POSVETITEV_Od sanj do resničnosti in naprej

Med dlanmi držim zlat Kelih. Pogledam čez Rob. V malem jezeru kupe valovi ognjena reka Poguma… ‘Spij’, mi zašepeče Glas. ‘Nagni’, mi poje Duša. ‘Užij’, trepeta Srce. Z ustnicami se dotaknem zlato-rumene kupe. Božanski nektar steče v globeli Praspomina, v svetove davno zapisanega Znanja, v dvorano Resnice…

Skorajda brezdušna Tišina me je obdajala v trenutku somraka bogov.

Na obronkih prebujajočega se dneva so bile meglice komajda vidne očesu. Za trenutek sem izgubila Spomin. Edino kar se zavedam je izkušnja nekih davnih bitk, za katere se mi dozdeva, da sem jih izbojevala včeraj.

OGLAS

Pred menoj se razpira ogromna slika; velika podoba skreirana iz toliko koščkov in drobcev, ki mi vzbujajo že prav ‘biblične’ asociacije Jakobovega boja. Zgrozim se od mogočne veličine, ko se zazrem v oblike, forme in sporočila, ki se razpenjajo pred menoj, kot sekvence na ogromnem platnu.

Koščki in odkruški bojev se sestavljajo v veličasten razpon enega samega mozaika. Kako se lahko, vsaj meni se je tako dozdevalo, vsi ‘porazi’ seštejejo v tako veličastno zmago ene same gromozanske podobe!

Iz daljave, iz nekega, zgolj v slutnjah poznanega sveta, hiti k meni božansko lepa silhueta, meni nepoznanega svetlečega bitja. V rokah drži lesketajoč obroč, ki žari zeleno; spominja me na zimzelen venec, spleten iz oljčnih vejic.

Zvedavo se zazrem v ta prijeten Privid in počasi naslonim glavo na kamnit podstavek poraščen z mahom, kjer piše: SOL INVICTUS.

Telo mi skorajda nemočno sloni ob veličastnem starem kamnu, ki ga ovijajo koprene jutranje rose. Kamniti angel se vzpenja nad menoj kot božanski sel, kot davno izginuli Svetilnik, ki me opozarja, naj ne nasedem čerem Utvar in Samoprevar. 

Neznana roka me poboža po koži, s svetlobo zarje prepojenih lic. Sapa iz toplih nozdrvi ogreje premraženo dušo v nov dan Spoznanja. Zdrznem se. Tih rezget mi prebuja sluh za pesem Narave. Mirno stoji ob meni in zvedavo gleda vame s svojimi ogromnimi rjavimi očmi.

Umirjeno mežika in diha vame omamno prijetno sapo, ki diši po sveže prežvečeni travi. Vse čutim, tako močno čutim, da se mi dozdeva, kot da nad menoj stoji kamnita prikazen, ob meni angel, naslanjam pa se na topel dotik nečesa živega.

Počasi se premaknem in previdno pokrčim komolce in kolena. Velike rjave oči še vedno zvedavo zrejo vame, kot da bi me opazoval nekdo, ki ima neskončno potrpljenja z mojim strahom, ki ga tako prepričljivo, iz mojega skeleta izriva Duh vedno znova vstale Bojevnice. Z razmršeno grivo me žgečka po nosu in še vedno ogreva od premražene Noči s svojo toplo in mirno dihajočo sapo. Počasi se prebujam, kot iz sna groze nekih spominov na boleče bitke, s kriki prepojenih bojev.

Nepremagana Moč Sonca pa tiho vstaja izza obzorja, od koder se vedno znova rojeva prav vsak dan v neskončnost trenutkov časa. Svetleče bitje, ki se mi je še malce nazaj dozdevalo kot prikazen iz sna, začenja dobivati obrise Človeka. Kretnje postajajo vse bolj jasne in izrazite. Občutim stik davnih prednikov in mehak glas mi dopoveduje, naj dokončno razprem svoje na pol priprte veke in se pripravim za Novo.

Spokojnost nekega, s skrivnostjo nasičenega miru še vedno drgeta med razsežnostjo zemlje in neskončnostjo neba. Zavedajoče razpiram dlani, v katerih začutim mehke nozdrvi prepojene z drhtenjem enega samega življenja. Tudi ‘prikazen’, katere obraz postaja čedalje bolj razpoznaven, se mi dobrohotno smehlja in potrpežljivo prigovarja.

Pred menoj vstajajo novi in novi obrisi pokrajine. Še davni, v nebo štrleči zidovi, v stare zapise ovitega templja se dozdevajo kot lahkotna mladenka, ki pleše med krogovičjem in do potankosti izklesanimi fialami na vrhovih služnikov.

Tako, zdaj sem Zbujena. Med dlanmi držim zlat Kelih. Pogledam čez Rob. V malem jezeru kupe valovi ognjena reka Poguma, vsebina srčnih vitezov in modrih žensk. ‘Spij’, mi zašepeče Glas. ‘Nagni’, mi poje Duša. ‘Užij’, trepeta Srce. Z ustnicami se dotaknem zlato-rumene kupe. Božanski nektar steče v globeli Praspomina, v svetove davno zapisanega Znanja, v dvorano Resnice. Kakor tekočina nedoločljivega okusa teče vame, tako iz mojih oči teče reka Očiščenja.

Prikazen podobna človeku in zvedave rjave oči še vedno, z občutkom neskončnega Miru strmita vame. Potem mi glas zašepeta: ‘Vstani Deklica in hodi.’ Oprem se na velik močan vrat in se postavim na noge. Na čelo se mi prikrade mehak poljub, ki žarči vame neko novo kvaliteto Sočutja in neskončnega Čudenja.

Šele sedaj opazim vso ‘razdejanje’ okrog sebe. Na tleh polomljen meč; počen amulet, ki ga je verjetno razklal kij nasprotnika; razdrapan oklep in zlomljeno kopije. Zvedavo opazujem vso dogajanje. Postajam si hvaležna; vame se prikrade tisti zdravi Ponos. Vendar, brez teh Bitij, ki tukaj zreta vame ne bi zmogla. Živa sem!

Vzdihnem globoko, tako globoko, da skoraj poletim. Olajšanje. Nežne roke mi okrog vratu obešajo nov amulet, bleščeče žareč nebeško Luč. Spominja me na Pegaza, božanskega Sla.

Komaj opazna kretnja mi nakaže, naj pokleknem. Ponižno upognem koleno in sklonim glavo. Na temenu začutim prijeten hlad zlatega rezila. Še globok priklon in zahvala. Nasmeh mi nariše ustnice. Roka mi drsi od nozdrvi navzgor, med toplimi rjavimi očmi in strigajočimi ušesi do vratu. Primem se za grivo in vzpnem na hrbet.

Zanesljiv korak mi zaziblje križ in boke.  V roke primem lesketajoči se amulet in ga obrnem.

Na njegovem hrbtu piše: S.R.C.E. – Sacerdotum.Regnum.Celeste.(A)Eternitas.

Tako, zdaj grem: Sebi naproti! Srcu v objem, v službo Učlovečenja!

AUM.