Praznoverja

Še ena od posledic krize?

Če v slovarju poiščemo kratko in jedrnato pojasnilo o tem, kaj je praznoverje, dobimo razlage, kot je:

“Verovanja, ki niso v skladu z religijo in ki so v nasprotju z razumom.”

Praznoverje je torej vredno prezira, saj naj bi predstavljalo značilnost tistih ljudi, ki ne poznajo verskih pravil – toda pravil katere religije? – in zato predstavlja popačenje tistega, kar nalaga ta ali ona oblika vere. Včasih pa je to tudi neznanje, ki je v ostrem nasprotju z racionalno logiko, oziroma verovanje v to, česar ni možno pojasniti.

Toda kljub vsej svoji nelogičnosti in absurdnosti praznoverje cveti na vse strani. Nekatera praznoverja so omejena samo lokalno, druga pa so dobila celo mednarodne razsežnosti. Sicer jim nihče odkrito ne pritrjuje in nihče ne bo priznal, da jim pridaja pomembnost … toda nekateri ljudje se praznoverij težko osvobodijo, kot da bi ta imela trdno zakoreninjeno moč, ki lahko zasužnji še tako razsodne posameznike.

OGLAS

Najbolj ugodne okoliščine za razvoj praznoverij predstavljajo obdobja kriz in stalnih sprememb, ki ne vodijo do zaželenih rešitev, obdobja propada idej in vrednot, obdobja, ki so zelo podobna tem, v katerem živimo.

Številni ne dvomijo v dejstvo, da se v naši civilizaciji pojavljajo značilnosti srednjega veka. Številne skrbi negotova prihodnost brez jasnih perspektiv. Številni pod pretvezo osvoboditve od vseh družbenih prepovedi danes zavračajo še tistih nekaj bornih človeških in moralnih vrednot, ki so nekoč življenju dajale smisel in globino.

Kriza, in to ne le gospodarska, vlada na vseh področjih in ta negotovost nas žene, da nezavedno iščemo kakršno koli oporo, naj se ta zdi še tako preprosta in iracionalna. Kaj storiti, ko religije več ne nudijo odgovora na razdirajočo notranjo tesnobo, ki pesti ljudi? Kaj storiti, ko filozofija in znanost postaneta zgolj kup podatkov brez idej, za večino poln nerazumljivih besed in brez uporabne vrednosti?

Manj je vere, več je praznoverja.
Več je praznih razprav, več je praznoverja.
Večja je kriza in več je civilizacijskih prelomov, več je praznoverja.
Navadno praznoverje je prevzelo mesto tistih oblik znanja, doživljanj, verovanj in stališč, ki so utonila v pozabo. Nagnjenost k nenavadnemu in skrivnostnemu ni več metafizičen in subtilen izraz duha, temveč odraža tisto nenavadno in skrivnostno, ki ljudi na splošno priteguje.

Ko se izgubijo resnična znanja

Če ima neka civilizacija pri svojem razvoju pogled uperjen le naprej, če ima svoja dognanja za nekaj popolnoma novega, če prezira preteklost in tradicijo, ni nič nenavadnega, če njeni temelji postanejo majavi. S takšno držo sodi sama sebi, kajti tako postane minljiva kot sedanjost in nestanovitna kot iluzija o prihodnosti.

V takšnem stanju ljudje znanje svojih prednikov razvrednotijo, zanikajo njegovo racionalnost, znanstvenost, umetniško vrednost ali metafizičnost in ga povezujejo z otroškim čebljanjem, ki ga je zaradi težnje po neomejenem napredku, tako menijo, treba pozabiti.

Modrost preteklosti se zamegljuje in izgublja obrise. Od tistega, kar je nekoč predstavljalo temeljne iniciacijske principe magije – magije v širšem smislu kot Velike znanosti – so ostali samo prazni in bledi spomini. Nepovezani ostanki so sicer še vedno prisotni v številnih ljudskih verovanjih. Njihovi pripadniki sistematično ponavljajo določene stvari, vendar jih ne razumejo, čeprav jih zaradi njihove nepojasnljive učinkovitosti častijo.

To, kar je bila v nekem obdobju znanost in umetnost, so danes le ostanki, ki so se ohranili v obliki praznoverja. S tem so še bolj izgubili lastno celovitost in potonili na področje neverjetnega in absurdnega.

Toda nadomestila ni. Ni druge znanosti ali umetnosti, ki bi lahko ublažila najpogostejše strahove človeštva. Ni niti bogov, ki bi jih lahko priklicevali v bolezni, revščini, starosti in smrti …

Zato ni nič nenavadnega, da se v takšnih okoliščinah ljudje zatekajo k vedeževanju, kajti iščejo sredstvo, ki bi vsaj začasno utišalo njihovo neprestano negotovost. Zadovoljni so z drobtinicami tega, kar je bil nekoč kruh, lakota pa ne potrebuje velikih pojasnil.

Spomnimo se, da v preteklosti prerokovanje ni bilo samo napovedovanje prihodnjih dogodkov, temveč skupek pravil in postopkov za napovedovanje prihodnosti na podlagi preteklosti in sedanjosti – ali krajše – prerokovanje je bila inteligentno uporabljena izkušnja. Toda kljub temu je to, kar je nekoč bila znanost, zdaj omejeno le na praznoverja in večina, z redkimi izjemami, se ukvarja z dvomljivo vrsto astrologije, napovedovanjem iz dlani, fiziognomijo, napovedovanjem iz sanj in različnih elementov narave kot tudi z drugimi podobnimi veščinami, v katere ljudje želijo verjeti, ker verovanje v takšne napovedi potrebujejo.

Čeprav to le redki odprto priznavajo, ima skorajda vsakdo svoj fetiš, amulet, talisman za srečo, ki – čeprav ni izdelan po starodavnem postopku – nosi vanj ulito moč vere. Vsi bi želeli od sebe odvrniti zlo, trpljenje, bolezen, nesrečo in stvari, ki so nepojasnljive in na katere ne morejo vplivati.

Nič novega pod soncem

Pojav praznoverja ni nov. Vedno je obstajal, celo v obdobjih cvetočih civilizacij, vendar ne kot nasprotje religije, znanosti in filozofije, temveč kot poseben način razumevanja življenjskih pojavov.

Veliki iniciacijski in religijski Misteriji¹ niso nikoli bili razumljivi za vse, zato so vedno obstajali tisti, ki so se zadovoljili z verovanjem v dogodke, ki so se sistematično ponavljali kot odgovor na določene vzroke ali nepovezane dejavnike. Teh niso na veliko pojasnjevali in takšen način se je pogosto izkazal kot učinkovit.

Današnja praznoverja se ne razlikujejo bistveno od tistih iz drugih časov, čeprav dobivajo drugačne in navidez nove oblike.

Ali danes resnično vsi ljudje razumejo, kako je ustrojen univerzum, kaj je v notranjosti Sonca in planetov, kaj je smisel življenja, zakaj se rodijo in zakaj umrejo? Ali so zapletene znanstvene razprave dovolj, da nam pojasnijo številne misterije, ki se izmikajo razumevanju večine ljudi? Ne. Zato še naprej obstajajo praznoverja, zato je več praznovernih kot vernikov, tistih, ki niti ne skušajo niti ne morejo poglobiti svojega spoznanja.

Kot vedno iskanje odgovorov poteka po dveh možnih poteh – s spodbujanjem prepričanj in z dobro prilagoditvijo vsebine, da bi bilo to za ljudi koristno, ali pa z nasilnim napadanjem misterijev. Prva pot je bela, druga pa črna.

Ni treba prav posebej poudarjati, da je v današnjem trenutku zgodovine prisotna predvsem nagnjenost k nasilnemu in grozljivemu, k zlonamernemu prerokovanju, “satanizmu” v smislu povezave z nečim pošastnim in nizkotnim. Takšno je na žalost splošno ozračje, ki nastaja tudi s praznoverji.

Različne vrste praznoverja

V številnih družbah fizične pomanjkljivosti veljajo za znamenje in odraz nečastne ali kaznovane duše. Zato na primer proučujejo obliko ali izobličenost glave kot najbolj svetega dela telesa, analizirajo zobe, ušesa, oči, lase … Pomembnost pridajajo tudi telesu kot celoti in se pri tem osredotočajo na nesorazmernost njegovih delov, grbo, način hoje, levičarstvo ali desničarstvo … Vzrok za bolezni po mnenju nekaterih ni vedno v pomanjkljivem delovanju organizma, psihi ali mentalu, temveč obstajajo tudi bolezni, ki jih povzročijo čaranje, zli uroki, črna magija. Obstajajo nepreštevni recepti za zdravljenje tovrstnih bolezni, recepti, v katerih so morda še prisotni ostanki izvornih znanj, čeprav so ta morda danes navidez nesmiselna (in to samo, dokler nam ne dajo rezultatov …), zaradi popačenj, ki so jih pretrpela skozi čas in zaradi uničevanja, do katerega je prihajalo zaradi neznanja. Obstajajo formule za ljubezen, bogastvo, formule proti urokom in mnogim drugim stvarem, ki so povezane s strahovi in ambicijami, z negotovostjo in z neizpolnjenimi željami.

Ne manjka niti tistih, ki v nerazumljivih jezikih priklicujejo duhove, božanstva in celo demone, da bi si pridobili njihovo naklonjenost. Za dosego želenega je dovoljeno vse, četudi se izkaže, da škodi drugim.

Velike nevarnosti praznoverja – neznanje, šibkost in pasivna lahkovernost – so plodna tla za tiste, ki znajo okoliščine izkoristiti sebi v prid, pri čemer izkoriščajo ljudi kot lutke brez zavesti.

Le kdo še ni podlegel verovanju o dobri ali zli usodi, o predmetih ali delovanju, ki jo prizivajo? Obstajajo srečne številke, srečni dnevi, darila in stvari, ki prinašajo srečo. In obratno – obstajajo nesrečni dnevi, prepovedane številke, živali ali ljudje, ki se jim moramo izogibati, nevidna bitja, ki se skrivajo v stvareh. Bojimo se razbitega ogledala, ne želimo iti pod lestev, obstajajo hoteli brez sobe s številko 13 ali letalske linije brez sedeža s to številko … Obstajajo rastline, ki so zdravilne, in tiste, ki puščajo tragične in nepopravljive posledice. Luna vpliva na ljudi, njeni žarki pa imajo v nekem trenutku dober in v drugem slab vpliv.

Celotna narava je nabita s pomeni – tako za modreca kot tudi za praznovernega človeka. In oba imata prav – le da prvi ve, na kaj se opira, medtem ko drugi tava v temi.

Oblika vere ali šibkosti?

Oboje. Praznoverje je oblika vere, ki nadomešča tiste oblike, katere so izgubile vsebino. Vendar pa praznoverje neprestano tone vse bolj globoko ter vodi v odvisnost in iracionalnost.

Praznoverje je šibkost, do njegovega nastanka pa pride zaradi pomanjkanja resničnih znanj. Zato praznoverna oseba tudi išče nadnaravna pojasnila in čudežne moči tam, kjer bi morali biti prisotni naravni zakoni in moč samega Življenja v vseh svojih izrazih.

Kaj storiti proti praznoverjem? Naj jih zanikamo? Naj jih prepovemo? Naj jih raziščemo? Tista praznoverja, ki vodijo v zločin, je seveda treba preprečevati in omejevati s sredstvi, ki jih ima sodobna družba na razpolago. Ostala praznoverja pa bi s prepovedmi in zanikanjem samo še podkrepili.

Zato bi se bilo najbolje vrniti h koreninam, spoznati vzroke številnih nerazumljivih pojavov, obuditi stara znanja, ki so veljavna tudi danes, in človeku vrniti svoje mesto v svetu. Treba mu je omogočiti razumske, čustvene, nadrazumske in intuitivne pogoje, ki temeljijo na znanosti, metafiziki, umetnosti in filozofiji. Slednje se napajajo v bogati tradiciji in nudijo neskončne možnosti razvoja in evolucije. Treba je priznati, da nismo gospodarji vse modrosti, vendar to ni nepremagljiva ovira, kajti obstaja način, na katerega jo lahko dosežemo – treba se je naučiti razlikovati med tem, kar je znano, in tistim, kar je še vedno neznano. Ne smemo pa si prizadevati, da bi prihodnost ali pozabljeno preteklost skrivali za žalostne, groteskne in popačene maske ali pa tiste, ki se komajda razlikujejo od praznoverja.

Avtor: prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA

1Misteriji so bili religijske institucije starih civilizacij. (op. prev.)