o nesebični ljubezni. Taka ljubezen se resnično pokaže, ko je um brez poželenja po čutnosti, brez odpora do neprijetnosti. To je takrat, ko je um ali srce odprto in ničesar ne ocenjuje ali meri. A dokler ne spoznamo take narave, se bomo še vedno držali stvaritve svoje omejene bitnosti – jaz, moja osebnost in moje stvari. In kje je zdaj ta meja? Vsi moramo to spoznati, vsak zase, saj si v tem nismo vsi isti. Nekateri imajo veliko srce, drugi majhno. In da lahko spoznamo, do kje se razprostira naše srce, potem potrebujemo stvari, ki jih srce ne mara – stvari, ki so na drugi strani »zidu«. In če človek resnično želi razprostreti srce preko teh zidov, potem je potrebno najprej rušenje zidov. In nato sledi gradnja mostov.

Torej, če te kdo ‘živcira’ – OK, super, ni problema. Zdaj veš, kje so meje in to je tvoj oseben uvid. Kakšen je ta človek in kašno zgodovino imata skupaj, to ni pomembno. Ne se izgubljati v teorijah. Pomembno je razumevanje koncepta »zidu«. Opazuj svoj omejen um in se sprašuj, če je to prijetno stanje. Potrebne so volja, vztrajnost in stalna pozornost. Čez čas boš ugotovila, da je držanje tega »zidu« utrujajoče, neprijetno ter tudi predvsem nepotrebno. Ugotovila boš, da si ti odgovorna za postavitev zidu, ne stvari v svetu. Srce bo odprlo svoja vrata in stopilo k sočloveku. Tu sledi razumevanje človeka. A to še ne pomeni, da se bosta zdaj imela rada in da se ne bosta več ‘živcirala’. Vsi elementi so drugačni in taki bodo ostali. Kar bo drugače je, da srce ne bo trpelo in bo bolj zadovoljno. OK?

Ok … Zaenkrat mi tole zveni zelo abstraktno in nisem prepričana, če ravno razumem ‘koncept zidu’ …

Ko govorimo, da ima nekdo »veliko srce«, že samo to pove, da govorimo o meritvi srca, kajne? Če imajo nekateri veliko srce, potem imajo drugi majhno srce. To nam tudi pove, da do neke mere že vemo, zakaj se gre, ko govorimo o omejenosti srca – pomeni, da srce je omejeno. To je ta »zid«.
Predstavljaj si, da živiš udobno in samotno življenje na podeželju brez kakršnih koli skrbi. A čez čas se ugotovi, da si potomka pokojnega kralja in tudi prestolonaslednica! In kaj se zdaj zgodi? Nenadoma postaneš odgovorna za svoje kraljestvo in biti »kraljica« je zdaj tvoja nova identiteta – ko sosednje kraljevine in države hvalijo tvoje vodenje in kraljestvo, si vesela ob taki novici; in če kritizirajo, si razočarana ali celo jezna. Če kdo prekorači kakršno koli mejo, ki si jo postavila, to jemlješ kot izzivanje. Tudi če se nespoštljivo obnašajo do tebe, se počutiš ogroženo. Vsi izven tvoje kraljeve in osebne meje so tvoji sovražniki, proti katerim se moraš braniti. Tvoja identiteta kraljice je postala veliko breme, ki stalno potiska tvojo dušo v muko. Vso to trpljenje le zaradi nekega ustvarjenega statusa!

In kje je zdaj problem? Problem je v gradnji zidov. Toda v resničnem življenju je to bolj zapleteno – v svojo osebno eksistenco nismo prišli iz »samotnega podeželja« in kasneje začeli graditi »zidove«, ampak smo z rojstvom že vrženi med te zidove brez znanja o izvoru te muke. Kar vemo, je le to – ko ni napadov, nismo pozorni na zidove, a ko so napadi, ko nas drugi ranijo, potem čutimo bolečino, čutimo ta »zid«. Take »zidove« potem le dograjujemo z upanjem, da bomo potem živeli varno in prijetno. Včasih seveda radi povabimo ljudi znotraj »zidu«, a ta prostor bo še vedno »znotraj zidu« – obiskovalci se morajo držati pravil, ki jih postavimo, in ti ljudje so lahko tudi subjekti sumljivosti, ljubosumja in drugih neprijetnosti. Taka je narava eksistence.

V budistični terminologiji temu »zidu« pravimo sankhara ali tvorba, kar pomeni, da je »jaz« ali »sebstvo« pogojeno, zgrajeno, oblikovano. In Buda je tudi rekel sabbe sankhara dukkha, vse tvorjeno je muka ali trpljenje ali nezadovoljivo. Če se hočemo osvoboditi trpljenja, potem moramo najprej spoznati, da je naša osebnost omejena in grajena, da je srce omejeno. To je zelo pomemben korak – spoznati svoj »zid« tak, kot je. Šele potem lahko prisluhnimo učenju, ki pravi, da če je bil zid enkrat postavljen, potem pomeni, da ga je možno tudi odstraniti; in ko je odstranjen, potem nam ga ni treba več braniti. Potem ni nobenih razlogov več, zakaj bi morali živeti v strahu in se braniti.

Resnično je, ko praviš: »Včasih seveda radi povabimo ljudi znotraj »zidu«, a ta prostor bo še vedno »znotraj zidu« – obiskovalci se morajo držati pravil, ki jih postavimo, in ti ljudje so lahko tudi subjekti sumljivosti, ljubosumja in drugih neprijetnosti.« Torej, če želimo podreti ta zid, moramo popolnoma zaupati sebi? Vendar, kaj pa se zgodi, ko/če nas nekdo ‘napade’ – smo razočarani, prizadeti, ranjeni…?

Potrebno je popolnoma zaupati Budi, Dhammi in Sanghi. To pomeni naše zaupanje, da lahko zrušimo ta »zid«, da je na svetu živel človek, ki je sam in brez pomoči drugih postal osvobojen, da je ta človek pravično, pravilno in s sočutjem pokazal pot, ki vodi k čisti naravi ter da so po tej poti hodili mnogi drugi popotniki in dosegli prav to osvoboditev. Torej, če je nekdo bolan, mora zaupati zdravniku, drugače se ne bo pozdravil. Imam prav?

In potem zaupanju sledi volja, da sledimo tej poti z vrlino, notranjo zbranostjo in modrostjo. Medtem ko prisluhnimo tistim ljudem, ki so prehodili to pot ali po tej poti še hodijo, moramo predvsem vložiti trud, da razvijemo svojo modrost. Ni dovolj le govoriti o »zidu« in se ob njem jokati. Moramo postopoma – poudarjam postopoma – uvideti, da nam res ni treba braniti in graditi svoje osebne utrdbe … OK. Naj zdaj ta »zid« zamenjam s prispodobo »horizont« za boljšo obrazložitev. Ko gledamo v horizont, vidimo neko mejo med nebom in zemljo ter vidimo, kako iz tega horizonta vzide sonce. Ko smo nevedni o naravi sveta, gledamo ozko skozi svojo osebno perspektivo ta oddaljen horizont in mislimo, da je to neka stabilna meja in da sonce pride skozi to mejo iz zemlje. Toda, ko pridemo do znanja, vidimo, da ta »horizont« ne obstaja, kot nekaj, kar bi bilo zapisano v mejnike, ampak je relativen pojav, ki je popolnoma odvisen od naših trenutnih pogledov. Je meja in hkrati ni meja. Ko ugotovimo, da je držanje nekega navideznega mejnika nepotrebno in da bi tak trud le prinesel več muke in žalosti, potem odložimo svoje breme in se oddahnemo. »Jaz« postane »Ne-Jaz«, »Moje« postane »Ne-Moje«, a horizont ne izgine. Taka modrost bo razumela ta »zid« ali »horizont«, njegov začetek, njegovo prenehanje ter pot, ki vodi k prenehanju. Temu pravimo štiri Plemenite resnice, temeljno Budovo učenje.

Lahko je govoriti in kimati, a nekaj v nas pravi, da je nevarno iti skozi naša obzidja, ki nam ponujajo osebno varnost. Toda Buda pravi: Ne boj se, pojdi z mano ven in boš videl, da je bil tvoj strah prisoten le za temi zidov, le zaradi teh zidov. In potem nas on vodi: odpri srce z opuščanjem sebičnih želja, z radodarnostjo, ko opuščamo del sebe, z vrlino, ko opuščamo svoja škodljiva dejanja, in z razvojem srca, ko opuščamo svoja stališča in ideologije. In ko bomo osvobodili svoje srce, mar nam bo, kdo »napada« ta »horizont«.

Poti sledimo s pomočjo vrline, notranje zbranosti in modrosti. Kot modrega človeka si predstavljamo nekoga, ki ima veliko znanja in je na splošno razgledan človek …Vendar v kontekstu Budovega učenja ni ravno čisto tako?

Ja, imaš prav, da ni čisto tako, toda budistična modrost ne izključuje splošne razgledanosti. Za pravo definicijo »modrosti« bi moral pogledati v slovenski slovar, tako da zdaj ne bi znal analizirati te besede. Toda lahko povem nekaj o besedi, ki jo je Buda uporabljal – in to je pannya v paliju. Bom to zdaj primerjal s slovenskim jezikom … To je zloženka dveh besed pa- in -nya. Predpona pa- pomeni v slovenščini pre- ali pro-. In -nya pomeni znanje ali vedenje. (Vidiš, da imata obe besedi -nje, kar je blizu paliju -nya! »Pronje«! Pa imamo novo slovensko besedo! (smeh)). Skratka, to bi lahko prevedli, kot znanje, ki gre preko svoje omejenosti, ki se razprostrira, ki gre nazaj k osnovi. To bi morda lahko prevedli kot pro-učevanje. Tako tudi raz-gledanost ne bi bila čisto napačna beseda. V glavnem gre za znanje, ki se ne fiksira v neko posebno ideologijo.

Medtem ko znanje pomeni le neka zbirka informacij, ki jih sprejmemo in jih logično povezujemo v neko enoto, tako da imamo lahko nek koncept v naših mislih, se modrost razlikuje v tem, da se to znanje razvija naprej z raziskovanjem in dovoljuje odprtost. Modrost dovoljuje dvom, dovoljuje vprašanja. Tako to znanje ne ostane na nivoju informacij, ki smo se jih zapomnili, ampak nekaj, kar se razvija in se goji v srcu. Če ostanemo fiksirani v svoji ideologiji, če ne dvomimo, potem to ni čisto v redu. Tak človek misli, da ima odgovore za vse in si nabira na milijone informacij, ki naj bi dokazovala njegova stališča. Ima statične poglede, ki so močno usmerjeni v samega sebe. Danes smo lahko priča pomanjkanju modrosti v svetu, ko vsi goreče zagovarjajo svoja stališča in prepričanja! Modrost se ne pokaže v aroganci in strahu, ampak v ponižnosti in čisti samozavesti – in to je takrat, ko je srce odprto.
Na kratko, modrost je splošna razgledanost uma ali srca. In zelo pomembna pri razvoju Dhamme.

Lahko bi prevedli v preznanje, vendar kaj takega v slovenskem jeziku ne obstaja in bo modrost kar ustrezen prevod (smeh).

Mi je všeč ta predlog, toda se strinjam, da pomen ne bi bil nič drugačen od »modrosti«.

In modrost razvijamo s pozornostjo?

Tako je. Pozornost ali sati lahko prevedemo tudi kot »skrb, spomin, priča«. In te besede nam lahko povedo, da gre za nek odnos uma ali srca (citta) do stvari, ki jo v tistem času doživljamo. To pomeni, da se dobro zavedamo in razumemo, kaj se dogaja pred nami. In bolj ko je um pozoren, bolj se mu horizont razprostre, bolj je odprt različnim možnostim ter tako bolje razume naravo medsebojne pogojenosti. Um v pozornosti se transcendentira. Vidiš – uporabil sem besedo »razume« – in to je tudi beseda za modrost!

Ko se ljudje fiksirajo v svoje ideje je tako, kot da bi bilo njihovo videnje sploščeno, kot da bi bili na bojnem polju in se tako neprestano »zaletavali« z nasprotniki. A s pozornostjo je odnos bolj »tridimenzionalen«, lahko stopi ven od direktnega nasprotovanja in tako dobi bolj obsežno videnje. Le s takim videnjem lahko človek raziskuje ali ima to znanje splošne narave. Temu pravimo modrost.

Zavedamo se objekta in se hkrati tudi zavedamo tega odnosa do objekta. S pozornostjo lahko spoznamo, da naše vsakdanje doživljanje ni tako linearno ali materialistično, kot si predstavljamo, ampak precej kompleksno.

Naj bomo v vsakdanjem življenju pozorni na naše občutke, čustva, doživljanja, odnose …? Ali naj bomo pozorni tudi na vse, kar se dogaja okoli nas, torej na materialno plat (promet, drevje, živali …)?

Ali prepoznaš razliko med tema dvema stanjema – ko si v nekaj zatopljena in ko se zavedaš svojega dejanja? Torej, biti pozoren pomeni, da se ne izgubljaš v čustvih ali kakršnih koli doživljanjih. Pozornost v vsakdanjem življenju pomeni, da se zavedaš, kaj počenjaš – z drugimi besedami – paziš na svoja telesna dejanja, paziš na svoj govor in paziš na svoje misli. Ko tako pozorno paziš na svoja dejanja, potem lahko prepoznaš um, ki je jasen, svetel in miren ter odmaknjen od čutnih objektov. Kar pomaga pri začetnem razvijanju pozornosti je, da se vprašamo »Kaj zdaj počenjam?«. Bolj pogosto, ko se to sprašujemo, bolj nam bo jasno, kaj pomeni pozornost in kako se jo razvija.

Pozornost pa se lahko razvija tudi globlje. Buda je podal napotke, kako se lahko pozornost bolj poglobi. To si lahko prebereš v Mahasatipathani sutti, ki je tudi prevedena v slovenščino. Tu je Buda govoril o pozornosti na telo, občutke, um in fenomene.

In če prav razberem iz tvojega vprašanja, ti verjetno misliš, da moraš biti hkrati pozorna na vse te številne stvari. To se seveda sliši nemogoče in zmedeno. Stvar je v tem, da smo lahko pozorni na osnovno doživljanje in to na način, da je pozornost osredotočena na eno stvar, a hkrati tudi pazljiva na »okolico« te situacije. Razumeš?

Priporočam ti tudi branje članka častitega Nyanavire o pozornosti, ki je tudi preveden v slovenščino.

Ja, zdaj razumem, da ne gre za to, da smo pozorni čisto na vse okoli sebe, le na tisto, kar je za nas v nekem trenutku pomembno, moteče … Ko sem npr. nevoščljiva, se vprašam, zakaj sem taka, zakaj tako čutim in se vprašam tudi, kakšen je odnos, ki ga imam do človeka zaradi katerega tako čutim … Ugotovim, da imam tega človeka rada, da je moj dober prijatelj in da mu želim vse dobro. Ugotovim, da sem nevoščljiva, ker si želim biti tudi jaz uspešna na področju, kjer je njemu uspelo. In pomislim, da se je on trudil, da je tam, kjer je, da je doživel tak uspeh. Nato pomislim na to, da imam tudi jaz vse možnosti, da dosežem tak uspeh. In nevoščljivost izpuhti. Je moje razmišljanje ‘pravilno’?

Ni napačno, če ti pomaga pri opuščanju slabih misli. Toda tako logično ali razumsko razmišljanje te ne bo vodilo k razumevanju uma. Slabost v tem je – kot si verjetno že ugotovila pri sebi – da taki razumni zaključki ne bodo dolgo trajali, saj so še vedno odvisni od tvojih spominov, čustev in osebnih stališč. In kdaj pa kdaj tudi uvidimo, da ne moramo vedno verjeti svojim zgodbicam. Mislimo, da smo že vse razčistili v svojih mislih, a še vedno trpimo.

Toda pozornost je opazovanje sebe v dejanju. Če se vprašaš »Kaj počenjam?« boš videla, da je odgovor že prisoten, ne da bi o tem morala razglabljati. Npr. jaz zdaj sedim na stolu in se trudim, da ti jasno odgovorim na tvoja vprašanja. Svojega dejanja se zavedam. Enako velja za opazovanje občutkov ali misli – ali so prijetni, neprijetni ali nevtralni. Naš cilj pri vadbi pozornosti ni neka lepa teorija, ki naj nam bi olajšala življenje in dala nek smisel, ampak je naš namen spoznanje te zavesti ali uma, ki je prisoten pri kakršnemkoli opazovanju.
Zdaj vidiš, da razvoj modrosti ni razvoj intelektualnega razumevanja neke družbene ali religiozne ideologije ali oblikovanje nekega osebnega mnenja. Modrost se razvija s pozornostjo, tj. s spoznanjem zavesti, ki je prisotna ob vsakem doživljanju, pa naj bo to doživljanje naših dejanj ali misli. Ko imamo dostop do zavesti, potem lahko tudi spoznavamo njen odnos do fenomenov.

Zdaj verjetno dvomiš, kako ti lahko to zdaj pomaga v tvojem konkretnem primeru. Tvoj odnos je vajen, da reagira naravnost s svetom, kot svet reagira nate. In vsak ima svoje talente, kako gojiti uspeh v družbi, kako si pridobiti dobiček, slavo, hvalo in prijetnost. Toda te kvalitete ne bodo nikoli pobegnile njihovim nasprotjem, kot so izguba, graja in bolečina. Mi ne gremo s svetom, temveč proti svetu. Živeti življenje v skladu z Dhammo pomeni, da poskušamo razumeti eksistenco – tj. naše doživljanje sveta.

Pozornost pa lahko prakticiramo tudi z meditacijo?

Da. Ko sem govoril o razvoju srca, temu pravimo bhavana ali meditacija. In bhavana se ne dogaja le, ko smo v sedečem položaju, kot vidimo pri Budovih kipcih, ampak je to razvoj, ki naj bi potekal skozi cel dan, ne glede s čim smo zaposleni. Adžan Ča je rekel, če imaš čas za dihanje, potem imaš čas za meditacijo. Rečemo lahko tudi, če trpiš v katerem koli času, potem lahko meditiraš v katerem koli času.

Poleg vsakdanje pozornosti je zelo pomembno, da si vsak dan najdemo čas, ko si damo priložnost, da stopimo nazaj od čutnih ali posvetnih dogajanj. To je čas, ko se umirimo, obnovimo pozornost in prisluhnimo sebi. Ker je zavest hierarhična – to pomeni, da zavest ni neka stabilna in enotna stvar, ampak ima različne stopnje, ki so med seboj odvisne – moramo dovoliti, da spoznamo bolj univerzalni oz. osnovni nivo svoje zavesti. Ali če povem drugače – da dovolimo, da se naše srce odpre. Iz tega bolj osnovnega nivoja lahko vidimo fenomene bolj jasno, kot da bi stali na vrhu hriba in tako opazovali, kaj se dogaja okrog njega. V meditaciji stopimo stran od svojih pogledov in čustev ter tako vidimo stvari iz bolj »neosebne« perspektive. In, kot lahko zdaj vidiš, meditacija je pot k modrosti. Um lahko tako vstopi v samadhi, ko se popolnoma odmakne od čutnosti in čuti popolno zadovoljstvo, ko ničesar ne potrebuje. To je stanje, ko um nima jeze, poželenja, dolgočasja, nervoze in stalnega premišljevanja.

To se sliši skoraj neverjetno (smeh). In do tega lahko človek pride preprosto z vsakodnevno meditacijo?

(Smeh). Ja, tako je. Buda je rekel, če si lahko pozoren sedem dni, lahko postaneš popolnoma osvobojen od trpljenja! Sliši se super, a to je praksa, ki se jo razvija postopoma in močno verjamem, da za mnoge od nas ne bo dovolj le sedem dni, ampak malo več časa. Toda ne gleda na čas, kolikor bolj je pozornost razvita, toliko lažje nam je v življenju. Čas ni pomemben, pomembna sta zaupanje in napor.

Kako pa bi laiku in ‘popolnemu začetniku’ svetoval, da začne z meditacijo?

Da lahko na to odgovorim, moram najprej poudariti nekaj zelo pomembnega: Buda je rekel, da gredo sila, samadhi in pannya ali morala, meditacija in modrost vedno skupaj. Če to damo v kratice MMM ne vidimo, kaj vsak M označuje. Tak naj bi bil naš razvoj srca: kateri M je prvi, drugi ali tretji, ni pomembno. Gredo eden z drugim – morala razvija mirno meditacijo in modrost, meditacija razvija moralo in modrost, modrost razvija moralo in meditacijo. Če M-ji niso uravnoteženi, potem smo v zmoti, če mislimo, da razvijamo vsaj en M pravilno.

OK, in zdaj o meditaciji za začetnike. Če je nekdo čisti začetnik in ima težave pri potrpežljivem sedenju, potem bi najprej priporočil, da se oseba odmakne od vsakdanjega vrveža in sedi v tišini. Če ni tišine doma, potem naj gre v naravo ali v cerkev ali kam podobno. In hkrati naj razvija pozornost. Um se bo počasi bolj umiril in ob tem čutil veselje in prijetne občutke. Opazil bo, da pozornost prinaša veliko olajšanje. Bolj ko se bo pozornost razvijala, bolj se bo človek rad poglobil vase. Mislim, da je tak začetek najboljši, saj je pomembno, da ni občutka prisile, ampak da je to nekaj, kar je prijetno.

Začetnik naj si potem najde tudi čas, se usede v položaj, v katerem lahko dlje časa sedi udobno, in sicer tako, da se v času meditacije ne bo preveč obremenjeval s telesom. Potem se lahko osredotoči na dihanje, nevtralen objekt, ki ne vodi človeka v poželenje ali jezo, ampak umiri um. Če imamo bolj čuten objekt, potem se bomo hitro izgubili v svetu, toda če usmerimo pozornost na dihanje, potem je manj čutnega odnosa do sveta in um se ne širi izven, ampak se začne širiti in odpirati znotraj. Dihanje pa opazujemo tako, da smo priča naravnemu vdihu in izdihu.

Je pa dobro, da ima človek tudi učitelja, ki mu lahko svetuje v nadaljnjem napredku. Poleg tega mora meditator tudi razumeti, da meditacija ni le neka posebna praksa, kot je joga, ki jo izvajamo kratek čas in potem, ko smo »duhovno odpočiti«, gremo popivat, žurirat … Če si človek resnično želi osvoboditi svojih notranjih muk in razviti svoje srce, potem bo moral spremeniti tudi svoj življenjski slog. Zato pravim, da je potrebno imeti že nekaj modrosti, da lahko začnemo živeti moralno življenje in tako tudi razvijati meditacijo. To govorim zato, ker vidim kako posebno Zahodnjaki želijo razviti le en M z upanjem, da bo to razrešilo njihovo depresijo, a dajo malo pozornosti na druga dva M-ja.

Kaj točno pomeni morala v MMM?

Začne se z življenjem življenja v skladu s »Petimi navodili«. Ta so (1) ne ubijaj živih bitij, (2) ne kradi, (3) ne se neprimerno spolno obnašati, (4) ne uporabljaj napačnih govorov (kot so laži, čenče, obrekovanja itd.), (5) ne jemlji drog in opojnih pijač, ki lahko vodijo k nepazljivosti. Ta navodila so absolutni minimum, kar se tiče morale. Če človek živi v skladu s temi pravili, se mu lahko resnično reče Človek.

Ko se nam razvija modrost, začenjamo bolj jasno prepoznavati, katera dejanja škodijo nam in drugim ter katera dejanja nam ne škodijo. In to pomeni, da s tem svojim razumevanjem vodimo svoje življenje, ki ne prinese nič drugega kot samospoštovanje, dobro vest, mir in srečo.

Menihi in nune imamo več pravil, tako da imamo neko »bližnjico« pri morali – razvoj Dhamme naj bi šel hitreje.

»Ne ubijaj živih bitij« – vendar menihi niste vegetarijanci, če imam prav? Kako je s tem?

Ubijanje je v vsakem primeru škodljivo ali zlo dejanje, brez izjem. Enako velja tudi za naročilo umorov ali spodbujanje samomorov. Poleg tega naj se menih tudi pazi, da on ni vzrok za kakšno koli ubijanje živali in zato je Buda rekel svojim menihom, naj ne jedo mesa, če vidijo, slišijo ali sumijo, da je to meso od živali, ki je bila ubita za meniha ali skupnost. Če ni nobenega suma, potem lahko jé ponujeno meso, če si to želi.

Menih naj bi bil vedno hvaležen in zadovoljen z kakršnimi koli darovi, ki so mu bila ponujena, njegovo srce naj bo vedno v ljubezni, sočutju, veselju in miru do vseh bitij, brez izbiranja in poželenja. Če se hrano ponudi takemu menihu, potem tu ni škode ali zla za meniha, niti ne za darovalca, ampak je to dar z veliko uslugo. Taka hrana ni krivična.

Buda ni dajal nekih prepovedi, če ni v njih videl škodljivosti. Če bi prepovedal meso, bi bilo potem le iz nekih ideoloških razlogov, a to ne bi bilo v skladu z Dhammo ali resnico. Buda je učil razumevanje resnic, ne sprejetih nekih popularnih človeških ideologij.

Vegetarijanstvo je bilo prisotno že v času Budovega življenja med različnimi gibanji, med njimi tudi džainisti. Ti sledijo zelo strogim vodilom o neškodljivosti, a ko jih je Buda spraševal, če razumejo kako lahko tako očiščevanje pomaga pri razumevanju resnice, mu ti niso znali pojasniti. Zanimivo je tudi, da je bilo tudi znotraj Budove skupnosti manjše in kratkotrajno razkolniško gibanje pod vodstvom meniha Devadatte, ki so zahtevali, da menihi ne smejo uživati mesa. Toda Buda je bil pri tem zelo jasen in ponovno ponovil, kakšno meso se lahko jé in kakšno ne. Vidiš, da ko se trdno držimo nekaterih ideologij, brez modrosti, lahko zaidemo v argumente in razkole. In kje je zdaj sočutje?

Je pa Buda jasno prepovedal menihom uživanje človeškega mesa (celo da take mere, da ne smemo polizati krvaveče rane). Prepovedal je tudi slonje, konjevo, pasje, kačje, levje, tigrovo, panterjevo, medvedje in hijenje meso zaradi različnih razlogov, kot so prepovedi takratne družbe, skrb za kraljeve embleme in zaradi potencialnih nevarnosti. Danes bi lahko temu spisku dodali še mnogo vrst mesa, ki so nesprejemljiva v naši družbi, kot so meso mačk, miši itd.

Vendar je menih ‘lahko’ vegetarijanec/vegan, če tako želi, čuti …?

Da, tako je. Toda moramo biti še vedno previdni, da darovalcu ne povzročamo neprijetnosti in da ne izpademo nehvaležneži, če nam ponudi meso.